UPRS sodba I U 1596/2011

Tožbi se ugodi, sklep Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ljubljana št. 02112-241/2010-2 z dne 28. 9. 2010 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog za obnovo upravnega postopka združitve več zadev v en postopek, ki je bil zaključen z izdajo sklepa Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ljubljana, št. 02112-177/2008-4 z dne 6. 10. 2008 (1. točka izreka); zavrgla predlog za obnovo upravnega postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije, ki je bil zaključen z izdajo odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ljubljana, št. 02112-177/2008-4 z dne 6. 10. 2008 (2. točka izreka); zavrnila zahtevo za povrnitev stroškov upravnega postopka (3. točka izreka) in ugotovila, da z izdajo tega sklepa dodatni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V zvezi z odločitvijo pod 1. točko izreka navaja, da je s sklepom o združitvi z dne 6. 10. 2008 po uradni dolžnosti združil zahteve A.A. za uvedbo upravnega postopka evidentiranja urejene meje med parc. št. 28, 29 in 30 s sosednjimi parc. št. 1697/2, 27, 32/3 in 31/1 in zahtevo A d.o.o. za uvedbo upravnega postopka evidentiranja urejene meje med parc. št. 31/1 s sosednjimi parc. št. 1697/2, 32/3 in 31/2 ter parcelacijo parc. št. 31/1. Po naravi je to procesni sklep, zoper katerega obnova ni dovoljena. Glede odločitve v 2. točki izreka navaja, da je predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se je zaključil z izdajo odločbe št. 02112-177/2008-4 z dne 6. 10. 2008 dovoljen, popoln in vložen po upravičeni osebi, ni pa pravočasen. V zvezi s tožničinimi navedbami, da se je z vsebino odločbe seznanila šele ob vpogledu v upravni spis dne 18. 8. 2010, upravni organ ugotavlja, da je iz povratnice o vročitvi, ki je del dokumentacije, razvidno, da je bila odločba z dne 6. 10. 2008 tožnici vročena 27. 10. 2008, kar je potrdila s svojim podpisom na povratnici. Zato šteje, da je tožnica 27. 10. 2008 izvedela za odločbo in je predlog za obnovo postopka, vložen 24. 8. 2010, vložen prepozno. Nadalje upravni organ ugotavlja, da tožnica ni uspela verjetno izkazati okoliščin, na katere opira predlog za obnovo postopka, saj so neutemeljene navedbe, da ni izkazana vročitev odločbe z dne 6. 10. 2008, kot tudi vabila na ustno obravnavo v postopku, zaključenem z izdajo navedene odločbe. Odločba ji je bila vročena 27. 10. 2008, kar potrjuje povratnica. Glede na podatke iz potrjene poizvednice Pošte Slovenije št. 96/2008 z dne 13. 9. 2008 pa je razvidno, da je bilo tožnici dne 6. 8. 2008 vročeno tudi vabilo k izjavi o strinjanju s potekom predlagane meje z dne 25. 7. 2008. To pomeni, da ji je bilo v predmetnem postopku evidentiranja urejene meje omogočeno sodelovati kot stranki.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da upravni organ ni postopal po 89. členu ZUP, upravni organ meni, da je s tem, ko je upravne akte uspešno vročal neposredno v tujino, tožnici prav tako (če ne še bolj) varoval njeno pravico do sodelovanja v postopku in podajanja izjav. Ob tem je dodal, da obveznega zastopanja po pooblaščencu ZUP ne pozna, razen če stranka, ki stalno živi v tujini, uveljavlja v Republiki Sloveniji kakšno pravico v upravnem postopku (vlagatelj zahteve). Če bi tožnica želela, da bi jo v predmetnem upravnem postopku zastopal pooblaščenec, bi lahko ob seznanitvi z uvedenim postopkom sama imenovala pooblaščenca.

V zvezi z ugovori, da ni prejela vabila na ustno obravnavo, s čimer ji je bila odvzeta možnost nasprotovati predlagani in evidentirani meji, upravni organ pojasnjuje, da obravnava ni bila razpisana, ker niso bili izpolnjeni pogoji po 37. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Iz elaborata geodetske storitve, ki ga je v postopku ureditve mej med parc. št. 28, 29 in 30 (katerih zemljiškoknjižni lastnici sta tudi B.B. in C.C.) in sosednjimi parc. št. 1697/2, 27, 32/3 in 31/1, izdelalo geodetsko podjetje B. ter potrdila odgovorna geodetinja, izhaja, da se B.B. in C.C. mejne obravnave, ki je bila izvedena 18. 2. 2008 na kraju samem, nista udeležili, zato ju je upravni organ na podlagi 36. člena ZEN z vabilom z dne 25. 7. 2008 pozval k pisni izjavitvi o strinjanju s potekom predlagane meje. Ker se, kljub izkazani pravilni vročitvi, v petnajstdnevnem roku nista izjavili, je organ štel, da se s potekom predlagane meje strinjata in zato ustna obravnava ni bila razpisana. Zato jima ni bila odvzeta možnost izjaviti se o predlagani meji in so te navedbe brezpredmetne.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Prereka, da bi ji bila odločba z dne 6. 10. 2008 vročena 27. 10. 2008. Poudarja, da je že v pritožbi obrazložila, da so pravila vročanja poštnih pošiljk v Avstraliji bistveno drugačna od pravil vročanja v Sloveniji in da samo dejstvo, da je povratnica upravnega organa bila poslana v tujino in je podpisana, ne pomeni in ne more pomeniti, da je bila vročitev odločbe dejansko opravljena. Že v pritožbi je poudarila, da podpis na povratnici ni njen in zato predložila dokaze – primerjava podpisa na pooblastilu in na povratnici, dokaz o odsotnosti s kraja stalnega prebivališča na dan, ki je na povratnici zaveden kot dan vročitve. Tožnica ne ve, kdo je povratnico podpisal, glede na način zapisa datuma pa predpostavlja, da je to bil poštni delavec. Vztraja, da sklepa in odločbe z dne 6. 10. 2008 ni prejela in je zanj izvedela šele ob pregledu upravnega spisa na geodetski upravi dne 18. 8. 2010. Upravni organ je kršil postopek, ker ni uporabil četrtega odstavka 89. člena ZUP, s tem pa ji je onemogočil sodelovati v postopku in varovati njene pravice, koristi in interese. Tožnica vztraja, da je njen predlog za obnovo pravočasen in tudi utemeljen, saj je iz spisa jasno razvidno, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Iz elaborata družbe B. d.o.o. je razvidno, da v tem postopku sploh ni bil naveden njen pravilni naslov in so se poštne pošiljke vrnile na naslov podjetja z oznako odselil – neznan, zato po 31. členu ZEN sploh ni bilo pogojev za izvedbo mejne obravnave. Geodetsko podjetje pa jo je kljub temu izvedlo in elaborat predložilo pristojni geodetski upravi. Geodetska uprava ni ravnala v skladu s 35. členom ZEN, po katerem bi morala preveriti, ali ji je bila dana možnost udeležbe na mejni obravnavi in elaborat, potem ko se je prepričala, da vsem lastnikom ni bila zagotovljena udeležba v postopku, zavrniti. Geodetska uprava Ljubljana pa v obrazložitvi odločbe celo navaja, da je bila na obravnavo pravilno vabljena. Zaradi vseh storjenih nezakonitosti so ji nastale škodljive posledice, oškodovana je pri površini parcel, katerih meje so se urejale, za skupaj 97 m2. S takim postopkom ni nikoli soglašala, še posebej iz razlogov, ker so parc. št. 28, 29 in 30 k.o. ... stavbna zemljišča. Če bi dejansko prejela odločbo v oktobru 2008, bi takoj izkoristila možnost pritožbe in drugih pravnih sredstev. Predlaga, da sodišče po izvedbi dokazov(vpogled v upravni spis in listin, ki jih je predložila ter po potrebi njeno zaslišanje) odloči, da se sklep Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ljubljana št. 02112-241/2010-2 z dne 18. 9. 2010 odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z upravnim sporom.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve in predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Tožnica je predlagala obnovo postopka, končanega s sklepom in odločbo št. 02112-177/2008-4 z dne 6. 10. 2008, iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Tožnica je v predlogu zatrjevala, da ji možnost udeležbe ni bila dana zaradi kršitev postopkovnih pravil o vročanju pisanj.

Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlaga v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana.

Člen 265 ZUP določa, da mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Tožnica je v predlogu za obnovo postopka, ki ga je vložila 24. 8. 2010, zatrjevala, da se je z odločbo z dne 6. 10. 2008 seznanila šele ob vpogledu v upravni spis dne 18. 8. 2010, ko se je osebno zglasila na sedežu Geodetske pisarne v Cerknici. Prejela tudi ni vabila za obravnavo. Zatrjevala je, da v spisu ni izkazana vročitev odločbe.

Člen 267. ZUP določa, da organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, preizkusi, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

V obravnavani zadevi sta sporna formalna pogoja za obnovo postopka in sicer pravočasnost vložitve predloga in verjetna izkazanost okoliščin, na katere se predlog opira.

Sodišče meni, da bi upravni organ, ko je preizkušal pravočasnost vložitve predloga, pri čemer je lahko ugotovil, da se navedbe stranke o tem, kdaj je za odločbo z dne 6. 10. 2008 izvedela (18. 8. 2010, ko se je osebno zglasila na geodetski upravi) in podatki spisa, na katere je oprl svojo odločitev (podpisana mednarodna poštna povratnica v spisu z datumom 27/10/2008), razlikujejo, moral tožnici dati možnost, da se o tem izjavi. Ker tako ni postopal, je lahko ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče se sicer strinja s stališčem, da je povratnica javna listina, ki pravilno izpolnjena, potrjuje in dokazuje vročitev. Kot pri vseh javnih listinah pa je tudi pri tej dopustno dokazovati, da so v njej dejstva neresnično potrjena ali da je nepravilno sestavljena (171. člen ZUP). Podatke iz povratnice, konkretno, da podpis na njej ni njen, je tožnica že v upravnem postopku - v pritožbi, ko je lahko napadala stališče upravnega organa, s katerim se je seznanila šele iz prvostopenjske odločbe, poskušala ovreči in sicer se je sklicevala na primerjavo njenega podpisa na pooblastilu odvetnici za vložitev predloga za obnovo postopka in na listino - potovalnim zavarovanjem ... z dne 15. 5. 2008, s katerim naj bi dokazovala, da je bila od 25. 5. 2008 do 25. 10. 2008 v Sloveniji, v Avstralijo pa naj bi se vrnila šele 27. 10. 2008 v poznih večernih urah, ko pošta ni več delovala. Tudi drugostopenjski organ se do teh trditev, ki so po mnenju sodišča konkretizirane in podprte z dokazi, ki bi lahko kazali na njihovo prepričljivost, ni opredelil. Zato sodišče sprejema tožbeni ugovor o kršitvi pravil postopka in nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, zaradi česar je moralo prvostopenjski sklep odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje.

Kolikor bi se v ponovnem postopku izkazalo, da naj bi šlo pri vročanju odločbe z dne 6. 10. 2008 (za katero je zahtevano osebno vročanja) v bistvu za fikcijo vročitve v smislu določb ZUP (če bi v tej smeri organ ocenjeval tožničine navedbe, da je podpis na vročilnici poštarjev), pa sodišče še pripominja, da je treba glede na mednarodne poštne standarde o osebni vročitvi, kolikor niso tako strogi kot določbe ZUP (87. člen ZUP - sporočilo o pošiljki, opozorilo na posledice opustitve prevzema pošiljke), pozorno oceniti, ali naj bi bila odločba vročena tožnici.

Sodišče tudi ne more pritrditi preizkusu upravnega organa o verjetni neizkazanosti okoliščin, na katere se predlog opira, ki ga upravni organ utemeljuje s presojo, da je bila tožnici omogočena udeležba v postopku, ker naj bi ji bila dne 27. 10. 2008 vročena odločba z dne 6. 10. 2008, dne 6. 8. 2008 pa naj bi ji bilo vročeno tudi vabilo k izjavi o strinjanju s potekom meje. Iz tega razloga je mogoče (brez izvedbe dokazov) predlog za obnovo zavreči le, če je očitno, da ni verjetno izkazan obnovitveni razlog. Dvome o izkazanosti vročitve odločbe z dne 6. 10. 2008 je sodišče navedlo v točki 12 obrazložitve te sodbe. Smiselno enake pomisleke pa ima tudi o izkazanosti vročitve vabila k izjavi o poteku meje (po prvem odstavku 36. člena ZEN veljajo za vročanje te listine določbe ZUP). Prvostopenjski organ je vabilo štel za izkazano na podlagi poizvednice Pošte Slovenije, na kateri je na zadnji strani označba „Sydney Reply: item delivered on 6/8/2008“. Glede na predpisane podatke, ki jih mora imeti vročilnica po ZUP (97. člen ZUP), se postavlja vprašanje dokazne vrednosti te poizvednice kot dokazila o pravilni vročitvi.

Sodišče še ugotavlja, da se o tožničini navedbi, da tudi na mejno obravnavo ni bila pravilno vabljena (pošiljka je bila vrnjena geodetskemu podjetju z oznako, da je naslovnik neznan), upravni organ ni opredelil.

V zvezi s tožničinim ugovorom, da vročitve ni mogoče šteti za pravilne, ker upravni organ ni postopal po četrtem odstavku 89. členu ZUP, po katerem mora organ, kadar je stranka ali njen zakoniti zastopnik v tujini, pa v državi nima pooblaščenca, stranki oziroma zakonitemu zastopniku ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pooblaščenca za vročitve, in ga opozoriti, da mu bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sam imenoval pooblaščenca, sodišče meni, da neupoštevanje tega določila ne bi pomenilo bistvene kršitve pravil postopka, če bi sicer bila izkazana pravilna vročitev. Po določbi drugega odstavka 92. člena ZUP se namreč fizičnim in pravnim osebam v tujini lahko vroča tudi neposredno ali po diplomatski poti, razen če mednarodna pogodba ne določa drugače. Če bi torej tožnici bile listine pravilno vročene z neposredno vročitvijo v tujino, bi ji bila dana možnost udeležbe v postopku. S tako presojo upravnega organa pa se po povedanem sodišče ne strinja.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa ne more rešiti spora, zato ker so bili zmotno presojeni dokazi in ker v postopku niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in tožnici priznalo stroške v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnikom v upravnem sporu, v znesku 350 EUR. Ta znesek mora tožnici povrniti toženka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.