16. člen KZ

V novejši sodni praksi je bila zahrbtnost kot kvalifikatorna oziroma razmejitvena ločnica med umorom in ubojem prepoznana v odnosu zaupanja med storilcem in oškodovancem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku kaznivega dejanja, poleg tega je šlo za dogodke v zasebnem prostoru, kjer sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo enega ali drugega. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej časovno in prostorsko neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev. V konkretnem primeru je gotovo, da med obtožencem in oškodovancem v času storitve dejanja ali neposredno pred tem ni obstajal nikakršen odnos zaupanja ali celo garantna dolžnost obtoženca, tako da obtoženi s svojim ravnanjem ni mogel zlorabiti zaupanja oškodovanca, do dejanja je prišlo na prostem in to na razdalji skoraj 50 metrov, ko se oškodovanec prisotnosti obtoženca sploh ni zavedal. Glede na to, pa čeprav sta se obtoženi in oškodovanec sicer poznala, da se je obtoženec dobro pripravil na storitev kaznivega dejanja in da je šlo za hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, ob navedenem ne moremo govoriti o zahrbtnost

Sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ko je dopustilo spremembo obtožbe z natančnejšo opredelitvijo oškodovančevih telesnih poškodb, saj je obsojencu očitana kriminalna količina ostala enaka. Državni tožilec lahko spremeni obtožbo tako, da vključi v opis okoliščino, ki je bila sicer poznana že ob vložitvi obtožnice, se je pa ocena njenega pomena v luči dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, spremenila.

V času odločanja o pritožbi se je že začel uporabljati nov Kazenski zakonik - KZ-1, od 1.11.2008, ki od prej veljavnega Kazenskega zakonika (KZ) in v njem predpisanih šestih varnostnih ukrepih zdaj predpisuje le tri varnostne ukrepe (69. člen), med njimi ni več varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Pritožbeno sodišče je zato izrek o na prvi stopnji izrečenem varnostnem ukrepu obveznega zdravljenja alkoholikov spremenilo tako, da se ukrep obdolžencu ne izreče.

Ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, ki ob izreku prvostopne sodbe še ni obstajal, je pa veljal v pritožbenem postopku. V času odločanja o pritožbi je začel veljati Kazenski zakonik (KZ-1) in sicer 1.11.2008, ki od skupaj prej predpisanih šestih varnostnih ukrepov zdaj predpisuje le še tri varnostne ukrepe, pri čemer med njimi ni več varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na prvi stopnji izrečen varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov odpravilo.

Šele sedaj je obd. S.C. pokojnega M.B. dohitel in ga začel zabadati z nožem v hrbet, pokojni S.P. pa udarjati B. z vilami, obrnjenimi na "kant". Oba sta torej zavestno delovala proti oškodovancu M.B. in zato ni odločilno, kdo od njiju je na samem kraju dokončno povzročil smrt oškodovanca. Bistveno in odločilno je le to, da sta s skupnim delovanjem dosegla posledico, in sicer smrt oškodovanega M.B..

Za uporabo pravila actio libera in causa ugotoviti, ali je bila pred povzročitvijo stanja, zaradi katerega obdolženec ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, podana obdolženčeva krivda za prekršek, ugotoviti je treba obstoj malomarnosti kot krivdne oblike za povzročitev prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je sklep o obstoju obdolženčeve nezavestne malomarnosti utemeljilo le z opustitvijo njegove skrbi za zdravstveno stanje, ne pa s tem, kakšen je bil njegov subjektivni odnos do povzročitve prometne nesreče v času, ko je bil še prišteven, čeprav je eden izmed dveh odločilnih pogojev, da je kazensko odgovoren tudi neprištevni storilec, da je bila pri njem izražena podlaga za odgovornost, ko se je še svobodno odločal.

Prištevnost in oblika krivde sta različni, med seboj neodvisni sestavini kazenske odgovornosti, zato bistveno zmanjšana prištevnost storilca kaznivega dejanja (zaradi bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje) v smislu drugega odstavka 16. člena KZ ne izključuje naklepa po 17. členu KZ.

Obtoženec pri katerem je prišlo do spremembe v njegovem duševnem zdravju po odvzemu prostosti je bil tako po mnenju izvedenca in obnašanju na glavni obravnavi sposoben na njej sodelovati saj se je njenega pomena v celoti zavedal. Zato ne gre za kršitev pravic obrambe. Kaznivega dejanja umora pa ni storil iz nizkotnih nagibov saj zaradi stanja v katerem se je takrat nahajal ni bil sposoben razmišljati o tem, da se bo s storitvijo kaznivega dejanja izognil plačilu morebitnega še obstoječega dolga do oškodovanca.

Obdolžencu je dokazana storitev kaznivega dejanja tatvine tudi v subjektivnem pogledu. Ob storitvi je sicer bil pod vplivom mamil kar pa ne zmanjšuje prištevnosti, saj storilca pomirja, ni pa bil tudi v fazi paranoje, saj je iz kraja pobegnil, se zaklenil v vozilo in potem odpeljal, ker je spoznal, da ga bodo obravnavali policisti in ne zato "ker so ga vsi gledali".

Okoliščini, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in se zagovarjal, da se ga ne spominja, ne izključujeta krivdne oblike direktnega naklepa.

Ogrožanje, zgražanje ali prestrašenost lahko nastane hkrati s storilčevim dejanjem, neposredno po dejanju ali pa v krajšem časovnem presledku. Kaznivo dejanje nasilništva je torej lahko podano tudi takrat, ko občani, v konkretnem primeru oškodovančeva starša, za storilčevo ravnanje zvedo kasneje in jih to vznemiri oziroma prestraši.

Sodišče mora tudi v izreku sodbe navesti, da je uporabilo institut actiones liberae in causa oziroma določbo tretjega odstavka 16. člena KZ, sicer prekrši določbe četrtega odstavka 364. člena v zvezi s prvim odstavkom 359. člena ZKP.

"Ugotovljena bistvena zmanjšana prištevnost načelom zmanjšuje kazensko odgovornost,spet pa ne tako, da kaznivo dejanje samo zato ne bi moglo biti storjeno z direktnim naklepom.

Ne oziraje se na naravo ugotovljenih bioloških in psiholoških pogojev, bistveno zmanjšana prištevnost, za razliko od neprištevnosti, krivde, četudi v njeni najvišji obliki, ne izključuje.

Približevanja kraju storitve kaznivega dejanja ni mogoče šteti za začetek izvrševanja kaznivega dejanja.

Nima prav pritožnik, da pravilo o solidarni odgovornosti velja samo v primeru, če sodišče ugotovi, da je škodo povzročilo več oseb skupaj in če ni mogoče določiti njihovega deleža pri povzročeni škodi. Kakor hitro sodišče ugotovi, da je škodo povzročilo več oseb skupaj, je odgovornost za škodo podana po 1. odst. 186. člena Obligacijskega zakonika in sodišče ni dolžno več ugotavljati, v kakšnem deležu je posamezni udeleženec k njenemu nastanku prispeval. Ker je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo tudi obstoj splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza in škoda) in to, da sta h pretrpljenemu strahu oškodovanca prispevala oba obtoženca, je tedaj na mestu zaključek, da obtoženca solidarno odgovarjata za celoten, po višini prisojeni obseg škode iz naslova pretrpljenega strahu.

Nestrinjanje z obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov in navajanje, kaj vse bi lahko sodišče ugotovilo, če bi dokazne predloge upoštevalo, pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Neprištevnost storilca ne izključuje zavedanja fizičnega ravnanja (pač pa njegovega pomena) in ne hotenja, da z njim uresniči določeno posledico. Brez ugotovitve namena povzročitve prepovedane posledice neprištevnega storilca pri dokončanem ali poskušanem naklepnem kaznivem dejanju kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno.

Pritožnica neutemeljeno navaja, da je obdolženi glede na to, da je tablice našel v grmovju, oblepljene z lepilnim trakom, upravičeno domneval, da gre za zavrženo stvar, ki jo je nekdo odvrgel, ker je ne potrebuje več in zato ni podan njegov naklep. Sodišče prve stopnje je glede na obdolženčev zagovor, da je tablice našel v grmovju, jih vzel ter pritrdil na svoje neregistrirano vozilo, ki ga je nato s predmetnimi tablicami uporabljal, ter glede na splošno znano dejstvo, da se registrske tablice dobijo pri pooblaščenem upravnem organu in jih je temu organu po preteku njihove veljavnosti ali v primeru najdbe tudi potrebno vrniti, utemeljeno zaključilo, da se je obdolženi zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga je tudi hotel storiti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede obdolženčeve prištevnosti, ko pritožnica navaja, da je dejansko stanje glede tega dejstva ostalo nepopolno ugotovljeno. Po kazenskem pravu se duševna normalnost storilca predpostavlja in se je zato posebej ne ugotavlja in ne dokazuje. To predpostavko lahko omaje le sum, da je obdolženi dejanje storil v stanju neprištevnosti. Ker se tek

Načelo neposrednosti, ki ga zagotavlja določba 1. odstavka 355. člena ZKP, pomeni, da je sodišče dolžno na glavni obravnavi ustno obravnavati celotno procesno gradivo, na katero opre sodno odločbo. Ker po načelu proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče ocenjuje dokaz v celoti, to je njegovo celotno spoznavno sporočilo, pomeni to v primeru obsojenčevega zagovora tako njegov zagovor, podan pred preiskovalnim sodnikom, kakor tudi njegov zagovor na glavni obravnavi. Čeprav je storilec v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven, se lahko zaveda svojega dejanja in ga hoče storiti, kar pomeni, da lahko stori kaznivo dejanje z direktnim naklepom.