288. člen KZ

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pri izpodbijanju odločbe o kazenski sankciji navaja le, da sodišča za primerljiva kazniva dejanja izrekajo milejše kazni, ne navede pa nobene pravnomočne sodne odločbe ali konkretne okoliščine, ki so jih sodišča pri izbiri in odmeri upoštevala, se Vrhovno sodišče do teh navedb ne more opredeliti.

Da storilec kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ki se v dispoziciji v ničemer ne razlikuje od nekdanjega prvega odstavka 200. člena KZ, ne more biti roditelj, velja za odvzem kot prvo izvršitveno obliko tedaj, ko gre za roditelja, ki mu je bila mladoletna oseba izključno zaupana v varstvo in vzgojo. V nasprotnem bi jo namreč odvzel samemu sebi, kar je po eni strani absurd in po drugi ravnanje, ki že po naravi stvari ne more biti protipravno. Drugače je v primerih skupnega izvrševanja roditeljske pravice in v primerih preostalih dveh izvršitvenih oblik, ko je jasno, da je lahko storilec zgornjega kaznivega dejanja tudi roditelj, ki mu je mladoletna oseba prav tako ali sicer zaupana v varstvo in vzgojo. V takšnih primerih njegovo ravnanje glede na roditeljsko pravico drugega roditelja ali druge pravice ostaja protipravno in ga torej kot storilca ni mogoče izključiti.

Pregon na predlog ni samostojna – posebna vrsta kazenskega pregona, kot denimo pregon na zasebno tožbo, ampak del pregona po uradni dolžnosti.

Ker naj bi A.A. tožnika naznanil, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog (k.d. krive obvadbe) in ne po uradni dolžnosti, tako A.A. ni mogel storiti kaznivega dejanja krive ovadbe, zato niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP.

Za izpolnitev vseh znakov kaznivega dejanja krive ovadbe po IV. odst. 283. čl. KZ-1 se ne zahteva zgolj naznanitev, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa naznanitelj ve, da tako dejanje ni bilo storjeno, temveč še, da naznanitelj s tem povzroči, da državni organi začnejo ukrepati. Ravnanje državnih organov, kot reakcija na krivo ovadbo mora biti ne le izkazano, temveč tudi povzeto v opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu, saj je sicer na mestu sklep, da dejanje, kot je opisano, ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja in torej ne gre za kaznivo dejanje.

S tem, ko sodišče sledi spremembi obtožbe in v skladu z njo ugotovi dejansko stanje, tudi presodi, da je bila sprememba dopustna. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi navaja razloge v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe.

Pritožnik nima prav, ko pritožbeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in podalo razloge v nasprotju z listinami spisa, glede opozorila obdolžencu na posledice kaznivega dejanja krive ovadbe. Opozorilo na posledice krive ovadbe ni zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe oziroma objektivni pogoj kaznivosti. Zato je kaznivo dejanje krive ovadbe podano tudi, če naznanitelj ni opozorjen na posledice.

Pri kaznivem dejanju krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ je treba ločiti med primeri, ko do dejanja kot do spremembe v zunanjem svetu sploh ni prišlo in primeri, ko je do takšnega dejanja sicer prišlo, vendar je to opredeljeno huje ali kot nekaj drugega od tistega, kar se je v resnici zgodilo.

Bolj kot pravna označba je pri kaznivem dejanju krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ pomembno, ali je bilo naznanjeno kaznivo dejanje resnično storjeno.

Čeravno kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ sodi med tako imenovana splošna kazniva dejanja, ki jih lahko stori "vsakdo", je stališče sodišča prve stopnje o nedovoljenosti kasnejšega sankcioniranja obdolženčevega zagovora z vidika resničnosti dejstev, pravilna. Ne samo zaradi vprašanja smiselnosti procesnih pravic ob nasprotnem stališču, ampak predvsem zaradi namena inkriminacije, ki je v preprečevanju zmote, v katero bi lahko bili pravosodni organi s tem kaznivim dejanjem spravljeni.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).

Stroški oškodovanca kot tožilca in obdolženčevi stroški so samo del stroškov kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, o katerih je treba, skupaj z drugimi, odločiti na koncu tega postopka. Sklenjena poravnava o medsebojnih stroških navedenih procesnih udeležencev, kot je predvidena v tretjem odstavku 96. člena ZKP zgornjega dejstva ne spreminja in je zato lahko predmet pritožbenega preizkusa.

Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno o obstoju kaznivega dejanja krive ovadbe po I. odst. 288. čl. KZ vezalo na ugotovitev, da ob (nezakonitem) ravnanju obeh policistov niso nastale tako hude in v tolikšnem obsegu telesne poškodbe, kot je to v svoji pritožbi zoper ravnanje obeh policistov zatrjeval obdolženec, ampak da so bile te poškodbe mnogo milejše in da je zato obdolženec storil očitno kaznivo dejanje. Ob obravnavi pritožbe obdolženca pa je sodišče druge stopnje izpodbijano obsodilno sodbo spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo oprostilno sodbo iz razloga po 3. točki 358. čl. ZKP, saj je ugotovilo, da so bila sicer odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno - oprostilno sodbo, da obdolžencu ob izkazanih telesnih poškodbah ni mogoče očitati direktnega naklepa, da je torej oba policista zavestno in hote naznanil, da sta storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav naj bi vedel, da ga nista storila.

Sodišče 1. stopnje pri izbiri kazenske sankcije upošteva med drugim tudi dejanske posledice kaznivega dejanja, če se tudi zaradi tega odloči za pogojno obsodbo, je okrožni državni tožilec ne more uspešno izpodbiti s kaznijo zapora, če se ta sklicuje na posledice, ki bi oškodovancu utegnile nastati, če se ne bi takoj ugotovila neresničnost krive ovadbe.

Neutemeljeno pritožnik izpodbija odločbo o kazni, ko navaja, da ga sodišče ne bi smelo obravnavati kot povratnika. Pritožnikove navedbe, da še nikoli ni bil kaznovan v zvezi s takšnimi ali podobnimi zadevami, niso utemeljene. Pritožnik je bil v času od leta 1972 pa do 1998, kot izhaja iz podatkov kazenske evidence pri Ministrstvu za pravosodje, kar enaindvajsetkrat kaznovan, od tega pa devetnajstkrat zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje kot so tatvina, velika tatvina, goljufija, odvzem motornega vozila, zatajitev in v enem primeru rop, kaznovan pa je bil še zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti in ogrožanje javnega prometa. Glede na navedene podatke, je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno zaključilo, da gre pri obdolžencu za povratnika in ob upoštevanju te okoliščine pri določitvi posamičnih kazni in nato enotne kazni, določilo pravične posamične kazni in pravično enotno kazen zapora.