139. člen ZP-1

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da storilec ni predložil niti enega samega dokaza, s katerim bi z določeno stopnjo verjetnosti dokazal, da je neposredni storilec (voznik) prekrška storil s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe potrebne za preprečitev prekrška, je v nasprotju s spisovnim gradivom, saj je storilec v dokaz svojim trditvam predlagal zaslišanje samega sebe in prič, kar v skladu s procesno zakonodajo šteje kot veljaven dokaz za dokazovanje pravno relevantnih dejstev. Ta dokaz je sodišče nenazadnje tudi izvedlo, vendar ga ni dokazno ocenilo.

Zaključek sodišča, da izvedba predlaganih razbremenilnih dokazov in zaslišanja policista, ki je prekršek zaznal, ni potrebna, je v tem primeru, ko prekršek temelji zgolj na ugotovitvah prekrškovnega organa, storilec pa je v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo trdil, da je opravljal lokalni prevoz, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP.

V postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo je prišlo do izvajanja dokazov v pravem dokaznem postopku, kar pomeni, da bi sodišče moralo izvedene dokaze oceniti v skladu z načelom proste presoje dokazov. Sodišče bi moralo vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, na podlagi takšne presoje pa ugotoviti, katero dejstvo se šteje za dokazano ali nedokazano (drugi odstavek 133. člena ZP-1). V obrazložitvi sodbe o prekršku bi moralo kratko navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov šteje za dokazana ali nedokazana in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi pravnih predpisov (139. člen ZP-1).

Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazna predloga za pribavo spisov, ki se ne nanašata na dogajanje na policijski postaji, temveč na drug historični dogodek, kot je obravnavan v tem postopku. Položaj, ko sodišče v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ne presodi vseh navedb zahteve, je različen od položaja, ko „sodba nima razlogov“ (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). V okviru te kršitve se lahko presoja le očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih ni zavzel stališča niti prekrškovni organ niti sodišče.

Prosta presoja dokazov ne pomeni arbitrarnosti sodniške presoje, ampak od sodišča terja, da v sodbi navede konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano, obrazložitev pa mora biti logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, tako da je zunaj vsakršnega razumnega dvoma. Splošnih navedb strank o kršitvah zakona sodišče ne more preizkusiti in mu zato ni treba podrobneje pojasnjevati, zakaj takih navedb v okviru sodniške presoje ni upoštevalo.

V postopku na prvi stopnji je sodišče upoštevalo določbe postopka o prekršku iz ZP-1, obdolžencu so bile zagotovljene enake pravice kot drugim obdolžencem, zato odločitev sodišča, da je odgovoren za prekršek po 20. členu ZJRM-1, ne pomeni diskriminacije obdolženca kot osebe srbske narodnosti. Ker sodijo na športno prireditev le transparenti s športno vsebino, je nošenje transparenta s politično vsebino protizakonito dejanje.

Zaslišanje policista o tem, kaj je na kraju dogodka sam zaznal, je dovoljen dokaz.

Voznik mora pešcu, ki je že na prehodu za pešce ali stopa nanj, omogočiti varno prečkanje vozišča

Upravičen je odvzem zasežene lovske puške s pripadajočimi naboji, ki je bila uporabljena pri storitvi prekrška nošenja orožja v nasprotju s pravili nošenja orožja, in jo je imel storilec naslonjeno na sprednji desni sedež vozila, pripravljeno za strel.

Zaslišanje priče policistke, ki je odkrila prekršek, ne pomeni, da je v postopku sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti izločena.

Če odločba prekrškovnega organa vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, in jim sodišče, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, zgolj pritrdi, ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Ker je bil obdolženec v zahtevi skladno z določbo 4. odstavka 114. člena ZP-1 opozorjen, da mora do odločitve o prekršku navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih kasneje ne bo več mogel uveljavljati, višje sodišče, glede na določbo 3. odstavka 157. člena ZP-1, ni moglo upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na okoliščine, ki vplivajo na odmero globe, saj bi ta dejstva moral uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje in iz pritožbenih navedb tudi niso razvidni razlogi, na podlagi katerih bi višje sodišče lahko zaključilo, da jih obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljaviti že v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi sodbe okoliščin, ki vplivajo na odmero globe, ni konkretno navedlo in ocenilo, temveč je pri obrazložitvi odmere globe, ki jo je izreklo precej nad predpisanim specialnim minimumom, naštelo le okoliščine iz 2. odstavka 26. člena ZP-1, ki so bile upoštevane pri odmeri globe (teža prekrška, stopnja obdolženčeve odgovornosti, nastale posledice). Sodišče bi moralo v obrazložitvi sodbe obrazložiti, kateri razlogi so bili zanj odločilni, ko je odmerilo višjo globo od najnižje predpisane, in obrazložiti vse

Razlogi o subjektivnem elementu prekrška predstavljajo odločilna dejstva za ugotovitev odgovornosti za storjeni prekršek in so pomembni pri odmeri sankcij. Iz obrazložitve sodbe o prekršku mora biti razvidno, kako so bile upoštevane okoliščine konkretne zadeve, ki jih ZP-1 določa kot pomembne za odmero sankcij.

Ustavno sodišče RS je že ugotovilo, da glede na način preverjanja izpolnjevanja pogojev za vožnjo (npr. stopnja alkoholiziranosti, ustrezni dokumenti, itd.) tega nadzora ni mogoče vezati na noben zunanji vnaprej viden znak ali npr. razloge za sum, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da za pritožnikovo ustavljanje, kontroliranje in nadziranje ter zaseg vozila ni bilo pogojev, ker med vožnjo ni storil prekrška ali bil udeležen v prometni nesreči. Postopek o prekršku se praviloma odvija kot niz narokov, za narok pa načelo javnosti ne velja, temveč le za ustno obravnavo. Ker je obdolženec odklonil odrejeni strokovni pregled, so brezpredmetne pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljeni stopnji alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje je sicer brez potrebe, saj glede na ugotovljeno dejansko stopnjo alkohola temeljna kršitev za obdolženca ni milejša v primerjavi z odklonitvijo strokovnega pregleda, sledilo razlagi določb ZVCP-1, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-642/04, z dne 20. 10. 2005, in obdolženca spoznalo za odgovornega temeljnega prekrška iz 5. odstavka 130. člena ZVCP-1, ker se je obdolženec z odklonitvijo strokovnega pregleda tako strinjal s pr

Sodišče prve stopnje resda izrecno v obrazložitvi ni navedlo, na podlagi katerih v postopku izvedenih dokazov je ugotovilo, da je obdolženec lastnik vozila, vendar pa je ta zaključek sodišča prve stopnje jasno razviden iz njegove ugotovitve, da je obdolženec odgovoren za prekršek iz e) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1 na podlagi 233. člena ZVCP-1, in sicer kot lastnik vozila. Da je obdolženec lastnik tega vozila, jasno izhaja tudi iz njegovega zagovora na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, na ta dokaz pa se sodišče prve stopnje tudi sklicuje pri svoji odločitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno v izreku povzelo predpis o prekršku glede na opis dejanja v samem izreku, v obrazložitvi pa utemeljeno zaključilo o obdolženčevi odgovornosti za prekršek, sklicujoč se pri tem na 233. člen ZVCP-1, ki govori o odgovornosti lastnika vozila in določa, da se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. V tem primeru se namreč lastnik vozila kaznuje kot storilec prekrška, zato v pritožbi uveljav

Obdolženec opravičljivega razloga za izostanek z zaslišanja ni izkazal, saj vsakršna službena odsotnost ni upravičen razlog za izostanek, ker sicer pri zaslišanjih, ki se jih udeležujejo obdolženci, ki so zaposleni, ne bi bilo mogoče opraviti narokov; podlago za odsotnost z dela zaradi zaslišanja na sodišču delavcu daje določba 170. člena ZDR, tako da je vabilo, za katerega se šteje, da je bilo obdolžencu pravilno vročeno in o katerem bi moral obdolženec delodajalca pravočasno obvestiti, opravičevalo službeno pot, in ne obratno. Sodišče prve stopnje obdolženčevega opravičila zato utemeljeno ni upoštevalo, pa tudi v primeru prošnje za preložitev zaslišanja, kot je v obravnavanem primeru šteti obdolženčevo opravičilo, bi se moral obdolženec o tem, ali bo sodišče njegovi prošnji ugodilo ali ne, prepričati, saj oceno o tem, ali je razlog za odsotnost opravičljiv ali ne, opravi sodišče, česar pa obdolženec tudi ni storil. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu, opr. št. Up-388/2003, z dne 30. 9. 2005 tudi že presodilo, da pritožnik zgolj na podlagi opravičila, ki ga je posredoval sodišču, ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče njegovo zaslišanje res prestavilo. <p

Obdolžencu v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila zagotovljena temeljna procesna jamstva poštenega postopka, ker mu ni bila dana možnost, da pred odločitvijo sodišča prve stopnje zavzame stališče do izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za promet. Seznanitev z izvedenskim mnenjem je namenjena temu, da lahko obdolženec na mnenje poda svoje pripombe in dokazne predloge, zato mu je ob seznanitvi z mnenjem potrebno določiti rok, v katerem lahko poda svoje pripombe in morebitne predloge.

Vrhovno sodišče RS je v več sodbah sprejelo stališče, da se sodba sodišča prve stopnje sme opreti na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave Generalne policijske uprave pri Ministrstvu za notranje zadeve, saj je takšno strokovno mnenje po ustaljeni sodni praksi dokaz kot vsak drug dokaz, ki ga sodišče ocenjuje v skladu z načelom proste presoje dokazov, in ni nedovoljen dokaz in sam po sebi neverodostojen dokaz. 155. člen ZP-1 razloga protispisnosti ne zajema. Zatrjevanje neskladja med razlogi, na katere se opira sodba, in listino strokovnim mnenjem, predstavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na njegovo odločitev ne bi mogla vplivati. Ker je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 234. členu v zvezi s 5. odstavkom 38. člena ZVCP-1, mu je utemeljeno izreklo sankcije ob upoštevanju 3. odstavka 234. člena ZVCP-1, veljavnega v času storitve prekrška, saj glede na okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavanega prekrška, in posledice, ni razlogov za odpustitev sankcije prepovedi vožnje motornih vozil (

Ugotavljanje vzročne zveze med ravnanjem obd. in nastalo posledico je naloga sodišča. To mora izvedensko mnenje povzeti korektno, ne zgolj delno, ga dokazno oceniti enako kot druge dokaze in šele nato zaključiti katera dejstva šteje za dokazana in razloge za takšen zaključek. Abstrakten opis prekrška mora izpolniti s konkretnim ravnanjem obd. Sodišče se mora opredeliti do zagovora obd., ga dokazno oceniti oz. preizkusiti ter odpraviti neskladja v bistvenih elementih dejanskega stanja, ki predstavlja temelj za pravno označbo dejanja kot se očita obd.

Priča policist je v svoji že omenjeni izjavi sicer zatrdil, da je do prometne nesreče prišlo na način, kot je naveden v predlogu, saj je obdolženec zavijal v levo na stransko cesto, ne da bi se pred tem prepričal o varnosti takšnega početja, kar je bilo razvidno iz zavornih sledi, ki jih je povzročil voznik osebnega avtomobila, ki je pred tem hotel prehiteti obdolženca, ki ni imel prižganega levega smernega kazalca, vendar so takšne njegove trditve neutemeljene, saj je navedena priča prevzela vlogo izvedenca ter neprepričljivo in zgolj z zatrjevanjem uveljavljala obdolženčevo povzročitev obravnavane prometne nesreče oziroma storitev prekrška in odgovornost zanj. Navedena priča bi v svoji izjavi lahko v zvezi z obravnavanim prekrškom prepričljivo opisala zgolj tisto, kar je videla in slišala, to je s skico kraja prometne nezgode in 13. fotografijami le-tega zavarovane dokaze ter izjave udeležencev oziroma očividcev obravnavane prometne nesreče, ne more pa na podlagi svojih opažanj navajati zaključke, saj za to ni pristojna in čemur je neutemeljeno v izpodbijani sodbi sledilo tudi prvostopno sodišče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je med drugim razvidno, da je sodišče prve stop