VSRS Sodba I Ips 53747/2010-230

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenega B. Š. razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je B. Š. spoznalo za krivega zaradi napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 226. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 26. členom KZ in zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ ter mu po določitvi kazni za posamezno kaznivo dejanje izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Z isto sodbo je bila zaradi pomoči pri storitvi kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 226. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ spoznana za krivo tudi L. V. Sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo in določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojeni B. Š. zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga tudi obsojenčeva zagovornica, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb.

3Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev obeh zahtev.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici. Obsojenec v izjavi z dne 23. 11. 2012 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B-I.

5Z izpodbijano sodbo je bil B. Š. spoznan za krivega zaradi napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja požiga. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je v obdobju od avgusta 2006 do 22. 9. 2006 F. B. napeljal, da naj požge staro in novo stanovanjsko hišo na naslovu N., ki sta v lasti B. Š. Način izvršitve mu je podrobno opisal v pismu z dne 28. 8. 2006, v katerem mu je obljubil tudi pomoč svoje sestre L. V. Starejša hiša je bila v noči med 22. in 23. 9. 2006 požgana, do požiga novejše hiše pa ni prišlo, saj je F. B. zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom umrl med požarom v starejši hiši. Z isto sodbo je bil B. Š. spoznan za krivega tudi zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja goljufije, ker je dne 24. 9. 2006 iz zavoda za prestajanje kazni zapora zavarovalnemu agentu zavarovalnice G. d. d., M., poslal prijavo o nastanku zavarovalnega primera (vloma in požara v njegovih stanovanjskih hišah, ki so bile zavarovane za zavarovalno vsoto 341.426,00 EUR), čeprav je vedel, da je bil vlom le navidezen, da je požar podtaknil F. B. in da do zavarovalnine ni upravičen. Ker je zavarovalnica za to izvedela, do izplačila zavarovalnine ni prišlo.

B-II.

Presoja očitkov, ki se nanašajo na zaseg predmetov na vikendu A. K. dne 6. 10. 2006

6Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da pri hišni preiskavi na vikendu A. K. nista bili prisotni dve polnoletni priči, da se zapisnik ob preiskavi ni pisal in da zato ni mogoče razbrati razlogov za nenavzočnost prič. Opozarja na napačnost stališča sodišč, da ob dejstvu, da je bila opravljena hišna preiskava po prvem odstavku 218. člena ZKP, navzočnost dveh polnoletnih prič ni bila potrebna. Določba tretjega odstavka 218. člena ZKP po presoji obsojenca izjemoma in samo pri hišni preiskavi brez odredbe dopušča nenavzočnost prič, pri čemer morajo biti razlogi za njihovo nenavzočnost razvidni iz zapisnika o hišni preiskavi. Čeprav se drugi odstavek 218. člena ZKP ne sklicuje na določbe o zapisniku, je glede na tretji odstavek 218. člena ZKP jasno, da je pisanje zapisnika tudi v takem primeru obvezno. Ker je bila preiskava pri A. K. opravljena šele dva dni po obvestilu, po presoji obsojenca ne more biti podana nevarnost odlašanja, ki jo zahteva 218. člen ZKP. Obsojenec v nadaljevanju zahteve navaja, da je potrebno razlikovati med željo in privolitvijo imetnika stanovanja, da se opravi hišna preiskava, in opozarja, da je A. K. privolitev za vstop podala le kriminalistu D. N., ne pa tudi kriminalistom UNZ Maribor, ki so zvijačno vstopili v njen vikend. Opozarja tudi na številne nepravilnosti pri zasegu pisma, ki ga je našel kriminalist B. V. v omari spalnice. Preiskava pri A. K. je bila tako po njegovem mnenju opravljena v nasprotju s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 218. člena ZKP, zato je ob upoštevanju določbe 219. člena ZKP podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Vsebinsko podobne očitke je obsojenec uveljavljal že v postopku pred nižjima sodiščema. Prvostopenjsko sodišče je očitke zavrnilo z obrazložitvijo, da predmeti, med njimi tudi sporno pismo, s katerim je obsojenec pokojnega F. B. napeljal k požigu, A. K. dne 6. 10. 2006 niso bili zaseženi pri hišni preiskavi v smislu 215. člena ZKP, temveč na podlagi prvega odstavka 218. člena ZKP. Pri tem se je oprlo na izpovedbo priče A. K., ki je med drugim pojasnila, da so policisti pri njej opravili hišno preiskavo, ker je to sama želela, kar je potrdila tudi njena hči K. K. Po presoji prvostopenjskega sodišča so policisti smeli brez odredbe vstopiti v stanovanje A. K. in opraviti preiskavo. Ob takem izhodišču tudi ni bilo potrebno, da bi bil opravljen postopek na način, kot zatrjuje obsojenec, niti ni bilo potrebno sestaviti posebnega zapisnika. Zadoščalo je potrdilo o vstopu v stanovanje (str. 12 in 13 prvostopenjske sodbe). Višje sodišče se je pridružilo presoji, da je bila pri A. K. opravljena preiskava v smislu prvega odstavka 218. člena ZKP in da zaradi njene izrecne želje ni bila potrebna odredba preiskovalnega sodnika. Ob dejstvu, da je bila opravljena preiskava v skladu s prvim odstavkom 218. člena ZKP, po presoji višjega sodišča ni bila potrebna navzočnost dveh polnoletnih prič (216. člen ZKP). Prav tako ni bilo treba pisati zapisnika (str. 3 in 4 sodbe višjega sodišča).

8Hišna preiskava je preiskovalno dejanje, s katerim se občutno posega v eno od ustavno varovanih človekovih pravic in svoboščin, to je v pravico do nedotakljivosti stanovanja (prvi odstavek 36. člena Ustave RS). Pogoje za omejitev te pravice določa že Ustava v nadaljnjih odstavkih citirane določbe, zakonsko podlago za izvedbo tega preiskovalnega dejanja pa predstavljajo določbe od 214. do 219. člena ZKP. Preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb se tako sme opraviti le, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP). Zaradi teže posega in ustavnopravnega pomena varstva prostorskega vidika zasebnosti je odrejanje hišne preiskave pridržano le sodni veji oblasti (drugi odstavek 36. člena Ustave RS in prvi odstavek 215. člena ZKP). Le v primeru obstoja izjemnih okoliščin, navedenih v petem odstavku 36. člena Ustave RS oziroma v 218. členu ZKP, lahko sodno odobritev nadomesti zakonsko pooblastilo. Kontrolo javnosti nad delovanjem policije med izvajanjem hišne preiskave zagotavlja četrti odstavek 36. člena Ustave RS oziroma tretji odstavek 216. člena ZKP, ki med drugim določa, da morata biti pri hišni preiskavi kot priči navzoči dve polnoletni osebi. Navzočnost dveh prič je v skladu z drugim odstavkom 218. člena ZKP treba zagotoviti tudi v primeru, ko se opravlja hišna preiskava brez odredbe. ZKP v tretjem odstavku 218. člena, ki se nanaša le na hišno preiskavo brez odredbe,(1) sicer dopušča njeno izvedbo tudi brez navzočnosti prič, vendar le v primeru, če njihove navzočnosti ni mogoče takoj zagotoviti, nevarno pa bi bilo odlašati. V takem primeru morajo biti razlogi za preiskavo brez navzočnosti prič navedeni v zapisniku. Ker gre pri hišni preiskavi za formalno preiskovalno dejanje, ZKP v sedmem odstavku 216. člena določa, da se mora o vsaki hišni preiskavi napraviti zapisnik. Zaradi izjemnega pomena zapisnika kot javne listine, s katero se izkazuje vsebina in potek opravljenega preiskovalnega dejanja, je citirano določbo treba razumeti kot pravilo, izjeme pa dopuščati le, če so te izrecno predvidene. Zato dejstvo, da se drugi stavek drugega odstavka 218. člena ZKP ne sklicuje na sedmi odstavek 216. člena ZKP (zapisnik o hišni preiskavi), ne omogoča sklepanja, da je pri hišni preiskavi, opravljeni brez odredbe, pisanje zapisnika izključeno. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da ob podanih okoliščinah iz prvega odstavka 218. člena ZKP potrdilo o vstopu v stanovanje zadostuje le v primeru, ko gre za vstop v stanovanje, če pa se opravlja še hišna preiskava, torej posebno preiskovalno dejanje, se mora napraviti zapisnik.(2) V prid taki razlagi govori tudi že omenjeni tretji odstavek 218. člena ZKP, ki v primeru nenavzočnosti prič zahteva, da se razlogi za tako postopanje navedejo v zapisniku. Izjemne okoliščine iz prvega odstavka 218. člena ZKP tako utemeljujejo le izvedbo hišne preiskave brez odredbe in ob pogojih iz tretjega odstavka 218. člena ZKP tudi preiskavo brez prič, ne narekujejo pa opustitve zapisnika kot dokazila o opravljenem preiskovalnem dejanju. Pisanje zapisnika, za razliko od pridobivanja sodne odredbe in zagotavljanja navzočnosti prič, namreč ni okoliščina, ki bi v izjemnih situacijah iz prvega odstavka 218. člena ZKP lahko kakorkoli ovirala možnost izvedbe preiskave.

9Ob tako pojasnjenih pravnih izhodiščih glede hišne preiskave je potrebno pritrditi navedbam obsojenca, da je zmotna v 7. točki obrazložitve te sodbe povzeta izpeljava sodišč glede obvezne navzočnosti prič in glede obveznosti pisanja zapisnika pri hišni preiskavi brez odredbe. Tudi pri hišni preiskavi brez odredbe, ki jo je med drugim mogoče opraviti v primeru, če imetnik stanovanja to želi (prvi odstavek 218. člena ZKP), je obvezna navzočnost dveh polnoletnih prič (drugi odstavek 218. člena ZKP). Njuna odsotnost je mogoča le ob pogojih iz tretjega odstavka 218. člena ZKP, pri čemer morajo biti razlogi za preiskavo brez navzočnosti prič navedeni v zapisniku o preiskavi. Sankcijo za kršitev tretjega odstavka 218. člena ZKP predvideva 219. člen ZKP, ki prepoveduje, da bi se sodba opirala na tako pridobljene dokaze. Vendar pa je omenjeno zmotno pravno izhodišče sodišč lahko relevantno za odločitev v obravnavani zadevi le ob predpostavki, če je bila dne 6. 10. 2006 na vikendu A. K. resnično opravljena hišna preiskava.

10Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (str. 12), je sodišče pri presoji, da je bila dne 6. 10. 2006 na vikendu A. K. opravljena hišna preiskava, le sledilo pravni oceni priče A. K., ni pa ugotavljalo, ali so bila glede na dokaze v spisu dne 6. 10. 2006 resnično opravljena dejanja, ki so po svojem namenu in vrsti policijske aktivnosti značilna za hišno preiskavo. Sodišče se ne bi smelo zadovoljiti zgolj s pravno oceno ene od prič, ampak bi moralo raziskati dejansko dogajanje na vikendu in pri tem upoštevati izpovedbe vseh oseb, ki so bile tistega dne prisotne. Tako bi moralo pretehtati tudi izpovedbe policistov B. V., J. T. in J. B., ki so na željo A. K. tistega dne prišli do njenega vikenda, v katerem so se nahajale stvari pokojnega F. B. (med njimi tudi sporno pismo – gl. zapisnik o zasegu z dne 6. 10. 2006; list. št. 109-114). Iz njihovih izpovedb med drugim izhaja, da preiskave tistega dne niso opravljali, da je šlo le za prevzem predmetov, ki naj bi jih A. K. želela izročiti policiji po smrti F. B. Zaradi navedenega se Vrhovnemu sodišču postavlja dvom, da so bila dne 6. 10. 2006 na vikendu A. K. opravljena preiskovalna dejanja, značilna za hišno preiskavo. Vrhovno sodišče je zato na podlagi pooblastila iz 427. člena ZKP že iz tega razloga zahtevama za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano sodbo glede obsojenega B. Š. razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje. To bo moralo v novem sojenju raziskati okoliščine dogajanja na vikendu dne 6. 10. 2006 in po oceni relevantnega dokaznega gradiva presoditi, ali je šlo le za način izročitve dokaznih predmetov in posledični zaseg v smislu 220. člena ZKP, ali pa je bil zaseg B. predmetov rezultat natančnega policijskega pregledovanja prostorov na vikendu in iskanja predmetov, ki bi utegnili biti dokaz v konkretnem kazenskem postopku. Vrhovno sodišče pri tem še dodaja, da z izročitvijo dokaznih predmetov niso mišljeni le primeri, ko pride do dejanske izročitve iz rok v roke, ampak tudi primeri t. i. simbolične izročitve, ko pride do prepustitve posesti z dejanjem, ki ga je glede na okoliščine konkretnega primera mogoče šteti za izročitev (npr. prepustitev ključev avtomobila).

11Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče z navedbo obsojenca, da so policisti v prostore A. K. vstopili z zvijačo, ni ukvarjalo. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je A. K. sama povabila policiste na svoj vikend.

12Zaradi poteka postopka v nadaljnjem sojenju Vrhovno sodišče odgovarja še na nekatere druge očitke obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki izpostavljajo vprašanje zakonitosti pridobitve posameznih dokazov, na katerih temelji izpodbijana sodba.

Presoja očitkov, ki se nanašajo na ogled kraja kaznivega dejanja in na hišno preiskavo nove stanovanjske hiše na naslovu N.

13Obsojenec v zahtevi tudi navaja, da preiskovalni sodnik ni niti njega kot obdolženca niti njegovega odvetnika obvestil o hišni preiskavi, ki se je opravljala v hiši na naslovu N., čeprav je bil glede na določbo petega odstavka 178. člena ZKP to zavezan storiti in je tudi vedel, kje se obdolženec nahaja. Opozarja tudi, da kot lastnik navedene nepremičnine uživa varstvo ustavne svoboščine do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, zato bi mu pri ogledu kraja kaznivega dejanja dne 23. 9. 2006 in pri hišni preiskavi dne 18. 10. 2006 morale biti zagotovljene pravice v skladu s tretjim odstavkom 36. člena Ustave RS, drugim in petim odstavkom 178. člena ZKP ter prvim odstavkom 216. člena ZKP. Navaja, da iz odredbe o hišni preiskavi z dne 18. 10. 2006 ni razvidno, da bi bil sklep o hišni preiskavi vročen obsojencu, prav tako niso razvidne okoliščine, zaradi katerih ga ni bilo mogoče obvestiti o tem preiskovalnem dejanju, niti okoliščine, ki bi narekovale preiskavo po četrtem odstavku 215. člena ZKP. Hišna preiskava na naslovu N. je bila po prepričanju obsojenca opravljena v nasprotju s prvim odstavkom 216. člena ZKP, saj mu ni bila zagotovljena pravica do navzočnosti pri njeni izvedbi. Ob upoštevanju določbe 219. člena ZKP je tako tudi glede te hišne preiskave podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zapisnik o hišni preiskavi ter vse ob njeni izvedbi najdene stvari pa je po njegovem mnenju potrebno izločiti iz spisa.

14Očitek, ki se nanaša na kršitev obdolženčeve pravice do navzočnosti pri ogledu kraja dejanja (drugi in peti odstavek 178. člen ZKP), ni utemeljen. Kot je razvidno iz podatkov v spisu (zapisnik o ogledu kraja dejanja; list. št. 78), se je ogled začel opravljati v opoldanskih urah dne 23. 9. 2006, torej po noči, v kateri so bili policisti in gasilci obveščeni o požaru v nenaseljeni hiši na naslovu N. Ogled je bil opravljen kot nujno preiskovalno dejanje v smislu 164. člena ZKP, pri čemer preiskovanje v tem času še ni bilo osredotočeno na obsojenca. O kršitvi obdolženčeve pravice do izjave zaradi opustitve obvestila o izvajanju ogleda kraja dejanja tako že iz teh razlogov ni mogoče govoriti. Očitki obsojenca, ki se nanašajo na hišno preiskavo, ki je bila dne 18. 10. 2006 opravljena v novi stanovanjski hiši na naslovu N., pa so neutemeljeni že iz razloga, ker se izpodbijana sodba sploh ne opira na izsledke oziroma dokaze, ki so bili pridobljeni pri tej hišni preiskavi (zapisnik o hišni preiskavi z dne 18. 10. 2006; Kpd 893/2006 - list. št. 24-27).

Presoja očitkov, ki se nanašajo na kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti (37. člen Ustave RS)

15Obsojenec v zahtevi tudi navaja, da so bili na kraju požara najdeni trije telefoni s telefonskimi številkami 031 1..., 041 1... in 041 2... Policija je sama določila, katera od številk naj bi pripadala pokojnemu F. B. Pri tem ni naredila poizvedbe o lastništvu telefona v skladu z zakonskimi določili, temveč je še pred odredbo preiskovalnega sodnika v telefon s številko 041 2... dne 23. 9. 2006 ob 1.15 vpogledal in si neupravičeno pridobil telefonske številke policist Ž. (uradni zaznamek z dne 26. 9. 2009). Opozarja tudi, da so policisti pridobili telefonske številke in številke SIM kartic, preden so dobili odredbo preiskovalnega sodnika z dne 26. 9. 2006. L. V. je bil zasežen telefon šele 18. 10. 2006, pri čemer kriminalist D. N. ni znal pojasniti, na kakšen način so prišli do telefonskih številk in SIM kartice L. V. Ker so policisti prebrali seznam telefonskih številk in izpis telefonskega spomina v nasprotju z določbami ZKP, se sodba opira na nezakonito pridobljene dokaze. Opozarja tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katere izhaja, da je treba predmet varstva komunikacijske zasebnosti razlagati širše. Pridobitev podatkov o zadnjih opravljenih in neodgovorjenih klicih ter vpogled v vsebino sporočila SMS pomenita vpogled v vsebino in okoliščine komunikacije in s tem poseg v pravico iz prvega odstavka 37. člena Ustave RS. Ob upoštevanju drugega odstavka 18. člena ZKP je po mnenju obsojenca podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, na izpise družbe M. d. d., pa se izpodbijana sodba ne bi smela opirati, saj bi morali biti izločeni iz spisa.

16Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila na podlagi predloga Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru dne 25. 9. 2006 izdana odredba preiskovalnega sodnika z dne 26. 9. 2006 (Kpd 819/2006), na podlagi katere je bil pridobljen promet za telefonsko številko 031 1..., ki jo je uporabljal F. B. (Kpd 819/2006 – l. št. 2 in 5 v zvezi z zapisnikom o ogledu), iz katere je razvidna komunikacija s telefonsko številko 041 3..., ki jo je uporabljala L. V., kot izhaja iz prilog A 18 in A 21. Na podlagi intenzivnosti komunikacije med B. in V. v kritičnem obdobju pred izvršitvijo kaznivega dejanja požiga (A 40) je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da je F. B. sledil navodilom obsojenca v pismu, da naj bo v zvezi s pripravo požiga in vloma v kontaktu z njegovo sestro L. V. Ker izpodbijana sodba temelji izključno na omenjeni komunikaciji med B. in V., je Vrhovno sodišče le v tem obsegu presojalo utemeljenost očitkov v zahtevi za varstvo zakonitosti (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

17Iz uradnega zaznamka z dne 26. 9. 2006, ki ga je sestavil policist D. Ž., in na katerega se sklicuje obsojenec v zahtevi, med drugim izhaja, da je navedeni policist dne 23. 9. 2006 po tem, ko so gasilci lokalizirali požar, vstopil v notranjost hiše, ki je pred tem gorela, in na razmočenih tleh opazil mobilni telefon, na katerem je bil vključen alarm (kasneje je bilo ugotovljeno, da gre za telefon s številko 041 2...). Alarm je policist izključil, nato pa je pri pregledu telefona zaznal štiri neodgovorjene klice z iste telefonske številke (glede na podatke v spisu je šlo za številko 031 1...). Na to številko je iz tega telefona poklical, vendar je bila številka nedosegljiva. Številko si je prepisal v beležko, nato pa pregledal telefonski imenik, sprejeta in oddana sporočila, pri čemer so bili vsi seznami prazni. Opisano ravnanje policista pomeni vpogled v okoliščine komunikacije, ki so glede na stališče, uveljavljeno v sodni praksi,(3) sestavni del komunikacijske zasebnosti (37. člen Ustave RS). Vendar pa iz izpodbijane sodbe (str. 10 in 11 prvostopenjske sodbe) niti iz ostalih podatkov v spisu ni razvidno, da bi bila pripadnost telefonske številke 031 1... F. B. ugotovljena z vpogledom v telefon, ki je ležal na tleh stanovanjske hiše, kot to zatrjuje obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti. S takšnimi navedbami obsojenec tako nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 420. člena ZKP). Podatek, da je bilo s številke, ki jo je uporabljal F. B., klicano na številko, ki jo je uporabljala V., pa temelji na izsledkih sodno odrejenega ukrepa po prvem odstavku 149. b člena ZKP in na vsebini prilog A 18 in A 21 (str. 10 in 11 prvostopenjske sodbe), in ne na kakršnemkoli prebiranju seznamov telefonskih številk oziroma izpisov telefonskega spomina, kot to zmotno navaja obsojenec v zahtevi. Ob dejstvu, da zakonitost zasega telefona v B. jakni ob ogledu kraja kaznivega dejanja in s tem tudi v njem vstavljene SIM kartice ni vprašljiva, tudi ni jasno, kako bi lahko pridobitev telefonske številke iz zaseženega telefona in številke SIM kartice vplivala na zakonitost pridobljenih podatkov o prometu s tem telefonom, na katerega se opira izpodbijana sodba. Očitki obsojenca, ki se nanašajo na kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti, tako niso utemeljeni.

----

Op. št. (1): Gl. pravno mnenje VS RS, sprejeto na občni seji 19. 6. 1997.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbo VS RS I Ips 264/2002 z dne 23. 12. 2004. Tako tudi Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 517.

Op. št. (3): Prim. npr. odločbo US RS Up-106/05 z dne 2. 10. 2008 in sodbo VS RS I Ips 46/2011 z dne 6. 10. 2011.