VSM sodba in sklep IV Kp 29339/2011

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca in pritožba obdolženkinih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obdolžena je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.
III. Pritožba oškodovančevega pooblaščenca se zavrže kot nedovoljena.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo L.P. sprva po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storila kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter jo nato spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero ji je po prvem odstavku 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Posledično je bilo v zvezi s stroški kazenskega postopka v prvem delu po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenjeno, da le-ti obremenjujejo proračun ter v drugem, da jih je po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžna plačati obdolžena.

2Zoper oprostilni del sodbe sta se pritožila okrožni državni tožilec in oškodovančev pooblaščenec. Prvi se je pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženo spozna za krivo še storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ ter ji izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let in ji nato ob upoštevanju določb o izreku enotne kazni, ob že izrečeni kazni za kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 izreče primerno enotno kazen. Smiselno enako je predlagal tudi oškodovančev pooblaščenec, ki se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

3Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili obdolženkini zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ti pritožniki so še odgovorili na pritožbo okrožnega državnega tožilca, ki jo ocenjujejo za neutemeljeno in predlagajo njeno zavrnitev.

4Pritožbeno sodišče je opravilo sejo, brez da bi obvestilo obdolženkine zagovornike, ki so to v pritožbi zahtevali, saj ni bilo doseženo spoznanje, da bi bila navzočnost strank na seji za razjasnitev stvari kakorkoli koristna (prvi odstavek 445. člena ZKP).

5Po seji je bilo ugotovljeno, da sta pritožbi okrožnega državnega tožilca in obdolženkinih zagovornikov neutemeljeni, pritožba oškodovančevega pooblaščenca pa je nedovoljena.

6Okrožni državni tožilec nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, po kateri se ob vsebini tistega, kar je obdolženkina hčerka le-tej povedala o oškodovančevem ravnanju oziroma o ravnanju njegove matere, pojavljajo tri različne zgodbe, kot izhaja iz prijave kaznivega dejanja, zahteve za preiskavo ter iz izpovedb prič T.V., M.M.K. in M.J.C.. V zvezi s slednjo se pritožnik še sprašuje, čemu se ji obdolženkina hči ni zaupala že prej, če jo že pozna tako dolgo ter hkrati opozarja na izvedensko mnenje klinične psihologinje A.U. z dne 23. 1. 2009 iz drugega sodnega postopka, ki ob zaznavni nekonsistentnosti v opisih oškodovančevega ravnanja, implicitno zatrjevane spolne zlorabe ne potrjuje in še na dejstvo, da sta bila v času podane prijave obdolženka in oškodovanec v sporu glede ureditve stikov med njim in obdolženki dodeljeno hčerko. Pritožnik zato sklene, da po povzetem ni mogoče zaključiti, da je obdolženkina hči dejansko navedla to, kar je obdolžena potem povedala policistom 4. 9. 2008 (bržkone 4. 8. 2008), s čemer je naznanila, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav je vedela, da naznanjeno kaznivo dejanje ni bilo storjeno.

7Pri presoji obdolženkinega ravnanja 4. 8. 2008 je treba najprej izhajati iz dejstva, da je naznanila nekaj, kar ji je bilo posredovano s strani druge osebe in ne nekaj, kar bi sama neposredno zaznala. To je pomembno, ker ni bila obdolžena tista, ki je naznanjeno dogajanje kasneje v pogovoru s T.V., M.M.K. in M.J.C. različno opisovala, ampak hčerka, se pravi tista, po pripovedi katere se je odločila o povedanem obvestiti Center za socialno delo in nato še policijo. Da bi obdolžena že tedaj vedela, da se povedano v resnici ni zgodilo, je tudi po pritožbenem sodišču praktično izključeno, razen seveda, če si ni izmislila, da bi hčerka o naznanjenem karkoli pripovedovala. Vendar kaj takšnega obdolženi ni bilo očitano, če je že prezreti ravno izpovedbe zgornjih prič v delu, ko so povedale, da jim je obdolženkina hčerka opisala dogodke, ki jih je enkrat že opisovala. Skratka, razlike v zgodbah bi bile upoštevne le, ko bi bila obdolženkina hčerka tista, ki je naznanila kaznivo dejanje, medtem ko so v obravnavanem primeru glede na obdolženkino, pravzaprav posredno naznanitev malo pomembne.

8Kar zadeva izpovedbo priče M. J. C. bi pritožnik moral videti, da je med drugim povedala, da ji je „otrok o spolni zlorabi govoril že v letu 2008“ (list. št. 74) ter da iz izvedenskega mnenja omenjene izvedenke izhaja še, da je „K. obnašanje bolj podobno situaciji, ko otrok naredi pred staršem nekaj, česar starš ne odobrava, pa na vprašanje, kje je to videl, dejanje pripiše osebi, s katero starš ni v dobrem odnosu. V primerih ločenih staršev je to pogosto drugi starš“ in da ocenjuje, da je „deklica stvarno pogosto doživljala stiske, ki so prihajale bolj do izraza ob stikih, bile pa so pogojene s tem, da so se napetosti in konflikti med staršema odvijali preko otroka. Ker deklica skuša ustreči staršu, pri katerem trenutno je, je materi govorila stvari, za katere ve, da jih mati rada sliši, na primer da ne želi k očetu. Tako je mogoče razumeti tudi dekličine navedbe v zvezi s sumom spolne zlorabe“. Pri prvi gre torej za nekaj drugega in pri drugem gre za nekaj več, kot je to ocenjeno v pritožbeni obrazložitvi, ki zato dvomov v preizkušene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne more povzročiti, kot jih brez povezave z drugimi dokazi ne more povzročiti preostalo indično dejstvo, da se obdolženka in oškodovanec nahajata v sporu glede ureditve stikov z otrokom.

9Obdolženkini zagovorniki zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker po njihovem sodba nima razlogov o obdolženkinem izvršitvenem ravnanju. Kršitev ni podana. Nekaj zato, ker ko pritožniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, sami navajajo, da je obdolženkino izvršitveno ravnanje razvidno iz obrazložitve sodbe in predvsem, ker se razlogi o tem resnično nahajajo v 8. točki sodbe. Glede na opis dejanja, ko je obdolženki očitano, da ni storila tistega, kar ji je bilo s sodno poravnavo naloženo, so razlogi zadostni, njihova pravilnost, ki ji pritožniki prav tako nasprotujejo, pa je predmet drugega pritožbenega razloga, do katerega se bo pritožbeno sodišče posebej opredelilo.

10Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pritožniki uveljavljajo z obrazložitvijo, po kateri obdolžena zato, ker ji je bila hči zaupana v varstvo in vzgojo, ne more biti storilka ugotovljenega kaznivega dejanja in tudi storila bi ga lahko le z zlonamernim omogočanjem, da bi se uresničila izvršljiva odločba, ne pa na način, kot izhaja iz napadene sodbe. Tudi ta kršitev ni podana. Da storilec kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ki se v dispoziciji v ničemer ne razlikuje od nekdanjega prvega odstavka 200. člena KZ, ne more biti roditelj, velja za odvzem kot prvo izvršitveno obliko tedaj, ko gre za roditelja, ki mu je bila mladoletna oseba izključno zaupana v varstvo in vzgojo. V nasprotnem bi jo namreč odvzel samemu sebi, kar je po eni strani absurd in po drugi ravnanje, ki že po naravi stvari ne more biti protipravno. Drugače je v primerih skupnega izvrševanja roditeljske pravice in v primerih preostalih dveh izvršitvenih oblik, ko je po komentarju in sodni odločbi, na kateri se pritožniki izrecno sklicujejo, jasno, da je lahko storilec zgornjega kaznivega dejanja tudi roditelj, ki mu je mladoletna oseba prav tako ali sicer zaupana v varstvo in vzgojo. V takšnih primerih njegovo ravnanje glede na roditeljsko pravico drugega roditelja ali druge pravice ostaja protipravno in ga torej kot storilca ni mogoče izključiti.

11Zadnje v pritožbeni obrazložitvi priznavajo sami pritožniki, medtem ko v zvezi z razmejitvijo med drugo in tretjo izvršitveno obliko prezro, da sodišče prve stopnje predhodno ni ugotovilo obdolženkine zlonamernosti, kot edinega cilja, da se izvršljiva odločba ne bi uresničila (Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 321), ampak da je hčerko na takratnem naslovu bivanja zadrževala in oškodovancu, ki je bil upravičen do stikov le-te, ko ni ravnala po zapovedih iz sodne poravnave, preprečevala. Ugotovljene dejanske podlage se tako prilegajo drugi in ne tretji izvršitveni obliki, s katero pa obdolženka konec koncev v pravnem smislu ne bi ničesar pridobila.

12Katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožniki niso obrazložili, zmotno pa je bilo dejansko stanje po njihovem ugotovljeno zato, ker obdolžena ni mogla vedeti, da je sodna poravnava N 579/2005 z dne 17. 4. 2007 ponovno v veljavi. Obdolženi sklep višjega sodišča I P 1258/2009 z dne 10. 12. 2009, s katero je bila začasna odredba razveljavljena, ni bil vročen in tudi z oškodovančeve strani je bila pozvana na izvajanje stikov šele 20. 9. 2010. Po drugi strani se je z oškodovancem že v začetku oktobra 2010 dogovorila o ponovni vzpostavitvi stikov, glede katerih tudi sicer z oškodovancem nista ravnala po nekem avtomatizmu, ampak sta se medsebojno usklajevala. Končno, v grajo ugotovljenega dejanskega stanja je treba uvrstiti še tista pritožbena prizadevanja, ko pritožniki znotraj drugega pritožbenega razloga zatrjujejo, da so bili stiki do suma spolne zlorabe korektno izvajani, da so bili potem prekinjeni ter da obdolženkino ravnanje zaradi uporabljenih pravnih sredstev ne more biti protipravno.

13Z zadnjim se pritožbeno sodišče načeloma strinja, v ostalem pa utegne pritožbena obrazložitev zavesti. S strani sodišča prve stopnje pravilno ocenjena oškodovančeva izpovedba, ki ima podlago tudi v drugih dokazih, navedbam o korektnem in delno avtonomnem izvajanju stikov v celoti nasprotuje, medtem ko zapovedi iz sodne poravnave niso ponovno vstopile v veljavo z zgornjim sklepom višjega sodišča, ampak že s sklepom Okrajnega sodišča v Lenartu Z 11/2008 z dne 3. 8. 2009, s katerim je bila začasna odredba istega sodišča Z 11/2008 z dne 6. 8. 2008 razveljavljena. Glede na vsebino in učinke odločitve, ki obdolženi že zaradi sodelovanja strokovnih pomočnikov v postopku niso mogli ostati neznani, je vprašanje njene pravnomočnosti pravzaprav nepomembno, in tako tudi obdolženkina zavest ni bila odvisna od seznanitve s sklepom višjega sodišča in še manj od oškodovančevega obvestila. Šlo je preprosto zato, da je obdolžena morala po razveljavitvi začasne odredbe ravnati po navedeni sodni poravnavi, česar po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zavestno in hote ni storila.

14Pritožniki se zoper odločbo o kazenski sankciji niso pritožili, vendar jo je pritožbeno sodišče samo preizkusilo glede na predhodno uveljavljana pritožbena razloga (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je bila obdolženi izrečena zgolj kazenska sankcija opominjevalne narave z določeno kaznijo, ki ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženkini krivdi ter z najkrajšo možno preizkusno dobo, kar vse so okoliščine, zaradi katerih pritožbeno sodišče v navedeno odločbo ni posegalo.

15Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah okrožnega državnega tožilca in obdolženkinih zagovornikov odločilo tako, kot izhaja iz točke I izreka sodbe (391. člen ZKP).

16Izrek o stroških pritožbenega postopka za obdolženo temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženkinih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.

17Po četrtem odstavku 367. člena ZKP sme oškodovanec oziroma njegov pooblaščenec sodbo izpodbijati samo glede odločbe o stroških kazenskega postopka, če pa je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, se smeta pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba. Ker se zadnje v obravnavanem primeru ni zgodilo, oškodovančev pooblaščenec, ki mimogrede pritožbe zoper sodbo niti ni napovedal, pa se je pritožil domala iz vseh pritožbenih razlogov, razen glede odločbe o stroških kazenskega postopka, ne more biti ugotovljeno drugega kot to, da je pritožbo podala oseba, ki nima te pravice in jo je bilo zato kot nedovoljeno zavreči (390. člen ZKP).