VSRS Sklep I Up 436/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 01415-24/2012/3 z dne 26. 7. 2012, s katero je tožena stranka predčasno razrešila tožnika (in še tri druge) kot člana Nadzornega sveta javnega zavoda RTV Slovenija – v nadaljevanju Nadzorni svet (1. točka izreka sklepa); zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa); na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka sklepa).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da niso izpolnjene temeljne predpostavke za tožbo, saj akt, ki ga tožnik izpodbija, ni upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Tožnik pa tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 ni vložil. Ker upravni spor ni dopusten, tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

3Tožnik zoper citirani sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 75. členu ZUS-1. Odločanje o razrešitvi članov Nadzornega sveta ni odločanje na podlagi politične diskrecije, ravno tako pa ne gre za izvrševanje ustanoviteljskih pooblastil, saj Zakon o RTV Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1) tovrstnih pravic ne podeljuje. Ustava in zakon varujeta pravni položaj oziroma članstvo posameznikov v organih RTV Slovenija in kakršnakoli drugačna ureditev bi omogočala politično poseganje v položaj organov RTV Slovenija, kar bi bilo v nasprotju z 39. členom Ustave RS. Sklicuje se na več odločb Ustavnega sodišča RS. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da odločanje o razrešitvi posameznika z mesta člana Nadzornega sveta ne predstavlja odločanja o njegovi pravici. Prenehanje mandata z razrešitvijo vsebuje tudi elemente kaznovanja in predstavlja poseg v integriteto osebe, ki to funkcijo opravlja. Opozarja na pravno mnenje dr. ... in dr. ... Sodišče prve stopnje je napačno tolmačilo temeljne predpostavke za tožbo v upravnem sporu in tožniku na tej podlagi onemogočilo učinkovito sodno varstvo njegovega pravno zavarovanega položaja. Izpodbijani sklep je v nasprotju z 2. členom ZUS-1 ter 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, posega pa tudi v tožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva. Ker je upravni spor dopusten, so podani tudi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke o njegovi predčasni razrešitvi kot člana Nadzornega sveta. Sodišče prve stopnje je ob predhodnem preizkusu tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

7Tožnik je v tožbi izrecno navajal, da je izpodbijana odločba upravni akt in se pri tem skliceval na določbo drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Tudi iz tožbenega predloga je razvidno, da je tožnik vložil izpodbojno tožbo na podlagi prve alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, in ne tožbe zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika po 4. členu v zvezi z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1. Zato se je prvostopenjsko sodišče v predhodnem preizkusu tožbe pravilno omejilo le na presojo, ali gre v tem primeru za izpodbijanje upravnega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

8Po 2. členu ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu le tedaj, če tako določa zakon (prvi odstavek). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek). Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek).

9Tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana odločba ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni bila izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njo ni bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava.

10RTV je javni zavod, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija (glej 1. in 2. člen ZRTVS-1). Ustanoviteljske pravice izvršuje Vlada (skupaj z Državnim zborom), kar izhaja med drugim tudi iz določbe prvega odstavka 26. člena ZRTVS-1, po kateri Vlada imenuje štiri člane Nadzornega sveta. ZRTVS-1 razen razlogov, navedenih v sedmem odstavku 26. člena, ne določa drugih razrešitvenih razlogov in tudi ne postopka razrešitve. Niti glede imenovanja niti glede razrešitve članov Nadzornega sveta navedeni zakon ali katerikoli drug zakon ne določa, da bi se o tem odločalo z upravno odločbo oziroma v upravnem postopku. Pravica biti član Nadzornega sveta pa tudi ni pravica s področja upravnega prava (glej definicijo upravne zadeve v 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP). Niti v ZRTVS-1 niti v katerem drugem zakonu ni določeno, da bi bilo sodno varstvo zoper akt o imenovanju oziroma razrešitvi člana Nadzornega sveta kot drug posamičen akt v smislu 2. člena ZUS-1 zagotovljeno v upravnem sporu. Tega ne zatrjuje niti tožnik.

11Ker torej izpodbijani akt ni upravni akt in tudi ne drug posamičen akt iz 2. člena ZUS-1, kot je bilo zatrjevano v tožbi, pritožbeno sklicevanje na kršitev ustavnih pravic in pravnih koristi razrešenega člana Nadzornega sveta, kar bi kazalo na to, da naj bi bila tožba vložena kot tožba zoper akt oziroma dejanje po 4. členu ZUS-1, kar pa ni bila, na drugačno odločitev v tem primeru ne more vplivati. Glede na to, da izpodbijani akt ni upravni akt in tudi ne drug posamičen akt iz 2. člena ZUS-1, tudi ni pomembno, ali gre za akt iz 3. člena ZUS-1, zato se Vrhovno sodišče do te pritožbene navedbe niti ne opredeljuje.

12Izpodbijani akt torej tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni akt iz 2. člena ZUS-1, in se ga zato na podlagi 2. člena ZUS-1 ne more izpodbijati v upravnem sporu. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna in zakonita.

13Ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo tožbe v upravnem sporu, je sodišče prve stopnje tudi pravilno in zakonito zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

14Vrhovno sodišče je s sklepom pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

15Ker tožnik ni opredeljeno navedel stroškov, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), o stroških pritožbenega postopka Vrhovno sodišče ni odločalo.