26. člen ZRTVS-1

Glede na nesporno dejstvo, da tožnikoma izpodbijana sklepa toženke z dne 28. 9. 2021 nista bila vročena pred vložitvijo njune skupne tožbe z dne 29. 9. 2023, je bila tožba tožnikov vložena preuranjeno. Nujnost kot razlog za vložitev tožbe pred vročitvijo izpodbijanih sklepov toženke (zaradi odločitve o začasni odredbi) ni zakonski razlog, ki bi ga lahko sodišče upoštevalo mimo določb ZUS-1 in preuranjene vložitve tožbe ne opravičuje niti ne vzpostavlja obstoja procesne predpostavke pravočasnosti tožbe iz 2. alineje prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V konkretnem primeru prav tako ni sporno, da sta bila tožnika imenovana za člana Nadzornega sveta za mandatno obdobje, ki je poteklo že 26. 1. 2022. Zato predvsem glede na v tožbi postavljen tožbeni zahtevek po odpravi izpodbijanih sklepov, na katerega je na podlagi prvega odstavka 40. člena ZUS-1 vezano sodišče sodi, da si tožnika v obravnavani zadevi ne moreta (več) izboljšati svojega pravnega položaja (niti) z odpravo izpodbijanih sklepov toženke, saj se v pravni položaj tožnikov z izpodbijanima sklepoma ne posega (več) odkar jima je nesporno že 26. 1. 2022 potekel mandat. S tem pa ni (več) izkazan njun pravni interes za tožbo

Sklep Vlade RS o razrešitvi članov Nadzornega sveta RTV Slovenija je upravni akt, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu in presoje njegove formalne in vsebinske zakonitosti. Na podlagi Zakona o Radioteleviziji Slovenija je vzpostavljeno posebno pravno varstvo člana Nadzornega sveta, da drugi organi v njegov položaj ne bi posegali mimo ali preko primerov oziroma razlogov, določenih z zakonom. To pravno varstvo je odraz avtonomije RTV Slovenija, ki jo član njenih organov varuje tudi z uveljavljanjem sodnega varstva svojega pravnega položaja. Ker gre pri razrešitvi člana Nadzornega sveta za pravno varovan položaj, je v primeru, da vanj poseže Vlada (ali drug organ) pri izvrševanju svojih enostranskih, oblastvenih pooblastil, kar po vsebini pomeni izvrševanje upravne funkcije, odločitev o tem upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o začasni odredbi oprlo na neustrezno pravno podlago. Določba o izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti, ki jo je izbralo sodišče, se uporabi le v sporih o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred dejanjem, ki vanje posega, če tožnik zahteva prepove

Iz nobene od določb ZRTVS-1 ne izhaja, da bi bilo imenovanje v Nadzorni svet RTV Slovenija posameznikova pravica, članstvo v Nadzornem svetu pa izvrševanje te pravice. Prav tako iz določb zakona ne izhaja, da bi bilo pravica imenovanje svojega člana v Nadzorni svet s strani posamezne politične stranke, v okviru kvote 5 članov Državnega zbora (ki je v konkretnem primeru tožena stranka). To pomeni, da tožnica kot politična stranka, ki je neuspešno predlagala imenovanje neizbrane kandidatke v Nadzorni svet, zaradi zatrjevanega nezakonitega ravnanja Državnega zbora ne more zahtevati sodnega nadzora nad zakonitostjo sporne odločitve z izpodbojno tožbo v upravnem sporu. S to odločitvijo namreč ni bilo odločeno o nikakršni njeni materialnopravno določeni pravici niti o kakšni tožnici lastni pravni koristi in tako pri izpodbijanem sklepu ne gre za dokončni posamični akt, s katerim bi bilo poseženo v njene pravice, obveznosti ali pravne koristi oziroma v njen pravni položaj, niti kolikor aktivno legitimacijo za tožbo uveljavlja kot domnevna zastopnica neizbrane kandidatke (katere pooblastilo za zastopanje v tem sporu sicer tožbi ni priloženo niti ni neizbrana kandidatka navedena v tožbi

Za sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 je bistveno, ali takšen akt posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Če tožnik kršitve le-teh ne uspe izkazati, kljub zatrjevanim nepravilnostim pri izdaji posamičnega akta s tožbo po 4. členu ZUS-1 ne more uspeti. Kolikor tožnik zatrjuje kršitev 2. člena Ustave RS in 153. člena Ustave RS sodišče odgovarja, da navedeni določbi ne opredeljujeta temeljnih človekovih pravic in ustavnih svoboščin, temveč ustavna načela delovanja države in državnih organov. Zato njihova kršitev sama po sebi ne more biti predmet tožbe po 4. členu ZUS-1. Sklep o razrešitvi ne pomeni odločitve o pravici. Kot je že odločilo Vrhovno sodišče RS, biti član Nadzornega sveta ni pravica s področja upravnega prava. Če ne gre za pravico, pa tudi pričakovanja, ki so vezana na imenovanje, npr. biti član celotno mandatno obdobje, ne morejo biti pravno varovana upravičenja. Ker torej s sklepom o razrešitvi ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, se tožnik ne more sklicevati na ustavno jamstvo procesnih varoval, ki se ščitijo v okviru 22. člena Ustave RS, kadar državni organ odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravica d

Tožnik lahko predlaga le zadržanje svoje razrešitve oziroma ohranitev svoje funkcije v nadzornem svetu, ne more pa uspeti z zahtevo za zadržanje izvršitve in učinkovanja sklepa, s katerim je Državni zbor razrešil ostale štiri člane nadzornega sveta.

Ker odločba o razrešitvi člana nadzornega odbora javnega zavoda ni upravni akt in tudi ne drug pravnomočen akt iz 2. člena ZUS-1, je bila tožba pravilno zavržena na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Tožnica tudi v primeru zatrjevanega nezakonitega ravnanja Vlade, ker da ji zakon ne daje pooblastila za predčasno razrešitev člana NS, ne more zahtevati sodnega nadzora nad zakonitostjo sporne odločitve. S to odločitvijo namreč ni bilo odločeno o tožničini materialnopravno določeni pravici ali pravni koristi, tako da ne gre za upravni akt, s katerim bi bilo poseženo v njen pravni položaj v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1.