VSL sklep III Ip 2635/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se ugovoru dolžnika ugodi v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 401.892,95 EUR od 9. 2. 2011 do plačila, ter se sklep o zavarovanju z dne 16. 8. 2011 v tem delu razveljavi in predlog za zavarovanje v tem delu zavrne, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika z dne 25. 8. 2011 zavrnilo (1. točka izreka), ter sklenilo, da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 1.064,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (2. točka izreka).

2Zoper sklep vlaga dolžnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo. V bistvenem zatrjuje, da se prvostopenjsko sodišče napačno sklicuje na določbe ZDavP, saj gre za postopek v pristojnosti sodišča, za katerega se uporabljajo določbe ZIZ. Dokument prijava zapadlih terjatev z dne 7. 2. 2011 ne vsebuje označbe izvršilnih naslovov, na katere se nanašajo posamezne postavke v seznamu, saj iz postavke „osnova dolga“ ni razvidno, na kateri izvršilni naslov se nanaša. Izvršilni naslov bi lahko bila zgolj nemška davčna odločba, in ker je upnik vložil predlog za zavarovanje na podlagi listine, ki ne more biti izvršilni naslov, je njegov predlog za zavarovanje neutemeljen in bi moralo prvostopenjsko sodišče iz tega razloga ugovoru dolžnika z izpodbijanim sklepom ugoditi. Označba izvršilnega naslova mora zajemati najmanj označbo organa, ki je odločbo izdal, opravilno številko zadeve in datum izdaje odločbe. Z natančno navedbo listin se odpravi dvom o tem, na katero zadevo se predlog nanaša, pavšalno upoštevanje listin iz tujine pa zmanjšuje pravno varnost slovenskih državljanov in povečuje možnost, da bo na podlagi istega izvršilnega naslova vloženih več predlogov, kar pa ne bo mogoče preizkusiti, ker izvršilni naslovi ne bodo ustrezno označeni. Dolžnik meni, da je napačno tolmačenje, po katerem bi se denarna terjatev, ki je nastala v eni državi članici, lahko izterjala oziroma bi se za njo odredilo zavarovanje kar na podlagi obvestila o zapadlih terjatvah, ne da bi upnik zaprosilu priložil izvršilni naslov, iz katerega terjatev izvira. Pogoj za neposredno priznanje tujega izvršilnega naslova je njegova predložitev predlogu za izvršbo oziroma zavarovanje v državi članici, ki bo ta izvršilni naslov izvršila. Ker listina, na podlagi katere je bilo dovoljeno zavarovanje, ni izvršilni naslov, bi moralo sodišče tudi iz tega razloga ugovoru dolžnika ugoditi in sklep o zavarovanju razveljaviti iz razloga po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ v povezavi z 243. členom ZIZ. Ker je prvostopenjsko sodišče napačno štelo, da je dokument prijava zapadlih terjatev seznam izvršilnih naslovov, je napačno štelo tudi, da je dokument izvršljiv. Bistveno je, da je dolžnik zoper nemško davčno odločbo v Nemčiji podal pritožbo in predlog za zadržanje izvršbe predmetne odločbe do odločitve o pritožbi, zato nemška davčna odločba ne more biti podlaga za zavarovanje, sklep o zavarovanju pa je iz tega razloga najmanj preuranjen. Nadalje dolžnik zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče tudi zmotno zaključilo, da je v obravnavani zadevi nepomembno, da je dolžnik očitno označen z napačno davčno številko. Glede na v zaprosilu navedeno davčno številko bi bilo možno, da se odločba nanaša na nekoga drugega, ki ga Zvezna Republika Nemčija bremeni za isti znesek. V dokumentu prijava zapadlih terjatev z dne 7. 2. 2011 je naveden tudi napačen naslov dolžnika. Sodišče bi moralo opraviti poizvedbo o dolžnikovi davčni številki v Nemčiji. Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo oziroma zavarovanje na podlagi izvršilnega naslova, ki je primeren za izvršbo, če je med drugim v njem dolžnik pravilno označen, v nasprotnem primeru pa je treba izvršilni predlog oziroma predlog za zavarovanje zavreči. V skladu z navedenim dolžnik naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnika ugodi, s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba je bila vročena v odgovor upniku, ki pa nanjo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi zaprosila za medsebojno pomoč med državami članicami EU pri pobiranju davščin s sklepom o zavarovanju z dne 16. 8. 2011 dovolilo zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve na dolžnikovih nepremičninah. Dolžnik je zoper navedeni sklep ugovarjal, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ, ki se skladno z 239. členom ZIZ smiselno uporablja tudi za postopke zavarovanja, njegov ugovor zavrnilo kot neutemeljen.

7Dolžnik v pritožbi odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje in vztraja pri svojih ugovornih trditvah, vendar njegovi pritožbi ni mogoče slediti. Pritožbeni očitek o napačnem sklicevanju na določbe Zakona o davčnem postopku, veljavnem v času vložitve predloga za zavarovanje (v nadaljevanju ZDavP-2-UPB4), ni utemeljen. Skladno s 3. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov tudi druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov. V obravnavanem primeru je tak zakon ZDavP-2-UPB4, ki v 145. členu določa, da je izvršilni naslov tudi izvršljiva tuja odločba, ali drug ustrezen akt, ki ima naravo izvršilnega naslova, in ga davčni organ prejme v izvršbo na podlagi četrtega dela ZDavP-2-UPB4. V okviru upravne pomoči med pristojnimi organi držav članic pri pobiranju davščin, katerih je obveznost za plačilo nastala v drugi državi članici (prvi odstavek 213. člena ZDavP-2-UPB4) je možno tudi zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti davčnega zavezanca v drugi državi članici EU (4. točka prvega odstavka 214. čelna ZDavP-2-UPB4). Na podlagi utemeljenega zaprosila organa države prosilke, davčni organ zavaruje plačilo davčne obveznosti v skladu s 111. oziroma 113. členom ZDavP-2-UPB4 (232. člen ZDavP-2-UPB4). Skladno s 113. členom ZDav-2-UPB4 lahko davčni organ pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deleža družbenika neposredno pri sodišču, lahko pa tudi prek pristojnega Državnega pravobranilstva. V obravnavanem primeru je Davčni urad Ljubljana kot zaprošeni organ prek Državnega pravobranilstva skladno z navedenimi določbami vložil predlog za zavarovanje denarne terjatve upnika z zastavno pravico na nepremičninah dolžnika, ki ga urejajo določbe 242. do 245. člena ZIZ. Glede na navedeno je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe ZDavP-2 kot pravno podlago za presojo izvršilnega naslova pravilno.

8Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da dokument „prijava zapadlih terjatev“ z dne 7. 2. 2011 predstavlja zgolj obvestilo o določenih terjatvah in ne vsebuje označbe izvršilnih naslovov, na katere se nanašajo posamezne postavke v seznamu. Kot je pravilno in podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje (11. točka obrazložitve), navedeni dokument „prijava zapadlih terjatev“ povsem ustreza definiciji seznama izvršilnih naslovov iz ZDavP-2-UPB4 oziroma definiciji enotnega izvršilnega naslova iz Uredbe Komisije (ES) št. 1179/2008, odločba, iz katere izhajajo davčni dolgovi dolžnika, pa je navedena kot številka spisa (103/130/81457 VOS 13). Enaka oznaka izvršilnega naslova (št. dokumenta 103/130/81457), ki je za vse terjatve isti, izhaja tudi iz zaprosila za zavarovanje (v prilogi A1), ta pa je skladno z določbo 232. člena ZDavP-2-UPB4 podlaga za zavarovanje plačila davčne obveznosti. V dokumentu sta jasno označena tudi organ, ki je odločbo izdal (Finanzamt Augsburg-Stadt), in datum izdaje dokumenta (7. 2. 2011), zato tudi nadaljnji pritožbeni očitki o dvomu, na katero zadevo se predlog za zavarovanje nanaša, niso utemeljeni.

9Glede zatrjevane obveznosti priložitve izvršilnega naslova predlogu za zavarovanje višje sodišče še pojasnjuje, da je tako pritožbeno stališče zmotno. Skladno z 243. členom ZIZ ima upnik res pravico zahtevati zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini le na podlagi izvršilnega naslova, vendar pa le te-ga ob smiselni uporabi določbe petega odstavka 40. člena ZIZ predlogu za zavarovanje ni treba predložiti. V obravnavanem primeru, ko je upnik glede na zgoraj navedeno izvršilni naslov predlogu za zavarovanje priložil, pa ti pritožbeni očitki niti ne morejo biti upoštevni.

10Dolžnik tudi ne more uspeti s pritožbenim ponavljanjem ugovornih trditev, da davčna odločba še ni pravnomočna in izvršljiva. Dokument „prijava zapadlih terjatev“ je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz zaprosila za zavarovanje pa jasno izhaja datum nastopa izvršljivosti posamezne terjatve (ki je za vse terjatve skupen – dne 14. 2. 2011). Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da sodišče države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ, ni pristojno za preverjanje izvršljivosti izvršilnega naslova, in ob zgoraj ugotovljenem izpolnjevanju formalnih predpostavk izvršilnega naslova nasprotne pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene. Obenem je pravilno tudi prvostopenjsko stališče, da v postopku zavarovanja smiselno sklicevanje na določbo drugega odstavka 234. člena ZDavP-2-UPB4 ni mogoče in zato izpodbijanje izvršilnega naslova v državi prosilki na postopek zavarovanja v državi zaprošenega organa ne vpliva. Višje sodišče se v tem delu na obširno pojasnjene razloge sodišča prve stopnje v celoti sklicuje in jih v izogib ponavljanju sprejema v svojo odločitev.

11Višje sodišče tudi ne dvomi o pravilni identiteti dolžnika, kar skuša dolžnik doseči s pritožbenimi navedbami o napačni označbi njegove davčne številke (pravilno: številke DDV) v zaprosilu za zavarovanje. Dolžnik je tako v zaprosilu za zavarovanje kot v „prijavi zapadlih terjatev“ označen z imenom in priimkom, ter datumom in krajem rojstva, kar za ustrezno identifikacijo dolžnika zadošča, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Dvoma o dolžnikovi identiteti zato zgolj zatrjevano neujemanje davčnih številk ne more vzbuditi, pri čemer pa višje sodišče še dodaja, da iz dokaza o dodeljeni identifikacijski številki z dne 7. 1. 2011 (priloga B12), ki ga je priložil dolžnik, izhajajo enaki identifikacijski podatki dolžnika, vključno z naslovom bivanja v Nemčiji. Obenem iz tega dokumenta izhaja, da bo „identifikacijska številka nadomestila obstoječo davčno številko za področje dohodnine“, zato s takim dokazom dolžnik pravilnosti v zaprosilu navedene davčne številke niti ne more izpodbiti.

12Pritožba dolžnika je glede na navedeno v celoti neutemeljena. Ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pa je višje sodišče ugotovilo, da upnik nima izvršilnega naslova za zavarovanje denarne terjatve v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 401.892,95 EUR od 9. 2. 2011 do plačila, glede katerih je sodišče prve stopnje s sklepom o zavarovanju zavarovanje dovolilo. V dokumentu „prijava zapadlih terjatev“ namreč zakonske zamudne obresti niso navedene, temveč iz podatkov v prijavi izhaja, da je vsota zakonskih zamudnih obresti enaka nič (0). V postopku zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini je zaradi načela formalne legalitete (smiselna uporaba določbe prvega odstavka 17. člena ZIZ) zavarovanje mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, ki izhaja iz izvršilnega naslova, na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev zavarovanja pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v tem delu poseglo v izpodbijani sklep ter ga delno spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 401.892,95 EUR od 9. 2. 2011 do plačila ugodilo, ter sklep o zavarovanju z dne 16. 8. 2011 v tem delu razveljavilo in predlog za zavarovanje v tem delu zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem delu pa je višje sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Delna sprememba odločitve o ugovoru ni terjala spremembe stroškovne odločitve, saj je dolžnik s svojim ugovorom uspel le glede obresti. Sodišče prve stopnje je upnikove stroške odgovora na ugovor odmerilo skladno z določbami Zakona o državnem pravobranilstvu in Zakona o odvetniški tarifi in jih kot potrebne za izvršbo pravilno naložilo v plačilo dolžniku (peti odstavek 38. člena ZIZ).

14Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških dolžnika temelji na določbah drugega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ in šestega odstavka 38. člena ZIZ. Dolžnik je s svojo pritožbo uspel le v manjšem delu, zaradi katerega posebni stroški niso nastali, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.