VSRS Sodba I Ips 1574/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 400,00 EUR sodne takse.

A.

1Vrhovno sodišče je v tej kazenski zadevi s sklepom z dne 21. 4. 2016 prekinilo postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi za oceno ustavnosti drugega odstavka 287. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki jo je Vrhovno sodišče vložilo v zadevi I Ips 17413/2011. Ustavno sodišče je s sklepom U-I-92/15-13 z dne 14. 9. 2017 zahtevo zavrglo z obrazložitvijo, da zahteva ni neogibno potrebna, saj lahko zakonsko besedilo, ob pomoči ustaljenih metod razlage, ustavno skladno razlaga sodišče samo.

2V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 7. 3. 2014 A. Z. in B. T. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 in jima določilo (pravilno: izreklo) denarno kazen, in sicer obsojeni A. Z. dvajset dnevnih zneskov oziroma 1.000,00 EUR, obsojenemu B. T. pa petindvajset dnevnih zneskov oziroma 1.500,00 EUR, ki ju morata plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če se kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, pa ju bo sodišče izvršilo tako, da bo obsojeni A. Z. za vsakih začetih 50,00 EUR, obsojenemu B. T. pa za vsakih začetih 60,00 EUR določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je vsakemu od obsojencev naložilo plačilo polovice stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19. 3. 2015 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo plačilo sodne takse.

3Zagovorniki obsojene A. Z. so zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 16. 10. 2015 odgovorila vrhovna državna tožilka Savica Pureber, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. Ocenjuje, da zatrjevane kršitve zakona niso podane. Na vse navedbe zahteve je utemeljeno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Nobenega dvoma ni, da se izraz otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 nanaša na vsako osebo, ki še ni dopolnila osemnajst let, kar izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 5335/2010 z dne 7. 2. 2013. Zahteva prav tako ne more uspeti s sklicevanjem na zmoto o kaznivosti dejanja, saj takšna zmota nima pravnih učinkov. Neutemeljeni so tudi očitki o procesnih kršitvah iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S trditvami, da obsojenka ni objavila spornih osebnih podatkov, da ni imela vpliva na objavo podatkov in da ji ni mogoče očitati, da je dejanje storila v sostorilstvu, pa zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo obsojenki in zagovorniku, ki se je o njem izjavil dne 26. 10. 2015. V izjavi vztraja pri vloženi zahtevi in v njej izraženi razlagi pojma otrok.

B.

6Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter kršitev načel zakonitosti po 28. členu in pravne države po 2. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) z navedbami, da oškodovanka L. S. v času objave ni bila več otrok v smislu določb KZ-1, saj je že dopolnila štirinajst let, zato njeni osebni podatki niso uživali kazenskopravnega varstva. Navaja, da kazenski zakon izrecno ne opredeljuje izraza otrok, vendar je v kazenskem pravu splošno sprejeto, da se ta izraz nanaša na vsako osebo, mlajšo od štirinajst let, pri čemer se sklicuje na 21. člen KZ-1. Trdi, da se pri opredelitvi pojma otrok ni mogoče zatekati k mednarodnim konvencijam. Meni, da sprememba besedila drugega odstavka 287. člena KZ-1, do katere je prišlo z novelo KZ-1B, ki je besedo "otrok" nadomestila z besedo "mladoletna oseba", ni pomenila le redakcijske spremembe, temveč vsebinsko spremembo dispozicije, ki je na novo opredelila "objektivni pogoj kaznivosti". Opozarja, da tudi Ustava v tretjem odstavku 56. člena razlikuje med pojmoma otrok in mladoletnik. Če bi zakonodajalec s sporno inkriminacijo želel zaščiti osebne podatke oseb, starejših od štirinajst let, bi v besedilu zakona uporabil besedo "mladoletna oseba". Kolikor pa se je izraz otrok vendarle nanašal tudi na osebe, starejše od štirinajst let, je bila po oceni vložnika takšna zakonska določba nejasna in dvoumna, saj tega izraza drugače ne bi bilo treba nadomestiti z izrazom mladoletna oseba.

7V obravnavanem primeru je bila obsojenka spoznana za krivo, da je v sostorilstvu z B. T. objavila osebne podatke otroka in druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati identiteto otroka, ki je bil udeleženec v sodnem postopku, s tem, da je kot novinarka, ki je prispevka pripravila, skupaj z B. T. kot odgovornim urednikom, v oddaji A dne 19. 12. 2008 in 2. 1. 2009 objavila dva prispevka o L. S., roj. ..., v katerih so bili razkriti njeni osebni podatki in druge informacije, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti njeno identiteto, kot so natančneje navedene v opisu dejanja, prispevka pa sta se nanašala na pravdni postopek tožeče stranke L. Š. zoper toženo stranko J. S. zaradi predodelitve oškodovanke (v vzgojo in varstvo), ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti pod opr. št. P 93/2008, pri čemer je bila v prispevku z dne 2. 1. 2009 napovedana tudi vložitev kazenskih ovadb zoper dve sodnici Okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki naj bi storili kaznivo dejanje na škodo oškodovanke, ter tudi vložitev odškodninske tožbe. Iz opisa kaznivega dejanja je torej razvidno, da je bila oškodovana L. S. v času objave prispevkov, ko je bil pravdni postopek še v teku, stara štirinajst let.

8Po drugem odstavku 287. člena KZ-1, ki je veljal v času storitve dejanja, je kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka storil, kdor je objavil osebne podatke otroka, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali v kakršnemkoli drugem postopku, ali objavil druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto. Z novelo KZ-1B¹, ki je začela veljati dne 15. 5. 2012, je bila v dispoziciji kaznivega dejanja beseda "otrok" nadomeščena z besedo "mladoletna oseba".

9Nižji sodišči sta v izpodbijanih sodbah razsodili, da beseda otrok v drugem odstavku 287. člena (v času storitve očitanega dejanja veljavnega) KZ-1 pomeni vsako osebo, ki še ni dopolnila osemnajst let. Vrhovno sodišče iz razlogov, ki bodo prikazani v nadaljevanju, tako razlago nižjih sodišč sprejema kot pravilno.

10Z v bistvenem enakim vprašanjem, kot ga odpira predmetna zahteva, se je Vrhovno sodišče že ukvarjalo, in sicer v zadevi I Ips 5335/2010 z dne 7. 2. 2013, na katero se je v izpodbijani sodbi sklicevalo tudi pritožbeno sodišče. Zadeva se je sicer nanašala na kaznivo dejanje zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po 192. členu KZ-1, vendar pa je glede na besedilo tedaj veljavne določbe tega člena, ki je v dispoziciji uporabljala besedo "otrok", ta pa je bila z novelo KZ-1B nadomeščena z besedo "mladoletna oseba", vprašanje, na katerega je moralo Vrhovno sodišče odgovoriti v tisti zadevi, v bistveno enakem vprašanju, ki se zastavlja v predmetni zadevi. Vrhovno sodišče je v citirani zadevi zavzelo stališče, da nadomestitev izraza "otrok" z izrazom "mladoletna oseba" ne pomeni, da se je prejšnje besedilo 192. člena KZ-1 nanašalo le na otroka do štirinajstega leta starosti. Navedlo je, da pojma otrok iz tega člena ni mogoče opredeljevati v pomenu iz 21. člena KZ-1, ki pojem otroka opredeljuje le v zvezi z omejitvijo kazenske odgovornosti glede na starost storilca kaznivega dejanja.² Razsodilo je, da je razlaga, ki jo je treba uporabiti za opredelitev otroka, ko ta nastopa v svojstvu žrtve kaznivega dejanja, tista, ki temelji na opredelitvi otroka v 1. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, Ur. 1. SFRJ, MP 15/90, Slovenija jo je prevzela z aktom o notifikaciji julija 1992 - Ur. list RS - MP 9/92, v nadaljevanju KOP). Pri tem se je sklicevalo tudi na Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic (Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic, Ur. list RS - MP 26/99, Ur. 1ist 86/99, v nadaljevanju MEKUOP). Na podlagi navedenega je zaključilo, da ni nobenega dvoma, da se je določba 192. člena KZ-1 nanašala na vsako osebo, ki še ni dopolnila osemnajst let.

11Tudi v predmetni zadevi ni najti razumnih razlogov za drugačno razlago izraza "otrok" iz drugega odstavka 287. člena (v času storitve očitanega dejanja veljavnega) KZ-1 in za odstop od stališč, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v odločbi I Ips 5335/2010 z dne 7. 2. 2013 glede pomena in vpliva novele KZ-1B na razlago in opredelitev izraza "otrok" tudi v zvezi s tem kaznivim dejanjem.

12Ne v tedaj ne v sedaj veljavnem kazenskem zakoniku pojem otrok v pomenu izrazov (trinajsto poglavje, 99. člen KZ-1) ni opredeljen. Izraz otrok je sicer omenjen v 21. členu KZ-1. Vendar pa KZ-1 v tem členu ta izraz omenja le v okviru omejevanja kazenske odgovornosti glede na starost storilca. V tem členu je namreč navedeno, da se tisti, ki še ni dopolnil štirinajstega leta starosti, ne more šteti za storilca kaznivega dejanja.³ To pa ne pomeni, da je s tem podana splošna opredelitev pojma otrok, ki bi bila v kazenskem pravu uporabljiva za vse, tudi druge položaje, v katerih se osebe takih lastnosti lahko pojavljajo, kot na primer v vlogi žrtve oziroma oškodovanca kaznivega dejanja. Povsem jasno je, da ta opredelitev velja le za razmejitev kazenske odgovornosti storilca glede na njegovo starost. Že iz jezikovne razlage besedila 21. člena KZ-1 namreč izhaja, da se izraz "otrok" nanaša samo na položaj storilca kaznivega dejanja. To izhaja tudi iz naslova (poimenovanja) tega člena, ki se glasi "Omejitve kazenske odgovornosti glede na starost storilcev", tako razlago pa podpira tudi umestitev 21. člena v 1. podpoglavje tretjega poglavja KZ-1 z naslovom "Kaznivo dejanje in storilec".⁴ Razlaga je nenazadnje skladna tudi z namenom določbe 21. člena KZ-1, kot ga je moč razbrati iz samega besedila, ki je (izključno) v tem, da se določi starostna meja, po kateri se razmejuje med osebami, ki so lahko, in tistimi, ki ne morejo biti storilci kaznivega dejanja. Skladna pa je tudi s tretjim odstavkom 40. člena KOP, ki določa, da si morajo države pogodbenice prizadevati pospeševati sprejemanje zakonov in postopkov ter ustanavljanje organov in ustanov, posebej namenjenih otrokom, ki so osumljeni, obtoženi ali spoznani za krive kršenja kazenskega prava, še posebej pa pospeševati: a) določanje najnižje starosti, do katere se domneva, da otroci niso sposobni kršiti kazenskega prava [...]. Glede na jezikovno, sistematično in namensko (teleološko) razlago torej ni nobenega dvoma, da se izraz otrok iz 21. člena KZ-1 veže zgolj in samo na položaj storilca kaznivega dejanja, zato tako opredeljenega pojma, določenega zaradi specifičnih potreb in zahtev po določitvi starosti, do katere velja, da oseba, ki sicer izvrši protipravno dejanje, ne more biti storilec kaznivega dejanja, nikakor ni mogoče uporabiti tudi za opredelitev otroka, ko ta nastopa v vlogi žrtve oziroma oškodovanca kaznivega dejanja (Singularia non sunt extendenda). Za pravilno razumevanje in razlago izraza otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 uporaba določbe 21. člena KZ-1 torej ne pride v poštev, za kar se v zahtevi zavzema vložnik, saj se to specialno pravilo nanaša izključno na položaj, ki je z njim izrecno in jasno zajet.

13Vrhovno sodišče sprejema razlago nižjih sodišč, da je treba besedo otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1, ki je veljal v času storitve očitanega dejanja, razumeti kot vsako osebo do osemnajstega leta starosti. Opredelitev otroka kot osebe, mlajše od osemnajst let, je v pravu splošno sprejeta in temelji na določbah mednarodnih konvencij, ki jih je ratificirala in sprejela tudi naša država, in katerih namen je zagotoviti in zaščititi varstvo pravic in koristi otrok. Izraz otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, je torej treba razlagati tako, kot je opredeljen v KOP in MEKUOP, ki se skladno z 8. členom Ustave uporabljata neposredno in predstavljata del našega notranjega prava.⁵ Tako KOP v 1. členu kot otroka opredeljuje vsako človeško bitje, mlajše od osemnajst let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, določa, da se polnoletnost doseže že prej. Tudi MEKUOP se uporablja za otroke, mlajše od osemnajst let (prvi odstavek 1. člena).

14Slovenska Ustava pojma otrok izrecno ne opredeljuje, vendar to ne pomeni, da je na podlagi Ustave uveljavljena kakšna drugačna opredelitev otroka od tiste, ki je sprejeta na podlagi mednarodnih konvencij. Ustava v 56. členu, na katerega se sklicuje vložnik, otrokom zagotavlja posebno varstvo in skrb. V tem členu Ustava varuje vse osebe, ki še niso polnoletne, ne pa morebiti le otrok, ki še niso dopolnili štirinajst let. Za slednjo razlago v besedilu Ustave ni nobene opore. Temeljno sporočilo 56. člena Ustave je vsebovano že v njegovem naslovu.⁶ Naslov oziroma ime tega člena se glasi "pravice otrok". Naslov člena ne razlikuje med terminoma "otrok" in "mladoletnik". Samo zato, ker je v tretjem odstavku uporabljen tudi izraz "mladoletniki", pri čemer naslov člena ter prvi in drugi odstavek govorijo izključno o "otrocih", izraza otrok ni mogoče razlagati drugače, kot je opredeljen v mednarodnih konvencijah. Tudi iz komentarja Ustave⁷ ne izhaja, da bi se izraz "otrok" v Ustavi uporabljal kako drugače. Nasprotno, komentar k 56. členu Ustave se glede opredelitve pojma "otrok" izrecno sklicuje na opredelitev otroka po 1. členu KOP. Torej, tudi po Ustavi je z izrazom otrok mišljena vsaka oseba, mlajša od osemnajst let.

15Tudi sprememba v drugem odstavku 287. člena KZ-1, uvedena z novelo KZ-1B, s katero je bila beseda "otrok" nadomeščena z besedo "mladoletna oseba", po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti razlog, da izraza otrok ne bi razlagali na način, kot je uveljavljen na podlagi mednarodnih konvencij in Ustave. Iz zakonodajnega gradiva ne izhaja, da je bila z novelo KZ-1B zasledovana vsebinska sprememba glede subjekta kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po drugem odstavku 287. člena KZ-1. Glede na pojasnilo zakonske spremembe je do nadomestitve besede "otrok" z besedo "mladoletna oseba" namreč prišlo zaradi uveljavitve doslednejše rabe izrazov "otrok", "mladoletnik" in "mladoletna oseba", tako, da je, glede na pojasnilo predlagatelja, odpravljen dvom o tem, da določba velja za vse osebe, ki še niso polnoletne.⁸ Na sklep, da se z izrazom otrok po drugem odstavku 287. člena KZ-1 razume osebo do osemnajstega leta starosti, pa dodatno napotuje tudi obrazložitev spremembe novele KZ-1B v zvezi s 192. členom KZ-1, v kateri je že uvodoma navedeno, da kazenski zakonik pojem "otrok" uporablja v različnih pomenih. Tako je po določbi 21. člena otrok oseba, ki še ni stara štirinajst let, v posameznih drugih določbah pa je (glede na ostale znake kaznivega dejanja) otrok lahko tudi oseba do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (na primer 100., 101., 102., 192. in 287. člen KZ-1), v drugih pa spet označuje novo rojeno bitje ali sorodstveno razmerje (na primer 119., 121., 186., 189. in 196. člen KZ-1).⁹ V obrazložitvi k spremembi je navedeno, da predlagatelj spremembe ugotavlja, da bi zagotovitev dosledne rabe navedenih izrazov (otrok, mladoletnik, mladoletna oseba), ko se tudi izrazi mladoletnik oziroma pridevnik mladoleten in mladoletna oseba pojavljajo v različnih oblikah in v različnih povezavah, lahko uveljavil le povsem nov zakonik ali pa veliko število sprememb in dopolnitev obstoječega, saj so navedeni pojmi v različnih pomenih in oblikah vsebovani kar v tridesetih členih zakonika, zato je predlagana sprememba in dopolnitev le v tistih primerih, ko gre za očitno neustrezno rabo pojmov in je zato nujna njihova nadomestitev, predvsem, ko naj ima beseda otrok pomen mladoletne osebe. Iz Uvodnih pojasnil h Kazenskemu zakoniku z novelama KZ-1A in KZ-1B¹⁰ izhaja, da novo besedilo 192. člena v praksi ne bi smelo povzročiti sprememb, saj se je taka razlaga že do sedaj lahko opirala na mednarodne akte in druge določbe zakona, po katerih je otrok vsaka mladoletna oseba, ki je žrtev kaznivega dejanja.

16Glede na predhodna pojasnila o razlagi 21. člena KZ-1, ob odsotnosti drugačne opredelitve pojma otrok v kazenskem zakoniku, in nevplivu novele KZ-1B na vsebino in pomen kazenskopravne norme po prepričanju Vrhovnega sodišča ni nobenega dvoma, da je treba izraz otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1, v povezavi in (pomenski) soodvisnosti z ostalimi zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja in njegovim objektom varstva,¹¹ razumeti tako, kot je splošno opredeljen v pravu (pravnem sistemu), torej kot osebo, ki še ni stara osemnajst let.¹² S takšno razlago tudi ni prebit jezikovni pomen besede "otrok", saj ima ta izraz v pravnem jeziku, kot je pojasnjeno, drugačen pomen kot v praktičnosporazumevalnem jeziku.¹³ Takšen pomen besede otrok je skladen tudi z bistvom tega kaznivega dejanja in namenom inkriminacije. Namen, ratio legis, določbe drugega odstavka 287. člena KZ-1, kot je razpoznaven iz samega besedila, je namreč še poudarjena zaščita in varovanje pravic, zlasti zasebnosti otroka, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali kakršnemkoli drugem postopku. Gre za kazenskopravno zaščito otrok pred nezakonitimi in neupravičenimi posegi v njihovo življenje in zasebnost. Zakon s to določbo ščiti posebno skupino oseb (otrok), ki sta jim zaradi ranljivosti in večje občutljivosti posebna varstvo in skrb zagotovljena že z Ustavo in mednarodnimi konvencijami, posamezni procesni zakoni pa, zaradi varovanja njihovih koristi, v postopkih, ki se nanašajo nanje, javnost izključujejo.¹⁴

17Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da je izraz otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1, ki je veljal v času storitve očitanega kaznivega dejanja, pomenil osebo, ki še ni dopolnila osemnajst let.¹⁵ Trditve vložnika, da sta nižji sodišči zaradi napačne interpretacije izraza otrok kršili kazenski zakon, zato niso utemeljene. Neutemeljene pa so tudi trditve o kršitvah načela pravne države in zahteve po lex certa, po kateri morajo biti pravna pravila oblikovana tako, da je s pomočjo ustaljenih metod razlage mogoče ugotoviti njihovo vsebino in pomen. Glede na obrazloženo je bila kazenskopravna norma iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 dovolj jasna, da je bilo s pomočjo ustaljenih razlagalnih metod mogoče ugotoviti pravi pomen in vsebino zakonskega znaka "otrok".

18Kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP uveljavlja zagovornik s trditvami, da je obsojenka očitano dejanje storila v dejanski zmoti, ker se ni zavedala, da so predmet kazenskopravnega varstva tudi osebni podatki oseb, starejših od štirinajst let. Glede na splošni pomen izraza otrok in pridobljena pojasnila od odvetnika F. M. je mislila, da je objava oškodovankinih osebnih podatkov dopustna. Zagovornik pri tem zavrača oceno prvostopenjskega sodišča, ki ni sprejelo obsojenkinega zagovora v delu, ko je obsojenka trdila, da je bila v zmoti, ker je takšen zagovor podala šele na koncu glavne obravnave. Navaja še, da obsojenka iz upravičenih razlogov ni vedela, da je objava podatkov osebe, starejše od štirinajst let, v nasprotju s pravom, kar pomeni, da bi moralo sodišče dejanje presojati v okviru (ne)izogibne pravne zmote. Ocenjuje, da so navedbe pritožbenega sodišča o izogibnosti pravne zmote same s seboj v nasprotju. S pridobitvijo mnenja pravnega strokovnjaka pred objavo prispevka je namreč obsojenka storila vse, kar bi se od nje lahko pričakovalo, zato ji ni mogoče očitati neskrbnosti.

19Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Trditve zagovornika, da se obsojenka ni zavedala protipravnosti obravnavanega dejanja oziroma objave podatkov oseb, starejših od štirinajst let, pojmovno ne morejo pomeniti uveljavljanja dejanske zmote; gre za navedbe, s katerimi zagovornik (sicer neutemeljeno, kot bo prikazano v nadaljevanju) po vsebini pojasnjuje obstoj pravne zmote; s trditvami, da se obsojenka ni zavedala, da so predmet kazenskopravnega varstva tudi osebni podatki oseb, starejših od štirinajst let, pa tudi obstoj zmote o kaznivosti, ki pa praviloma nima pravnih učinkov.¹⁶ Zagovornik v zahtevi ne trdi, da je bila obsojenka v zmoti o dejanski starosti oškodovanke, kar bi v resnici predstavljalo uveljavljanje dejanske zmote, pač pa je vsa njegova izvajanja mogoče strniti v bistveno trditev, da obsojenka ni vedela, da je prepovedano objavljati osebne podatke oseb, udeleženih v sodnem postopku, ki so že dopolnile štirinajst let.

20Pravna zmota je podana, če storilec kaznivega dejanja iz upravičenih razlogov ni vedel, da je dejanje v nasprotju s pravom (prvi odstavek 31. člena tedaj veljavnega KZ-1). Ni upravičenih razlogov, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila (drugi odstavek 31. člena). Če je storilec storil kaznivo dejanje v pravni zmoti, ki bi se ji lahko izognil, se sme kaznovati mileje (tretji odstavek 31. člena). Vsebino zavesti o protipravnosti tvori zavedanje storilca o tem, da njegovo ravnanje nasprotuje družbenemu redu in je zaradi tega pravno prepovedano, pri tem pa je za zavest o protipravnosti potrebna (vsaj) laična zavest storilca o tem, da počne nekaj pravno prepovedanega.¹⁷

21Glede na stališča sodne prakse¹⁸ gre pri vprašanju o (ne)obstoju pravne zmote vedno najprej za dejansko vprašanje, saj gre v prvi vrsti za ugotavljanje, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti o protipravnosti (prepovedanosti) dejanja v času storitve dejanja; torej za dejstva, ki zadevajo notranjo, psihično sfero storilca. Na podlagi navedb zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi pravna ocena, da je v obravnavani zadevi obsojenka dejanje storila v pravni zmoti, temeljila na drugačni ugotovitvi dejanskega stanja.

22Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je obsojenka pri izvršitvi kaznivega dejanja ravnala s t. i. aktualno zavestjo o protipravnosti. Ugotovilo je, da se je obsojenka zavedala prepovedanosti svojega ravnanja. Očitke obrambe, ki je trdila nasprotno, je zavrnilo na 5., 6. in 9. strani sodbe. Pojasnilo je, da je splošno znano, da ni dovoljeno objavljati osebnih podatkov otrok, novinarje pa veže tudi kodeks, ki jim tako ravnanje prepoveduje. Ob tem je navedlo, da bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi obsojenka pred objavo prispevkov pridobila pravno relevantno oceno, ali je takšno ravnanje dopustno. Zagovora obsojenke, da ji je takšno zagotovilo podal odvetnik M., ni sprejelo, pri čemer je obrazložilo, da je obsojenka zagovor podala pred zaključkom glavne obravnave, pred tem pa se na kaj takega ni sklicevala. Navedlo je še, da je prepričano, da je bilo obema obsojencema znano, da je bila dne 20. 3. 2008 izdana začasna odredba sodišča o prepovedi nadaljnjega objavljanja podatkov o mladoletni oškodovanki. Tudi v poglavju sodbe o prištevnosti in krivdi je sodišče pojasnilo, da se je obsojenka zavedala prepovedanosti in (tudi) kaznivosti objavljanja podatkov o mladoletni udeleženki sodnega postopka.

23Pritožbeno sodišče je na pritožbene očitke o vprašanju (pravne) zmote odgovorilo v 15. točki sodbe ter jih zavrnilo z obrazložitvijo, da že zagovor obsojenke v smeri preveritve okoliščin, ki dopuščajo oziroma ne dopuščajo objave prispevka, in pridobitve pojasnila s strani odvetnika kaže, da je ravnala s potencialno zavestjo o protipravnosti in da je bila zmota zanjo izogibna. V 22. točki sodbe je še zapisalo, da je obsojenki ob pripravi prispevkov moglo biti znano, da je sodišče prepovedalo objavo vsega, kar je povezano z oškodovanko.

24Z očitki, da si navedbe pritožbenega sodišča o izogibnosti pravne zmote medsebojno nasprotujejo, zahteva ne more uspešno izpodbiti ugotovitev in zaključka nižjih sodišč, da obsojenka pri storitvi očitanega dejanja ni bila v pravni zmoti. Dejstva, ugotovljena s pravnomočno sodbo, zlasti upoštevajoč, da je bila obsojenka pred objavo spornih prispevkov seznanjena z izdano začasno odredbo pravdnega sodišča, s katero je to prepovedalo objavljati podatke o mladoletni oškodovanki L. S., namreč onemogočajo, da bi se obramba v tej zadevi lahko uspešno sklicevala na obstoj pravne zmote. Razumen in utemeljen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je obsojenka zavedala protipravnosti dejanja. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da trditve o pravni zmoti, s katerimi vložnik izpodbija ugotovitve nižjih sodišč o obstoju in vsebini obsojenkine zavesti o protipravnosti objave spornih prispevkov, pomenijo nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

25Zagovornik kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP uveljavlja tudi s trditvami, da obsojenka ni objavila spornih osebnih podatkov in da ni imela vpliva na njihovo objavo, zato ji ni mogoče očitati izvršitvenega ravnanja. Navaja, da je sicer nesporno, da je obsojenka pripravila prispevka, vendar na oblikovanje naslova in vsebino napovednika ni imela vpliva. Za objavo prispevkov je po tretjem odstavku 18. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) odgovoren odgovorni urednik. Sama priprava prispevka pa je glede na opis kaznivega dejanja nepomembna. Kot nepomembno ocenjuje razlogovanje pritožbenega sodišča, da novinar in urednik delujeta kot celota in da sta oba usmerjena h končnemu cilju boljšega informiranja javnosti. Pravno zgrešene so tudi navedbe sodišča, da je obsojenka prispevek pripravila z namenom objave in da je ravnala z direktnim naklepom. Prav tako je zgrešen očitek, da je obsojenka kaznivo dejanje storila v sostorilstvu z B. T. Obsojenka namreč v času izvršitve pri dejanju ni sodelovala in na dejanje tudi ni imela vpliva. Zagovornik zato meni, da je sodišče napačno uporabilo določbe 20. člena KZ-1. Očita tudi, da sodba glede vprašanja o sostorilstvu nima nikakršnih razlogov.

26Izvršitveno dejanje po drugem odstavku 287. člena KZ-1 je objava, kar pomeni, objavo prek sredstev javnega obveščanja ali sicer na organiziranem srečanju več ljudi (shod, sestanek ipd.).¹⁹ V obravnavanem primeru je bila obsojenka, kot novinarka in avtorica prispevkov, spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti postopka v sostorilstvu z odgovornim urednikom B. T.

27Na identične očitke, ki jih zagovornik sedaj ponavlja v zahtevi, je pritožbeno sodišče odgovorilo v 5. točki sodbe, kjer je navedlo, da pritožnik zakonski znak "objaviti" razume preozko, le v tehničnem smislu, hkrati pa tudi prezre, da se obsojenki očita, da je dejanje izvršila v sostorilstvu. Obsojenka je kot novinarka pripravila oba prispevka, obsojeni T. pa je kot odgovorni urednik omogočil njuno objavo. Ravnanji obeh obsojencev sta bili povezani in usmerjeni k skupnemu cilju. Fazi priprave prispevkov, s ciljem njune objave, je namreč sledila naslednja faza (objava), ki jo je s svojim ravnanjem uresničil odgovorni urednik B. T.

28Vrhovno sodišče sprejema razloge sodišča druge stopnje, s katerimi je zavrnilo pritožbene očitke, da obsojenka kot novinarka ne more biti sostorilka očitanega kaznivega dejanja. Dejstvo je, da je bila obsojenka tista, ki je pripravila oba prispevka²⁰ z namenom, da se z njima seznani javnost. Ravnanja obsojenih novinarke in odgovornega urednika so bila usmerjena k istemu končnemu cilju oziroma isti posledici, to je prikazati prispevka javnosti. Njuna ravnanja so predstavljala medsebojno in neločljivo povezano celoto. Ravnanja so bila povezana tudi v časovnem smislu, saj je pripravi prispevkov neposredna sledila objava v oddaji A. V sosledju, ki je vodilo do tega položaja, torej do objave prispevkov v televizijski oddaji, s tem pa tudi do objave osebnih podatkov in drugih informacij o identiteti oškodovanke, so se ravnanja obsojenke kot novinarke in B. T. kot odgovornega urednika neizogibno dopolnjevala. Dejanje (prispevek) obsojenke kot avtorice spornih prispevkov je bilo za uresničitev kaznivega dejanja oziroma dosego položaja, da se podatki in informacije o oškodovani L. S. preko objave obeh prispevkov posredujejo v javnost, ne le nujno, pač pa tudi odločilno. Brez njega do izvršitve očitanega kaznivega dejanja ne bi moglo priti. Ob ugotovitvi nižjih sodišč, da so na njeni strani izpolnjeni tudi vsi potrebni subjektivni elementi, zato ni nobenega dvoma, da je obsojenka sostorilka očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 287. člena KZ-1.

29Neutemeljene so dalje trditve, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o tem, da je obsojenka kaznivo dejanje storila v sostorilstvu z B. T. Sodba sodišča prve stopnje ima o tem (sostorilstvu) razloge na 4. in 9. strani obrazložitve, sodba pritožbenega sodišča pa v 19. točki. Vrhovno sodišče v celoti sprejema tudi razloge pritožbenega sodišča iz 23. točke sodbe, kjer je pojasnilo, da na krivdo obsojenke ne vpliva dejstvo, da sta bila naslov in napovednik objavljena v drugačni obliki, temveč da je za presojo bistvena vsebina informacij prispevkov. O tem, da je na vsebino prispevkov imela odločilen vpliv ravno obsojenka, pa ni nobenega dvoma. S trditvami, da obsojenka ni imela vpliva na objavo prispevkov ter da so zgrešene navedbe pritožbenega sodišča, da je obsojenka pripravila prispevka z namenom objave in da je očitano dejanje storila z direktnim naklepom, pa zahteva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot že navedeno, ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

30Zagovornik uveljavlja tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev je po njegovih trditvah podana, ker je izrek sodbe glede določitve kazni in očitka, da je obsojenka storila dve kaznivi dejanji, nejasen in sam s seboj v nasprotju, v nasprotju z njenim izrekom je tudi obrazložitev sodbe, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na izrek kazni za dve očitani kaznivi dejanji in prav tako ne razlogov o določitvi višine dnevnega zaslužka. Zagovornik ne sprejema stališča pritožbenega sodišča, da gre le za nerodno formulacijo izreka, temveč meni, da gre za očitno nerazumljivo in neobrazloženo sodno odločbo, ki je v nasprotju s kazenskim zakonom. Izrek sodbe je glede na to, da sodišče obsojenki ni določilo kazni za vsako posamezno dejanje, temveč ji je kazen le izreklo, nerazumljiv in glede na 53. člen KZ-1 nasprotuje sam sebi. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je obsojenka storila le eno kaznivo dejanje, sodišče pa ni pojasnilo, kakšno kazen je obsojenki določilo za posamezno dejanje in po kakšnih pravilih ji je izreklo enotno kazen. Sodba tudi nima razlogov o višini kazni, saj ni razvidno, na kakšen način je sodišče določilo, da dnevni znesek obsojenkinega zaslužka znaša 50,00 EUR, iz obrazložitve pa tudi ne izhaja, da je sodišče višino dnevnega zneska določilo po prostem preudarku, za kar pa tudi sicer nima podlage v drugem odstavku 47. člena KZ-1.

31Zatrjevane kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe v delu glede pravne opredelitve kaznivega dejanja sicer navedlo, da sta obsojenca storila dve kaznivi dejanji kršitve tajnosti postopka v sostorilstvu. Obema obsojencema je za očitano dejanje izreklo (eno) denarno kazen. Izrek sodbe v delu glede pravne opredelitve resda ni oblikovan povsem precizno (pravilno bi se glasil, da sta obdolženca storila vsak po eno kaznivo dejanje), kot je v 7. točki sodbe zapisalo že pritožbeno sodišče. Vendar izhajajoč iz sodbe kot celote, tako njenega izreka kot tudi obrazložitve, ni nobenega dvoma o tem, da je bila obsojenka s predmetno sodbo spoznana za krivo storitve enega kaznivega dejanja kršitve tajnosti postopka v sostorilstvu z B. T., temu ustrezno pa ji je bila izrečena tudi ena sama kazen. Vrhovno sodišče zato v celoti sprejema razlago pritožbenega sodišča, s katero je odgovorilo na identične očitke vložnika (7. točka sodbe). Z vztrajanjem, da bi moralo sodišče obsojenki določiti kazni za dve kaznivi dejanji in nato izreči enotno kazen, pa vložnik vlaga zahtevo celo v obsojenkino škodo.

32Prav tako niso utemeljene trditve, da izpodbijana sodba nima razlogov glede višine obsojenki izrečene denarne kazni. Na podlagi drugega odstavka 47. člena v času storitve dejanja veljavnega KZ-1 je sodišče višino dnevnega zneska denarne kazni določilo tako, da je upoštevalo višino storilčevega dnevnega zaslužka glede na uradne podatke davčnega organa in njegove družinske obveznosti. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je višino posameznega dnevnega zneska sodišče določilo glede na višino dnevnega zaslužka, ki za obsojenko znaša 50,00 EUR (str. 10 obrazložitve sodbe). Iz razlogov prvostopenjske sodbe izrecno ne izhaja, na podlagi katerih podatkov je sodišče izračunalo višino dnevnega zneska denarne kazni. Vendar pa je način, kako je sodišče izračunalo višino zneska, jasno razviden iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, iz katere izhaja, da je pri izračunu sodišče upoštevalo dohodkovne in premoženjske razmere obsojenke. Pritožbeno sodišče je v razlogih namreč pojasnilo, da je višina obsojenkinega mesečnega zaslužka, na podlagi katerega je bil napravljen izračun dnevnega zneska denarne kazni, razvidna iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 1. 2012 (8. točka sodbe). Iz navedenega zapisnika izhaja, da znaša višina obsojenkinega mesečnega dohodka okrog 1.500,00 EUR, kar pomeni, da obsojenkin dnevni zaslužek, ob upoštevanju, da ima mesec 30 dni, znaša 50,00 EUR. Glede na to, da sodbi sodišč prve in druge stopnje predstavljata celoto,²¹ ima izpodbijana pravnomočna sodba zadostne in tudi ustrezne razloge o tem, kako in na podlagi katerih podatkov je bila določena višina obsojenkinega dnevnega zaslužka in na njeni podlagi tudi višina dnevnega zneska izrečene denarne kazni. Glede na pojasnjen način izračuna, se kot brezpredmetni izkažejo očitki, da sodišče za določitev dnevnega zneska po prostem preudarku ni imelo podlage v drugem odstavku 47. člena KZ-1.

C.

33Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

34Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7112 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenke ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

¹ Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 91/2011 z dne 14. 11. 2011.
² Na to odločbo Vrhovnega sodišča se kot primer razlage posameznih zakonskih izrazov (otrok in mladoletna oseba), sklicuje tudi Pavčnik, M., v delu Argumentacija v pravu, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, 2013, str. 76, (poglavje o razlagi kot (re)konstrukciji pravnega pravila).
³ Določba 21. člena (tedaj in sedaj veljavnega) KZ-1 se glasi: "Kdor je storil protipravno dejanje, ko še ni bil star štirinajst let (otrok), ne more biti storilec kaznivega dejanja."
⁴ Gl. Pavčnik, M., ibid., str. 88 in 89, kjer avtor navaja: "Razporeditev in razčlenitev snovi, ki jo zakon zajema, ima v načelu vselej tudi vsebinski pomen. Temeljno sporočilo vsebuje že naslov (ime) zakona ter tudi naslovi posameznih poglavij, oddelkov, pododdelkov in še ožjih enot, ki so v zakonu. Od tega, v kakšnem pravnem aktu (zakonu) in na kakšnem mestu je posamezno pravno določilo, je soodvisen tudi pomen, ki ga to določilo ali sklop določil ima."
⁵ Po drugem odstavku 153. člena Ustave morajo biti zakoni usklajeni s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor.
⁶ O vplivu in pomenu ožjih enot zakona na razlago in vsebino pravnega določila gl. navedek pod sprotno opombo št. 5 te sodbe.
⁷ Gl. Končina Peternel, M., v Šturm, L. (ur.), et al, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 578-582.
⁸ Poročevalec Državnega zbora, EPA 1893-V, z dne 3. 6. 2011, str. 148.
⁹ Poročevalec Državnega zbora, EPA 1893-V, z dne 3. 6. 2011, str. 133.
¹⁰ Ambrož M., Jenull H., Kazenski zakonik (KZ-1) z novelama KZ-1A in KZ-1B, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 155.
¹¹ Prim. Bavcon, L., et al, Kazensko pravo, splošni del, 5. izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2011, str. 203: "Šele vsi zakonski znaki kakega kaznivega dejanja, skupaj z objektom kazenskopravnega varstva, zaradi katerega je tisto dejanje sploh inkriminirano, pokažejo pravo materialno vsebino in smisel tistega kaznivega dejanja".
¹² Takšna razlaga je tudi skladna z zahtevo po enotnosti, koherentnosti in stopnjevitosti pravnega reda (pravo kot sistem medsebojno usklajenih in neprotislovnih pravnih norm).
¹³ Tako tudi Pavčnik, M., ibid. str. 78.
¹⁴ Gl. Zakon o pravdnem postopku, ki v 407. členu določa, da je v sporih iz razmerij med starši in otroki javnost izključena, ter ZKP, ki v 480. členu določa, da se javnost, kadar se sodi mladoletniku, vselej izključi, v 460. členu pa še, da se brez dovoljenja sodišča ne sme objaviti potek kazenskega postopka proti mladoletniku in tudi ne odločba, ki je bila v njem izdana.
¹⁵ Takšno stališče glede razlage izraza otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v odločbi I Ips 12291/2012 z dne 23. 11. 2017.
¹⁶ Več o tem gl. Ambrož M., Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2007, str. 52 in 135-137.
¹⁷ Povzeto po Ambrož M., Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2007, str. 134 in 135. Gl. tudi Bavcon, L., et al, Kazensko pravo, splošni del, 5. izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2011, str. 299-301.
¹⁸ Gl. odločba Vrhovnega sodišča I Ips 30111/2012-76 z dne 18. 2. 2016.
¹⁹ Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 706.
²⁰ Po prvem odstavku 21. člena Zmed je novinar oseba, ki se ukvarja z zbiranjem, obdelavo, oblikovanjem ali razvrščanjem informacij za objavo prek medijev in je zaposlena pri izdajatelju, ali pa samostojno kot poklic opravlja novinarsko dejavnost (samostojni novinar).
²¹ Prim. na primer odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 73104/2010-101 z dne 27. 9. 2012.