200. člen KZ
Odvzem mladoletne osebe
(1)Kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, kateri je zaupana, ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(2)Če izreče sodišče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu, da mora mladoletno osebo izročiti upravičencu, ali omogočiti uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletne osebe.
(3)Če je storilec dejanja iz prvega odstavka tega člena prostovoljno izročil mladoletno osebo upravičencu, ali omogočil uresničitev izvršljive odločbe, se mu sme kazen odpustiti.
- VSM sodba in sklep IV Kp 29339/2011Višje sodišče v Mariboru · 2013
Da storilec kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ki se v dispoziciji v ničemer ne razlikuje od nekdanjega prvega odstavka 200. člena KZ, ne more biti roditelj, velja za odvzem kot prvo izvršitveno obliko tedaj, ko gre za roditelja, ki mu je bila mladoletna oseba izključno zaupana v varstvo in vzgojo. V nasprotnem bi jo namreč odvzel samemu sebi, kar je po eni strani absurd in po drugi ravnanje, ki že po naravi stvari ne more biti protipravno. Drugače je v primerih skupnega izvrševanja roditeljske pravice in v primerih preostalih dveh izvršitvenih oblik, ko je jasno, da je lahko storilec zgornjega kaznivega dejanja tudi roditelj, ki mu je mladoletna oseba prav tako ali sicer zaupana v varstvo in vzgojo. V takšnih primerih njegovo ravnanje glede na roditeljsko pravico drugega roditelja ali druge pravice ostaja protipravno in ga torej kot storilca ni mogoče izključiti.
- VSRS Sodba I Ips 14446/2010-56Vrhovno sodišče RS · 2012
Obsojenec je bil s strani sodišča obveščen, da mora otroka takoj izročiti materi in da je sklep izvršljiv - takšno opozorilo izključuje pravno zmoto pri obsojencu.
- VSRS Sodba I Ips 200/2010Vrhovno sodišče RS · 2011
Pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 200. člena KZ je protipravnost poseben zakonski znak kaznivega dejanja in je treba ugotoviti pravno podlago, ki je bila (če je bila) z izvršitvenim dejanjem prekršena.
Sodna praksa
7 odločb navaja ta člen · zadnja 4. 7. 2013Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSM sodba in sklep IV Kp 29339/2011Višje sodišče v Mariboru · 4. 7. 2013
Da storilec kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ki se v dispoziciji v ničemer ne razlikuje od nekdanjega prvega odstavka 200. člena KZ, ne more biti roditelj, velja za odvzem kot prvo izvršitveno obliko tedaj, ko gre za roditelja, ki mu je bila mladoletna oseba izključno zaupana v varstvo in vzgojo. V nasprotnem bi jo namreč odvzel samemu sebi, kar je po eni strani absurd in po drugi ravnanje, ki že po naravi stvari ne more biti protipravno. Drugače je v primerih skupnega izvrševanja roditeljske pravice in v primerih preostalih dveh izvršitvenih oblik, ko je jasno, da je lahko storilec zgornjega kaznivega dejanja tudi roditelj, ki mu je mladoletna oseba prav tako ali sicer zaupana v varstvo in vzgojo. V takšnih primerih njegovo ravnanje glede na roditeljsko pravico drugega roditelja ali druge pravice ostaja protipravno in ga torej kot storilca ni mogoče izključiti.
- VSRS Sodba I Ips 14446/2010-56Vrhovno sodišče RS · 5. 7. 2012
Obsojenec je bil s strani sodišča obveščen, da mora otroka takoj izročiti materi in da je sklep izvršljiv - takšno opozorilo izključuje pravno zmoto pri obsojencu.
- VSRS Sodba I Ips 200/2010Vrhovno sodišče RS · 13. 1. 2011
Pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 200. člena KZ je protipravnost poseben zakonski znak kaznivega dejanja in je treba ugotoviti pravno podlago, ki je bila (če je bila) z izvršitvenim dejanjem prekršena.
- VSRS Sodba I Ips 176/2007Vrhovno sodišče RS · 20. 12. 2007
Pogoj za spremembo obtožbe ni nujno ugotovitev nove okoliščine, temveč spremenjena ocena izvedenih dokazov, ki jo napravi državni tožilec in se tako pokaže, da je podano drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnega akta.
- VSRS Sodba I Ips 314/2003Vrhovno sodišče RS · 5. 2. 2004
V 1. odstavku 200. člena KZ je inkriminirano zlonamerno onemogočanje uresničitve ne samo izvršljive odločbe o dodelitvi mladoletne osebe, temveč tudi vsake izvršljive odločbe, s katero se urejajo razmerja mladoletnikov. Storilec kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe je lahko tudi roditelj, kateremu je mladoletnik zaupan v varstvo in vzgojo z izvršljivo odločbo.
- VSC sklep Kp 234/2003Višje sodišče v Celju · 20. 8. 2003
Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker sodišče 1. stopnje ni preverilo zagovora, da je obdolženec zadržal sina pri sebi po naročilu direktorice centra za socialno delo, ko je sicer dokazano, da je sin odklanjal stike z materjo, pri kateri bi moral živeti po razvezni sodbi.
- VSC sklep Kp 258/2000Višje sodišče v Celju · 19. 9. 2000
Če je zaradi enega izmed izvršitvenih načinov storitve kaznivega dejanja po 1. odst. 200. čl. KZ pregon absolutno zastaral, in je po obtožbi en način storitve sčasoma prešel v drugega, kazenski pregon ni več mogoč zaradi že razsojene zadeve.