233. člen ZVCP-1-UPB5

Če je sodišče dvomilo v resničnost predložene pisne izjave priče, bi moralo, da bi ta dvom razčistilo, kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga pričo samo zaslišati. Le takšna razlaga prvega odstavka 8. člena ZPrCP omogoča procesno ravnovesje oziroma ustrezno porazdelitev dokaznega bremena med sodiščem in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice v tovrstnih postopkih.

Lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila je v posebnem dokaznem položaju, ki zaradi življenjskih izkušenj temelji na domnevi, da je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila tudi storilec ugotovljenega prekrška. Sodišče pa mora presoditi predlagane oziroma predložene razbremenilne dokaze, izvesti dokaze, glede katerih je storilec z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal njihovo pravno relevantnost, in v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva.

Sodišče mora pred meritorno odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo preveriti, ali se v spisu nahajajo pravno relevantna dejstva in dokazi, glede katerih se storilec v postopku še ni mogel izjaviti.

Samo če je bil obdolženec seznanjen, da mora svoje zaslišanje izrecno zahtevati oziroma podati pisni zagovor ter da v kasnejših fazah postopka ne bo imel več možnosti navajati dejstev in predlagati dokazov, ima lahko opustitev teh procesnih dejanj v ugovoru zoper sodbo zanj negativne pravne posledice.

Vrhovnemu sodišču se je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vzbudil precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, ugotovljenega v izpodbijani sodbi - ali je bil storilec prekrška v času storitve lastnik oziroma imetnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek (prvi odstavek 233. člena ZVCP-1).

Obdolženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala nobenega dokaza, pa tudi glede izjave dane prekrškovnemu organu v spisovnih podatkih ni ničesar, kar bi kazalo, da bo dokaz z zaslišanjem osebe, za katero obdolženka trdi, da ji je najeto vozilo izročila za neko tretjo osebo, uspešen. Obdolženka namreč ni predložila nikakršne izjave osebe, kateri naj bi glede na njen zagovor vozilo izročila, prav tako ne trdi, da jo je skušala pridobiti. Ker obdolženka listinskih dokazov iz katerih bi izhajalo, da se bodo z zaslišanjem osebe, kateri naj bi vozilo izročila, njene navedbe iz zagovora potrdile, tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi razumen dvom, da je obdolženka storila očitani prekršek, ni podan.

Storilčevih navedb, da v času prekrška ni vozil vozila, temveč je z njim upravljala oseba, katere ime, priimek in naslov je navedel, ni mogoče šteti kot dokazni predlog za zaslišanje navedene osebe.

Obdolženec je imel možnost, da domnevo iz 233. člena ZVCP-1 izpodbije z dokazovanjem alibija, a je sodišču predlagal le zaslišanje priče, ki ima prebivališče v tujini in sodišču ni dosegljiva. Poleg tega obdolženi po presoji pritožbenega sodišča tudi ni z ničemer izkazal, da bi bil dokaz, s katerim dokazuje, da sam prekrška ni storil, uspešen.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pretehtalo razbremenilne dokaze, ki jih je obdolženka predložila in v povezavi z drugimi dokazi utemeljeno zaključilo, da z njimi ni izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je prav obdolženka odgovorna za očitani prekršek.

Določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila, s katerim je bil storjen prekršek, nalaga, da predloži razbremenilne dokaze v zvezi z trditvijo, da ni storilec prekrška, sodišče pa mora takemu dokazu ugoditi in dokaz izvesti, vendar le, če obdolženec z ustrezno stopnjo verjetnosti izkaže obstoj in pravno relevantnost dokaza.

Pouk iz četrtega odstavka 114. člena ZP-1, da mora obdolženi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, je nedvoumen, enako tudi opozorilo, da bo v primeru, če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil in ne bo zahteval zaslišanja pri sodišču, ki vodi postopek o prekršku, sodišče izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil zaslišan. Pritožbeno sodišče zato meni, da bi se običajno skrben človek na takšna opozorila odzval in pri sodišču preveril za kakšno zadevo gre, tudi če bi menil, da gre za pomotoma voden postopek o prekršku zoper njega in se ni mogoče strinjati z mnenjem zagovornice, da je bil obdolženi v opravičljivi pravni zmoti.

Če Vrhovno sodišče ugotovi, da obstaja precejšen dvom v pravilnost ugotovitve, da je bila storilka v času storitve obravnavanega prekrška lastnica osebnega vozila, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

Strinjati se je sicer treba z zagovornikom, da obdolženka ni bila dolžna izpovedati zoper svoje bližnje, zmotno pa je njegovo stališče, da je že s tem, ko je zanikala, da bi ona storila prekršek, zadostila dokaznemu bremenu. Zakonska določba 233. člena ZVCP-1 ne pomeni, da bi morala obdolženka z dokazi prepričati sodišče, da ni odgovorna za očitani prekršek, zahteva pa od nje, da predloži dokaze iz katerih izhaja razumen dvom glede domnevanega dejstva. Obdolženka razen trditve, da svojega osebnega avtomobila tega dne ni vozila, ni predlagala nobenih pravno upoštevnih dokazov. Navajala je le, da svoj osebni avto večkrat komu posodi, njen zagovornik pa je predlagal, da se opravi povečava fotografij ter tako ugotovi, da ni vozila obdolžena. V obravnavani zadevi ne gre za nov dokaz pač pa za dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje že presojalo in se do njega opredelilo.

Obdolženi se je zagovarjal, da je bilo v času storitve vozilo v oskrbi servisa B d.o.o., kar naj bi potrdil lastnik servisa S.P. Prvostopenjsko sodišče pa je v dokaznem postopku od servisa B. d.o.o., prejelo pisno izjavo, da v evidencah za leto 2010 nima zabeleženega prihoda predmetnega avtomobila, prav tako pa z računom ni razpolagal lastnik avtomobila družba G. d.o.o., zato je pravilno zaključilo, da zaslišanje lastnika servisa o tem ali je avto bil dne 18.5.2010 na servisu ali ne, ni več potrebno. Poleg tega se od obdolženega, ki se želi razbremeniti odgovornosti, zahteva aktivno ravnanje. Tako bi moral sam pridobiti in predložiti sodišču dokaz za svoje trditve (v tem primeru izjavo priče, ki jo navaja), šele če takšnega dokaza ne bi mogel predložiti sam, bi lahko sodišču podal popoln predlog, da ga izvede samo.

Navedba storilke v zahtevi za sodno varstvo, da bo pri določno navedenih osebah možno preveriti in potrditi, da na dan storitve prekrška ni bila na kraju storitve, izpolnjuje zahteve glede oblikovanja dokaznega predloga, zaradi česar jo je mogoče šteti kot materialnopravno relevanten (zatrjevanje alibija) in v zadostni meri konkretiziran dokazni predlog za zaslišanje teh oseb.

S tem, ko je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel podatke o priči, ki naj bi potrdila, da se v času storitve prekrška ni nahajal na kraju prekrška, je zadostil aktivnemu ravnanju, ki ga nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1.

Pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je, da vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.

Čeprav je v postopku po prvem odstavku 233. člena ZVCP-1 na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, to ne pomeni, da je v tovrstnih postopkih izključena uporaba načela materialne resnice.

Sodišče, ki je svojo odločitev oprlo tudi na dokazno gradivo, ki ga je v dopolnjenem dokaznem postopku po prejemu zahteve za sodno varstvo pridobil prekrškovni organ, ne da bi storilcu pred odločitvijo dalo možnost, da se s tem gradivom seznani in o njem izjavi, je kršilo pravice obrambe oziroma temeljna jamstva poštenega postopka.

Če lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila predloži razbremenilne dokaze, mora sodišče oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva.