287. člen KZ-1

Zakonski znak "otrok" iz drugega odstavka 287. člena KZ-1, ki je veljal do 15. 5. 2012 je potrebno razlagati skladno s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah in Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic ter s precedenčnim primerom (sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 12291/2012).

Sprememba v drugem odstavku 287. člena KZ-1, uvedena z novelo KZ-1B (beseda otrok je nadomeščena z besedo mladoletna oseba), ne more biti razlog, da izraza otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1, veljavnega v času storitve kaznivega dejanja, ne bi razlagali na način, kot je splošno opredeljen v pravu, torej kot osebo, ki še ni dopolnila 18 let. Po določbi prvega odstavka 460. člena ZKP se brez dovoljenja sodišča ne sme objaviti potek kazenskega postopka proti mladoletniku in tudi ne odločba, ki je bila izdana. Drugi odstavek pa določa, da se sme objaviti samo tisti del postopka, oziroma tisti del odločbe, ki ga sodišče dovoli objaviti, vendar pa se niti v tem primeru ne sme objaviti mladoletnikovo ime in ne drugi podatki, iz katerih bi se dalo sklepati, za katerega mladoletnika gre. Določba drugega odstavka 287. člena KZ-1 predstavlja tudi kršitev določbe 460. člena ZKP. V primeru, ko gre za postopek proti mladoletniku, se varuje zasebnost mladoletnikov, ki so obravnavani kot obdolženci, ščiti pa se tudi tajnost postopka. Prvi odstavek 480. člena ZKP določa, da je v postopku proti mladoletniku javnost izključena. Gre za kazenskopravno zaščito pred nezakonitimi in neupra

Po prepričanju Vrhovnega sodišča ni nobenega dvoma, da je treba izraz otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 (veljavnega v času storitve dejanja) v povezavi in (pomenski) soodvisnosti z ostalimi zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja in njegovim objektom varstva, razumeti kot osebo, ki še ni stara osemnajst let. Kazenskopravna norma iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 je bila dovolj jasna, da je bilo s pomočjo ustaljenih razlagalnih metod mogoče ugotoviti pravi pomen in vsebino zakonskega znaka "otrok". Dejstva, ugotovljena s pravnomočno sodbo, zlasti upoštevajoč, da je bila obsojenka pred objavo spornih prispevkov seznanjena z izdano začasno odredbo pravdnega sodišča, s katero je to prepovedalo objavljati podatke o mladoletni oškodovanki L. S., onemogočajo, da bi se obramba v tej zadevi lahko uspešno sklicevala na obstoj pravne zmote. Ravnanja obsojenih novinarke in odgovornega urednika so bila usmerjena k istemu končnemu cilju oziroma isti posledici, to je prikazati prispevka javnosti. Njuna ravnanja so predstavljala medsebojno in neločljivo povezano celoto. Dejanje (prispevek) obsojenke kot avtorice spornih prispevkov je bilo za uresničitev kaznivega dej

Po presoji Vrhovnega sodišča bi v primeru, kot je obravnavani, moralo sodišče otroku (oškodovanemu V. H.) dati možnost, da se opredeli do objave njegovih osebnih podatkov in fotografij v obsojenčevem članku, in odgovori, ali je podal privolitev za tako objavo. Če sodišče ocenjuje, da oškodovanec glede na svojo starost in zrelost ni sposoben podati mnenja o posegu v njegovo zasebnost, bi moralo vprašanje privolitve razčistiti z zaslišanjem otrokove skrbnice za poseben primer. Po presoji Vrhovnega sodišča, izhajajoč iz opredelitve kaznivega dejanja v 16. členu KZ-1, bo torej moralo sodišče v zvezi z obstojem kaznivega dejanja presoditi, ali je storilčevo ravnanje v obravnavanem primeru bilo protipravno ali ne. Zato ni sprejemljivo stališče nižjih sodišč, da je vsaka objava osebnih ali drugih podatkov otroka, ki je udeležen v kateremkoli postopku, brezpogojno kazniva. Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča, na katere je Vrhovno sodišče vezano, Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku zahteve, da obsojenec, ki je le povzel podatke s spletne strani Sodišča Evropske unije (SEU), namenjene medijem, ni storil obravnavanega kaznivega dejanja. Ko so otrokovi osebni ali drugi podatk

Stališče, da kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena KZ-1 predstavlja vsaka objava osebnih ali drugih podatkov otroka, ki je udeleženec v kakršnemkoli drugem postopku, lahko privede do nerazumnih in pravno nesprejemljivih situacij. Sodišče bi moralo imeti možnost pretehtati upravičenost objave takih podatkov. Nasprotno je obravnavano določbo mogoče razlagati tako, da varuje tajnost postopka. Po taki razlagi pa podatki o poteku in udeležencih postopka, potem ko so bili v obravnavanem primeru z objavo v drugih medijih in v sporočilu za medije in odločbi Sodišča Evropske unije že razkriti, ne morejo biti več tajni. Zakonski opis obravnavanega kaznivega dejanja je tako širok in nedoločen, da kljub določbi 16. člena KZ-1 ne omogoča določne presoje, kdaj je to kaznivo dejanje protipravno in v katerih primerih ta element kaznivega dejanja ni izpolnjen.

Zato glede na pritožbi obeh pritožnikov le dodaja, da je v členu 287/II KZ-1B zgolj zaradi uveljavitve doslednejše rabe izrazov otrok oziroma mladoletnik, ta nadomeščena z ustreznejšo zvezo mladoletna oseba. Zato ni nobenega dvoma o tem, da določba velja za vse osebe, ki še niso polnoletne oziroma stare 18 let, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje in kar izhaja tudi iz uvodnih pojasnil Kazenskega zakonika KZ-1A in KZ-1B.

Gre namreč za osebnostne pravice posameznika, ki pa po njegovi smrti ne morejo biti prizadete, ker več ni naravnega nosilca osebnostnih pravic, saj te praviloma prenehajo s smrtjo. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ne sodi v sklop tistih kaznivih dejanj za katera KZ-1 opredeljuje, da pravno varstvo določenih osebnostnih pravic traja tudi po smrti, kar sicer velja za kazniva dejanja, ki jih sodišče prve stopnje navaja v točki 9 napadene sodbe. Pri obravnavanem kaznivem dejanju gre namreč za zaščito razpoznavnosti otrok in sicer, da ne bi bili ob tem izpostavljeni dodatnim travmam zaradi objave o postopkih v katerih se nahajajo, kar bi negativno vplivalo na njihov razvoj, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v napadeni sodbi.