2. člen ZRTVS-1

Obstaja verjetnost, da ni bil izpolnjen že formalni pogoj, ki se zahteva za sklenitev kolektivne pogodbe po prvem odstavku 2. člena ZKolP, saj v. d. generalnega direktorja ni imel veljavnega pooblastila oziroma je svoja pooblastila prekoračil (72. in 73. člen OZ), kar pomeni, da gre za neobstoječ pravni posel, saj predlagatelj pravnega posla ni odobril. Možnost preprečitve sprejetja katerega koli splošnega akta pomeni prevzemanje nalog vodenja in upravljanja predlagatelja, za katere je pooblaščena uprava, ter globok poseg v avtonomijo predlagatelja kot delodajalca. Ker je verjetno, da bo v prihodnje prišlo do take blokade sprejemanja splošnih aktov pri predlagatelju zaradi določbe točke 2 Kolektivne sporazuma, škode zaradi negotovosti, ali bodo predlagani splošni akti sprejeti, oziroma zamika njihovega sprejetja daleč v prihodnosti pa ne bo mogoče odpraviti z učinkom za nazaj, je predlagatelj s stopnjo verjetnosti izkazal pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Pri ugotavljanju verjetnega nastanka bodoče težko nadomestljive škode ni treba izkazati, da ta že nastaja, zadostuje verjetnost, da

Za sprejem odločitve, kakršna je vsebovana v izreku izpodbijanega sklepa, je potrebna izrecna zahteva oziroma aktivno sodelovanje stranke, bodisi njen izrecen in nepreklicen odstop s funkcije člana Nadzornega sveta RTVS, bodisi prenehanje izpolnjevanja predpisanih pogojev za imenovanje (dosežena najmanj visokošolska izobrazba in najmanj 5 let delovnih izkušenj). Med strankama v obravnavani zadevi ni niti sporno, da zahteve za postopek predčasne razrešitve člana Nadzornega sveta RTVS ni (bilo) in sploh ni bila nikoli podana, ne pred izdajo izpodbijanega sklepa in tudi ne pozneje.

Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je zagotovljeno močnejše sodno varstvo razrešenih oseb, ki izvajajo nekatere funkcije v javnem sektorju, kadar je to potrebno zaradi varovanja ustavnih in sistemskih zahtev. Tako iz ustavne in zakonske avtonomije javne radiotelevizije, ki vključuje tudi institucionalno in organizacijsko samostojnost, izhaja zahteva za varstvo pred nezakonitim posegom oblasti v sestavo njenih organov. V obravnavanem primeru zato izdaja začasne odredbe varuje javni interes zagotavljanja avtonomije RTV Slovenija, saj se z njeno izdajo lahko varuje člana nadzornega sveta pred (zatrjevano) nezakonito razrešitvijo s strani Vlade kot nosilke politične oblasti. Začasne odredbe ni mogoče izdati v zvezi z razrešitvijo C. C. (prve stranke z interesom) in mimo oziroma proti njeni volji, saj tožbe in začasne odredbe ni vložila. Zato lahko eden od treh novo imenovanih članov v času veljave izdane začasne odredbe izvršuje svoj mandat namesto članice, katere razrešitev ni zadržana. Vendar iz izpodbijanega sklepa Vlade ne izhaja, kateri izmed njih (kateri izmed treh novo imenovanih članov). Ker tega ne more določiti Vrhovno sodišče ob izdaji začasne odredb

Sklep Vlade RS o razrešitvi članov Nadzornega sveta RTV Slovenija je upravni akt, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu in presoje njegove formalne in vsebinske zakonitosti. Na podlagi Zakona o Radioteleviziji Slovenija je vzpostavljeno posebno pravno varstvo člana Nadzornega sveta, da drugi organi v njegov položaj ne bi posegali mimo ali preko primerov oziroma razlogov, določenih z zakonom. To pravno varstvo je odraz avtonomije RTV Slovenija, ki jo član njenih organov varuje tudi z uveljavljanjem sodnega varstva svojega pravnega položaja. Ker gre pri razrešitvi člana Nadzornega sveta za pravno varovan položaj, je v primeru, da vanj poseže Vlada (ali drug organ) pri izvrševanju svojih enostranskih, oblastvenih pooblastil, kar po vsebini pomeni izvrševanje upravne funkcije, odločitev o tem upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o začasni odredbi oprlo na neustrezno pravno podlago. Določba o izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti, ki jo je izbralo sodišče, se uporabi le v sporih o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred dejanjem, ki vanje posega, če tožnik zahteva prepove

Ker odločba o razrešitvi člana nadzornega odbora javnega zavoda ni upravni akt in tudi ne drug pravnomočen akt iz 2. člena ZUS-1, je bila tožba pravilno zavržena na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Ugotovitev sodišča o nezakonitosti razrešitve direktorja pomeni le temelj za morebitno odškodninsko odgovornost oziroma za pravico do odpravnine, v nobenem primeru pa razrešeni direktor ali vršilec dolžnosti direktorja (kot je bil tožnik) ne more uspešno zahtevati, da mu sodišče prisodi pravico do ponovne vzpostavitve funkcije vršilca dolžnosti direktorja. Za izpodbijanje sklepa o imenovanju novega direktorja ima lahko pravni interes samo eden od neizbranih kandidatov, ne pa tožnik, kateremu je z imenovanjem novega direktorja funkcija vršilca dolžnosti direktorja prenehala in ki se na razpis za direktorja sploh ni prijavil.