VSL sodba PRp 224/2010

Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan povrniti kot stroške pritožbenega postopka sodno takso.

:

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega prekrška iz e) točke desetega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) ter mu je bila izrečena globa v višini 300,00 eurov in stranski sankciji devet kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca. Sodišče prve stopnje je še določilo, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot stroške postopka.

Zoper tako odločitev je obdolženčev zagovornik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi oziroma podrejeno sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo odločanje pred drugim sodnikom, podrejeno pa predlaga še, da se obdolžencu kazen omili. V obrazložitvi pritožbe pritožnik uveljavlja kršitev določb postopka o prekršku, saj obstoji nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe o prekršku in njeno obrazložitvijo, hkrati pa je izpodbijana sodba tako skopo obrazložena, da sploh ni zmožna preizkusa, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodišče tako v obrazložitvi niti ne zapiše, na podlagi česa je ugotovilo, da je obdolženi sploh lastnik vozila, niti se obrazloženo ne opredeli do pravno relevantnih navedb obdolženca v zagovoru, katerega bistveni del je, da vozila kritičnega dne ni vozil obdolženi. Izrek sodbe je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz izreka izhaja, da je bil obdolženi kaznovan na podlagi e) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1, iz same obrazložitve pa izhaja, da je obdolženi kaznovan na podlagi e) točke desetega odstavka 32. člena v zvezi s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1. V izreku sodbe je tako navedeno, da je kaznovan kot voznik osebnega vozila, o čemer ni prav nobenih dokazov, v obrazložitvi pa ga sodišče kaznuje kot lastnika osebnega vozila, s katerim je bil storjen prekršek, čeprav tudi o tem v sodbi ni najti nobenih razlogov. Kršena pa je tudi določba 1. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je v postopku sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti izločena. Obdolženi je namreč po svojem zagovorniku vložil zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice, ki pa jo je predsednica sodišča s sklepom z dne 24. 12. 2009 zavrnila. Zahteva za izločitev je bila utemeljena in zavrnitev izločitve sodnice pritožnik izpodbija s to pritožbo. Izločitev je namreč predlagal z dejstvom, da se je sodnica že tekom postopka nedopustno opredelila v zadevi, kar pa vzbuja resen dvom v njeno nepristranskost. Obdolženi se je tudi zagovarjal, da vozila ni vozil on, pač pa gospod, ki je bil njegov poslovni partner, in je tudi že povedal, da je tega voznika že iskal v Karlovcu, kjer je prijavljen, vendar ga ni uspel najti. Glede na takšen zagovor obdolženca je torej sodišče obdolženemu naložilo predložitev nemogočega dokaza ter že vnaprej navedlo, da v kolikor ne bo predložil dokaza, za katerega je obdolženec sodišču že povedal, da ga ne more pridobiti, mu sodišče ne bo verjelo. Takšno navodilo sodišča pa tudi vzbuja resen dvom v nepristranskost sodnika, ki takšno navodilo izda, saj je očitno, da se je sodnik že opredelil pred koncem postopka, obdolžencu pa, namesto da bi izvedlo dokaze po uradni dolžnosti, nalaga nemogoče naloge. Sodišče je v tem delu tudi kršilo temeljno načelo prekrškovnega postopka, to je načelo oficialnosti in materialne resnice. V kolikor bi sodišče dvomilo v obstoj osebe, za katero obdolženi trdi, da je vozila njegovo osebno vozilo, bi moralo samo opraviti poizvedbe pri ustreznih organih Republike Hrvaške, ki bi lahko sodišču sporočili, ali ta oseba obstaja, ali je obstajala ter kje sedaj živi, oziroma je živela. Takšnih poizvedb obdolženi niti ne more sam opraviti oziroma sodišče takšne dokaze lažje izvede. Sodišče pa ni tako postopalo, temveč je obdolženemu, ko je ta že povedal, da ne more najti te osebe, naložilo, da dobavi overjeno izjavo, sicer mu ne bo verjelo. Obdolženi je izrecno predlagal zaslišanje te osebe, ki je prekršek dejansko storila, vendar je sodišče ni vabilo oziroma se ni niti potrudilo, da bi pridobilo njen pravilen naslov in ga tudi pravilno vabilo na zaslišanje, čeprav je obdolženi to izrecno predlagal. Dejstvo, da obdolženi z vozilom ni upravljal, bi sodišče lahko ugotovilo tudi z vpogledom v fotografije osebnega vozila, s katerim je bil storjen prekršek, na katerih je voznik viden in ni prav v ničemer podoben obdolženemu. Sodišče bi moralo opraviti vsaj primerjavo izgleda voznika in obdolženega in bi že lahko z gotovostjo ugotovilo, da obdolženi tega dne ni sedel za volanom. Razen tega je določilo 233. člena ZVCP-1 tudi protiustavno, saj je v nasprotju z 2., 27. in 28. členom ter s tretjo in četrto alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in tako pritožnik predlaga, da sodišče po uradni dolžnosti sproži postopek za oceno ustavnosti 233. člena ZVCP-1, zlasti v povezavi z izrekanjem stranskih kazni po tem členu. Zgolj iz previdnosti pa pritožnik predlaga tudi glede kazni kazenskih točk uporabo določbe šestega odstavka 26. člena ter omilitev te sankcije pod predpisano mejo. Dejstvo je namreč, da je obdolženec do sedaj nekaznovan, da je zastopnik večjega podjetja, ki za opravljanje svojega dela nujno potrebuje vozniško dovoljenje. Res je, da je izrečena zgolj ena kazenska točka, vendar lahko pri takšni protiustavni zakonodaji kaj hitro doseže število osemnajst kazenskih točk in s tem prenehanje vozniškega dovoljenja kljub temu, da ni storil niti enega prekrška.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da take kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene, pritožba obdolženčevega zagovornika pa tudi ni utemeljena. Tako tudi ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 155. člena ZP-1. Ta kršitev naj bi bila podana, ker sodišče v obrazložitvi ne navaja na podlagi česa je ugotovilo, da je obdolženec sploh lastnik vozila, niti se ni opredelilo do pravno relevantnih navedb, da vozila ni vozil obdolženec. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo pa naj bi bilo podano s tem, da je v izreku sodbe navedeno, da je obdolženec storil prekršek kot voznik vozila, v obrazložitvi pa se sodišče prve stopnje sklicuje na 233. člen ZVCP-1, ki govori o lastniku vozila. Te uveljavljane kršitve pa tudi po oceni višjega sodišča v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene. Sodišče prve stopnje resda izrecno v obrazložitvi ni navedlo, na podlagi katerih v postopku izvedenih dokazov je ugotovilo, da je obdolženec lastnik vozila, vendar pa je ta zaključek sodišča prve stopnje jasno razviden iz njegove ugotovitve, da je obdolženec odgovoren za prekršek iz e) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1 na podlagi 233. člena ZVCP-1, in sicer kot lastnik vozila. Da je obdolženec lastnik tega vozila pa jasno izhaja tudi iz njegovega zagovora na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, na ta dokaz pa se sodišče prve stopnje tudi sklicuje pri svoji odločitvi. Prav tako ni podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede pravne kvalifikacije prekrška. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno v izreku povzelo predpis o prekršku glede na opis dejanja v samem izreku, v obrazložitvi pa utemeljeno zaključilo o obdolženčevi odgovornosti za prekršek, sklicujoč se pri tem na 233. člen ZVCP-1, ki govori o odgovornosti lastnika vozila in določa, da je v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. V tem primeru se namreč lastnik vozila kaznuje kot storilec prekrška, zato v pritožbi uveljavljeno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo ni podano. Ker predlogu za izločitev sodnice s sklepom z dne 24. 12. 2009 ni bilo ugodeno, so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe, da je podana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Zavrnitev predloga za izločitev sodnice pa je bila tudi po oceni višjega sodišča utemeljena in so pritožbeni razlogi v tej smeri neupoštevni. Sodišče namreč lahko dvomi v pristnost predloženega pisnega pooblastila (v konkretnem primeru pooblastila, s katerim je obdolženec dal v najem svoje vozilo za čas od 6. 2. 2009 do 23. 2. 2009 in to za vožnjo po Republiki Sloveniji kot tudi v tujini) in v takem primeru lahko zahteva predložitev overjenega pooblastila, overitev pa opravi notar na podlagi preizkusa istovetnosti pooblaščenca preden overi podpis. Zato zgolj ta razlog ne vzbuja resnega dvoma v nepristranskost sodnice, ki je sprejela tako odločitev.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o kršitvi temeljnih načel prekrškovnega postopka, to je načela oficialnosti in materialne resnice. Že Ustavno sodišče Republike Slovenije je v več svojih odločbah (npr. št. U-I-295/05-38 z dne 19. 6. 2008, Up-3663/07 z dne 10. 9. 2009, itd.) odločilo, da prvi odstavek 233. člena ZVCP-1 ni v neskladju z Ustavo, pri tem pa tudi izrecno zapisalo, da »izpodbijana določba ob obdolženca ne zahteva, da obremeni sebe ali bližnjega ali da prizna odgovornost za prekršek. Brani se lahko tako, da predloži dokaze, s katerimi izkazuje, da v času storitve prekrška ni uporabljal vozila, s katerim je bil storjen prekršek«, kot tudi, da bo v primeru, če želi obdolženec v postopku uspeti, moral za svoje trditve predlagati dokaze. Ustavno sodišče je tako navedlo, da »izpodbijana določba ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Če tak dvom izkaže, izda sodišče sodbo, s katero postopek zoper lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila ustavi. Izpodbijane določbe ni mogoče razlagati tako, da se obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška. Težo dokaznega bremena je treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo«. Upoštevajoč navedene odločitve Ustavnega sodišča je tako brezpredmeten tudi pritožbeni predlog o tem, da naj sodišče prekine postopek o prekršku in predlaga postopek za oceno ustavnosti 233. člena ZVCP-1. Glede na navedena stališča Ustavnega sodišča v odločbah, s katerimi je odločalo o ustavnosti določbe prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, pa je sodišče prve stopnje tako tudi po oceni višjega sodišča utemeljeno zaključilo na podlagi izvedenih dokazov (tudi po vpogledu spisu priloženih fotografij, na katerih ni viden in razpoznaven voznik, temveč le tip vozila in registrska številka vozila), da obdolženec ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal obstoj priče, katere zaslišanje je predlagal kot razbremenilni dokaz v obravnavani zadevi. Resda je obdolženec navedel ime in priimek te priče in njen naslov ter predložil pooblastilo, s katerim naj bi to pričo pooblastil za uporabo njegovega vozila. Vendar s tem, ko kljub zahtevi sodišča ni predložil overjenega pooblastila, s katerim bi bil tudi obstoj te priče dejansko potrjen, in ko je obdolženec celo sam povedal, da te priče na naslovu, kjer je prijavljena, ni našel oziroma ni mogel najti, čeprav naj bi šlo po njegovih navedbah za poslovnega partnerja, torej za osebo, s katero je tudi poslovno povezan (čeprav o takem poslovnem sodelovanju tudi ni predložil nikakršnih dokazil), vendar ni skušal priti v stik z njim tudi na drugačen način, čeprav je bilo to v njegovem interesu, saj je bilo na obdolžencu kot lastniku vozila v skladu z določbo 233. člena ZVCP-1, da se razbremeni odgovornosti za storitev prekrška s predložitvijo takih dokazov, s katerimi bi vzbudil vsaj resen dvom v zatrjevano dejstvo (to je, da je bil prav obdolženec kot lastnik vozila tudi voznik v konkretnem primeru), pa tega ni storil, niti ni v ta namen na primer navedel drugih razbremenilnih dokazov (na primer v zvezi s svojim alibijem in podobno) tudi po oceni višjega sodišča ni zadostil zahtevanemu dokaznemu standardu. Sodišče prve stopnje je pri svoji oceni ali je obdolženec oziroma njegova obramba obstoj in pravnorelevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti navedlo razloge, ki so tudi po oceni višjega sodišča razumni in utemeljeni. Glede na navedeno je bilo zato odločitev sodišča prve stopnje v izreku o odgovornosti kot tudi v izrečenih sankcijah v celoti potrditi kot pravilno in zakonito.

Glede pritožbenega predloga za omilitev izrečene stranske sankcije kazenskih točk pa je pojasniti, da po določbi šestega odstavka 26. člena ZP-1 omilitev kazenskih točk, ki so bile izrečene vozniku motornega vozila v številu, ki zanj ne predstavlja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, niti ni možna, globa pa je bila obdolžencu izrečena v najnižjem v zakonu predpisanem znesku (po določbi 17. člena ZP-1 se lahko globa izreče posamezniku do 5.000,00 eurov). Stranska sankcija kazenskih točk mu je bila izrečena v predpisanem določenem številu kazenskih točk (devet kazenskih točk in ne le ena, kot to navaja pritožnik), stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, ki je za inkriminirani prekršek obvezna, pa v najkrajšem možnem trajanju. Po določbi 23. člena ZP-1 se namreč lahko ta stranska sankcija izreče za čas od najmanj enega meseca pa do enega leta, tako da je že sodišče prve stopnje pri odmeri te dobe upoštevalo v zadostni meri okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavane kršitve. Čeprav je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da je pri odmeri sankcij upoštevalo kot obtežilno tudi obdolženčevo predkaznovanost zaradi istovrstnih prekrškov pa ta okoliščina z izrečenimi sankcijami niti ni prišla do izraza.

Višje sodišče je glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrdilo kot pravilno in zakonito, pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter v skladu z določbo 147. člena ZP-1 obdolžencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, ki so bili odmerjeni v obliki sodne takse, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom določilo sodišče prve stopnje v skladu z določili Zakona o sodnih taksah.