21. člen KZ-1

Ker otrok, ki še ni dopolnil 14. leta starosti, ne more biti storilec kaznivega dejanja, je očitno, da je zahtevo za uvedbo pripravljalnega postopka proti otroku treba zavrniti.

Po prepričanju Vrhovnega sodišča ni nobenega dvoma, da je treba izraz otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 (veljavnega v času storitve dejanja) v povezavi in (pomenski) soodvisnosti z ostalimi zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja in njegovim objektom varstva, razumeti kot osebo, ki še ni stara osemnajst let. Kazenskopravna norma iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 je bila dovolj jasna, da je bilo s pomočjo ustaljenih razlagalnih metod mogoče ugotoviti pravi pomen in vsebino zakonskega znaka "otrok". Dejstva, ugotovljena s pravnomočno sodbo, zlasti upoštevajoč, da je bila obsojenka pred objavo spornih prispevkov seznanjena z izdano začasno odredbo pravdnega sodišča, s katero je to prepovedalo objavljati podatke o mladoletni oškodovanki L. S., onemogočajo, da bi se obramba v tej zadevi lahko uspešno sklicevala na obstoj pravne zmote. Ravnanja obsojenih novinarke in odgovornega urednika so bila usmerjena k istemu končnemu cilju oziroma isti posledici, to je prikazati prispevka javnosti. Njuna ravnanja so predstavljala medsebojno in neločljivo povezano celoto. Dejanje (prispevek) obsojenke kot avtorice spornih prispevkov je bilo za uresničitev kaznivega dej

Novela Kazenskega zakonika (KZ-1B) je kot predmet kazenskopravnega varstva namesto besede otrok uporabljene v prejšnjem besedilu 192. člena KZ-1, uporabila pojem „mladoletna oseba“, kar pa ne pomeni, da se je prejšnje besedilo te določbe nanašalo le na otroka do štirinajstega leta starosti. Pri razlagi te določbe ni mogoče pojem otroka opredeljevati v pomenu iz 21. člena KZ-1, ki pojem otroka opredeljuje le glede na omejitev kazenske odgovornosti glede na starost storilca kaznivega dejanja.