VSRS Sodba I Ips 12096/2009-137

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenca spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja bega osebe, ki ji je vzeta prostost po 294. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) zvezi z 22 in drugim odstavkom 16. člena KZ, za kar mu je določilo kazen eno leto zapora ter kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ, zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, za kar mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, nakar je bila obsojencu izrečena enotna kazen dve leti in pet mesecev zapora. V skladu z 69. členom KZ so obsojencu zaseženi predmeti bili odvzeti, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojencu na prvi stopnji določeni posamični kazni znižalo tako, da je obsojencu za poskus kaznivega dejanja bega osebe, ki ji je odvzeta prostost po 294. členu v zvezi z 22. in drugim odstavkom 16. člena KZ, določilo kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ določilo kazen devet mesecev zapora, nakar je obsojencu na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora; v ostalem je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zahtevi za varstvo zakonitosti vlagata zagovornik obsojenega ter obsojenec sam. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP, ki jo utemeljuje z dejstvom, da naj bi obsojenec storil le eno samo kaznivo dejanje, saj naj bi bila lahka telesna poškodba inkorporirana v kaznivem dejanju bega osebe, ki ji je odvzeta prostost po 294. členu KZ, ter zato predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenega oprosti storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ. Obsojenec pa poleg navedene kršitve kazenskega zakona, ki jo uveljavlja njegov zagovornik, uveljavlja kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari v smislu 3. točke 372. člena ZKP, prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu v zvezi z odločbo o kazni (5. točka prvega odstavka 372. člena ZKP) ter kršitev procesnih določb v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP, predvsem nepravilnosti pri vodenju zapisnika, snemanju glavne obravnave, izločitvi sodnika ter dejstvo, da naj ne bi bil deležen poštenega sojenja. Predlaga razveljavitev celotne izpodbijane sodbe oziroma podrejeno, da ga Vrhovno sodišče oprosti storitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ oziroma, da mu višje sodišče določi nižji posamični kazni ter izreče nižjo enotno kazen.

4Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev obeh zahtev kot neutemeljenih. Navaja, da se je o vseh uveljavljanih kršitvah v pritožbenem postopku izreklo že višje sodišče, ker se z razlogi strinja se sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje. Glede zatrjevane kršitve zakona, ker naj bi šlo pri obeh dejanjih za navidezen idealni stek dveh kaznivih dejanj pa navaja, da uporaba nevarnega sredstva, s katerim se lahko telo hudo poškoduje in povzročitev lahke telesne poškodbe s tem sredstvom nesporno presega okvir sile, ki je element kaznivega dejanja po 294. členu KZ.

5Obsojenec v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke poudarja, da je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal kršitev načela ne bis in idem ter navidezen idealni stek dejanj, za kateri je bil obsojen.

6Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

7Obsojenec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je o njegovi pritožbi zoper sklep o preiskavi kot predsednik senata odločal okrožni sodnik D. N., ki bi moral biti zaradi zatrjevane nepristranskosti izločen. Kot razlog, s katerim utemeljuje domnevno sodnikovo nepristranskost, navaja sklep predsednice Okrožnega sodišča v Murski Soboti Su 220100/2004-7, s katerim je slednja zahtevi sodnika D. N. ugodila in ga izločila od obravnavanja obsojenega v kazenski zadevi K 127/2003, torej v drugi kazenski zadevi. Iz določb 41. člena ZKP izhaja obveznost stranke, da zahteva izločitev sodnika takoj ko izve za razlog izločitve. Zahteva za izločitev sodnika je torej časovno omejena na določeno fazo postopka. Zato obsojenec ne more šele v zahtevi za varstvo zakonitosti prvič uveljavljati izločitve sodnika D. N., ki je o njegovi pritožbi kot predsednik senata odločil s sklepom Ks 18/2006 z dne 18. 1. 2006 ter jo utemeljevati z okoliščinami, ki naj bi zbujale dvom o sodnikovi nepristranskosti ter na tej podlagi z uspehom utemeljevati bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

8Obsojenec z navajanji, da disciplinsko kaznovanje zaradi napada na delavca zavoda in prireditve ter uporabe kovinskega predmeta uporabljenega za napad izključuje njegovo odgovornost za obravnavani kaznivi dejanji uveljavlja prepoved ponovnega sojenja v isti stvari v smislu 10. člena ZKP ter s tem kršitev kazenskega zakonika v smislu 3. točke 372. člena ZKP. Z obsojencem iz razlogov, ki jih je navedlo višje sodišče (točka 10 obrazložitve sodbe) tudi po stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče soglašati. Obsojenec v disciplinskem postopku ni bil kaznovan zaradi kaznivega dejanja, ampak zaradi disciplinskega prestopka po prvi in drugi alineji 213. c člena ZKP z disciplinsko kaznijo prepovedi obiskov in dopisovanja za čas dveh mesecev. Pravnomočno končani postopek o disciplinskem prestopku pa ni ovira za vodenje kazenskega postopka zaradi obravnavanih kaznivih dejanj, saj z 213. c členom, ki sicer določa fakultativno kaznovanje pripornika, kazenski pregon zaradi kaznivih dejanj ni izključen.

9Obsojenec je bil spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja bega osebe, ki ji je odvzeta prostost po 249. členu KZ v zvezi z 22. in drugega odstavka 16. člena KZ ter kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. V obravnavnem primeru tudi po oceni Vrhovnega sodišča ne gre za idealni navidezen stek med navedenima kaznivima dejanjema, ampak za dve samostojni kaznivi dejanji, z različnima objektoma pravnega varstva, ki ne glede na iste časovne in krajevne okoliščine nista izgubili svoje samostojnosti. Sila (uporaba moči nasproti drugi osebi z namenom, da ta nekaj stori, opusti ali trpi), ki jo predvideva kaznivo dejanje po 294. členu KZ, je namreč le tista, ki ne dosega praga lahke telesne poškodbe. Kolikor pa storilec med begom uporabi moč, ki presega ta prag in tedaj stori še kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, kot je bil to primer v obravnavani zadevi, storilec izvrši dve samostojni kaznivi dejanji. Zato Vrhovno sodišče že iz razlogov, ki sta jih navedli sodišče prve stopnje (točka 24 sodbe) ter višje sodišče (točka 11 ter 12 sodbe) ne soglaša s stališčem obsojenca oziroma njegovega zagovornika, da je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena ZKP vsebovano v kaznivem dejanju po 294. členu KZ, niti ne s stališčem, da gre za stek z ustreznim kaznivim dejanjem zoper življenje in telo le, če storilec pri uporabi sile drugega hudo telesno poškoduje ali ga celo umori. Višje sodišče utemeljeno navaja, da pri teh trditvah (ki so prepis komentarja h Kazenskem zakoniku) obsojenec spregleda, da je v navedenem komentarju govor le o hudi telesni poškodbi, ne pa tudi o lahki. Ker gre iz razlogov, ki jih navajata že sodišči prve oziroma druge stopnje, za dve samostojni kaznivi dejanji, vložnika neutemeljeno uveljavljata kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP.

10Soglašati pa tudi ni z obsojencem, ki kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navajanji o nepristranskem vodenju obravnave in kršitvami pri vodenju zapisnikov, saj ostaja obsojenec na ravni posplošenih in neobrazloženih očitkov, ki sodišču ne omogočajo presoje o obstoju bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Razlogom, s katerimi je višje sodišče obsojencu pravno pravilno obrazložilo, da se sodišče samo odloči katere dele in če sploh glavne obravnave bo snemalo (točka 7 izpodbijane sodbe), ni kaj dodati.

11Obsojenec utemeljuje nadaljnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka z navedbami, da naj ne bi bil deležen poštenega sojenja, kar utemeljuje s člankom novinarja O. B. v Slovenskih novicah ter dejstvom, da prvostopenjska sodba ni bila izdelana v roku 30 dni. Oba ugovora je v okviru pritožbenih navedb presojalo že pritožbeno sodišče ter jih utemeljeno zavrnilo. Obrambi je pojasnilo, kako je prišlo do spornega časopisnega članka, ter da je v spisu s tem v zvezi ustrezno pisno poročilo predsednika okrožnega sodišča. Da bi nadaljnja zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka v zvezi s prekoračitvijo 30 dnevnega instrukcijskega roka za izdelavo sodbe vplivala na vodenje postopka in razsojo v zadevi ter posledično na pravilnost in zakonitost sodbe obsojenec niti ne zatrjuje.

12Pri presoji odločbe o kazenski sankciji je presoja Vrhovnega sodišča omejena na vprašanje, ali je bila z odločbo o kazenski sankciji prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče izrečeni posamični in enotno zaporno kazen znižalo, saj je ocenilo, da je prvostopenjsko sodišče dalo premajhno težo sicer nesporno ugotovljenim olajševalnim okoliščinam. Na novo določeni oziroma znižani posamični zaporni kazni ter enotna kazen so izrečene znotraj zakonskih meja, zato pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati prekoračitev pravic, ki jih ima glede tega po zakonu. Z navedbami, da sta mu izrečeni previsoki posamični in previsoka enotna zaporna kazen obsojenec po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

13Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP, saj je ugotovilo, da uveljavljane kršitve niso podane.

14Obsojenec je, po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, brez zaposlitve, brez premoženja in brez finančnih prihodkov, izrečena pa mu je bila relativno visoka zaporna kazen, ter bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka lahko ogroženo njegovo preživljanje. Zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.