VSL sodba I Cp 518/2012

I. Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke se zavrneta ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

1Sodišče je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in zavrnilo primarni oblikovalni zahtevek, da se razveljavi oporoka A. M., roj. ..., umrle ..., nazadnje stanujoče na naslovu ..., predana v hrambo notarju B. L., kot to izhaja iz notarskega zapisnika opr. št. 10/7-96 z dne 18. 7. 1996 (II. točka izreka). Ugodilo pa je podrednemu zahtevku na ugotovitev, da je zgoraj navedena oporoka neveljavna (III. točka izreka). Toženi stranki je posledično naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5.654,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožujeta tožeča in tožena stranka.

3Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, tj. v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški in zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom. Podredno predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tožeče stranke v zvezi s pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Meni, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključilo o neveljavnosti izpodbijane oporoke zaradi napak v obliki (ki jo za oporoko osebe, ki ne zna brati in pisati, zahteva Zakon o dedovanju – v nadaljevanju: ZD) (2). Vendar je zmotno izpeljalo, da je razveljavitev oporoke mogoča le v primeru napak volje oporočitelja pri sestavi oporoke, odsotnosti oporočne sposobnosti oporočitelja ob testiranju ter dejstva, da oporočitelj ob sestavi oporoke ni imel 15 let. ZD v 61. členu res določa razveljavitev oporoke iz navedenih razlogov, kar pa ne pomeni, da je zaradi napak v obliki oporoke ta neveljavna iz katerega koli drugega razloga, kot je izpodbojnost, in da je posledično zahtevek potrebno oblikovati na drugačen način. Poudarja, da predstavlja pomanjkanje oblike, ki jo predvideva zakon za oporoko, lažjo neveljavnost, pri čemer se sklicuje na avtorja K. Zupančiča, ki v uvodnih pojasnilih k ZD v tč. 45 pojasnjuje, da gre pri neveljavnostih oporoke (kamor avtor prišteva vse pogoje neveljavnosti iz že citiranih členov ZD) za lažjo obliko neveljavnosti, in sicer za izpodbojnost, kar pa pomeni, da oporoka ni neveljavna sama po sebi, ampak je treba neveljavnost uveljaviti, torej zahtevati, da se oporoka razveljavi. Enako stališče naj bi bilo razvidno tudi iz prispevka Ane Božič Penko (Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku (Pravosodni bilten 2/03, str. 93 in nasl.), kjer avtorica v delu I.1.a navaja, da mora biti oporoka, če naj bo veljavna, napravljena izključno v eni od zakonsko predpisanih oblik. Če pa je ta oblika kršena, oporoka obstaja, le da je zaradi formalnih hib izpodbojna. Na izpodbojnost v primeru pomanjkanja obličnosti oporoke po mnenju tožeče stranke kaže tudi primerjava med členom 61 in 76 ZD, ki za uveljavitev neveljavnosti določata enake pogoje ter enake roke. Opozarja, da mora zahtevek na ugotovitev, da je listina neveljavna, temeljiti na ničnostnih razlogih (prim. sodbo VS RS III Ips 31/2004 z dne 8. 11. 2005). Tožniki poudarjajo svoje zavedanje, da je sodna praksa v primerih uveljavljanja neveljavnosti oporoke dalj časa dopuščala tudi ugotovitvene zahtevke (zaradi nedoslednosti pri zakonskem urejanju neveljavnosti oporoke), kar pa ne pomeni, da je primarni zahtevek tožnikov zmotno postavljen (prim. sodbo VS RS II Ips 336/2009 in II Ips 816/2009). Dodaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki niso zatrjevali zmote oziroma prevare zapustnice. Navedeno je razvidno iz trditev v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Zaradi načela ekonomičnosti pa se tožniki zavedajo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugodilo zahtevku zaradi napak v obličnosti, saj bi ugotavljanje napak volje oporočiteljice po nepotrebnem zavleklo postopek. Jasno je namreč razvidno, da je oporoki potrebno odvzeti pravno veljavo že zaradi drugih napak, tj. pomanjkljive obličnosti. Priglaša stroške s pritožbo.

4Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu. Navaja, da oporoka ni bila zapisana oziroma povzeta v notarski zapis, da pa je bila predložena izjava poslednje volje notarju v hrambo. Vendar pa ni nobene podlage za ugotovitev sodišča, da notar zapustnici ni prebral same vsebine oporoke in niti to ne izhaja iz vsebine notarskega zapisnika. Sodišče namreč ugotavlja, da je notar v obravnavanem primeru samo sprejel že napisano oporoko v hrambo, ni pa bila prenesena v notarski zapisnik in je zato notar tudi ni glasno prebral. To po oceni sodišča pomeni, da ni bil izpolnjen bistven pogoj, zaradi katerega zakonska ureditev oporoke za osebe, ki niso zmožne brati in pisati, predvideva strožjo obličnost. Tožena stranka meni, da je bistveno vprašanje v tej pravdi, ali je bila – navkljub nenavadnemu zapisu notarja - oporočiteljici oporoka dejansko prebrana in podpisana pred njim. V nadaljevanju tožena stranka razloguje in pojasnjuje nova dejstva o poteku postopka pred notarjem, ki izhajajo iz novega dokaza, tj. opravičila oporočnih prič. Iz tega dokaza naj bi izhajalo, da je bila oporoka oporočiteljici prebrana pred notarjem, le-ta pa je pred njim izjavila, da je to njena poslednja volja in podpisala zapis. Tožena stranka meni, da je za sodno ali notarsko oporoko bistveno zgolj to dejstvo. Če je dejansko izpolnjeno, pa pomanjkanje pravičnega zapisa o njem ne more iti v škodo hendikepirane osebe, ki ji je strožja obličnost namenjena zgolj v varstvo. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe VSL II Cp 1025/94 z dne 26. 3. 1997. Da mora slepemu sestaviti oporoko sodnik ali notar pa zakon pravzaprav niti ne določa, saj pri tem uporablja izraz „lahko“. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke neutemeljeno izostalo izvedbi dokazov z zaslišanjem notarja in njegove sodelavke ter oporočnih prič. Glede primarnega in podrednega zahtevka tudi tožena stranka opozarja na napako v razlogih izpodbijane sodbe, saj je tožeča stranka zatrjevala napako volje na strani oporočiteljice. Dodaja pa, da tožeča stranka ni navedla, kdaj je izvedela za vzrok neveljavnosti. Ta dva podatka pa sta predpogoj za ugotovitev pravočasnosti tožbe oziroma obstoj nemožnosti ugovarjanje zastaranje. Priglaša stroške s pritožbo.

5Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke s stroškovno posledico. Med drugim opozarja, da tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podala ugovora zastaranja, niti ni zatrjevala dejstev, ki so pomembna za njegovo presojo. Iz previdnosti pa opozarja, da je bila oporoka razglašena maja 2010, tožba pa vložena januarja 2011, tj. v roku iz napotitvenega sklepa. Glede podrednega zahtevka, podanega na naroku 24. 10. 2011 pa tožniki kljub dopuščeni spremembi tožbe dodajajo, da se je toženka spustila v obravnavanje zahtevka pred nasprotovanjem spremembi tožbe ter da tudi glede tega zahtevka zastaranje ni nikoli ugovarjala, niti podala navedb v to smer. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

6Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke kot neutemeljene s stroškovno posledico. Navaja, da je tožeča stranka vložila akademsko pritožbo, za katero bi morala utemeljiti svoj pravni interes. Dodaja pa, da tudi teorija opozarja, da če ima izjava poslednje volje hude oblikovne pomanjkljivosti, je takšna izjava nična (K. Zupančič, Dedno pravo, Ljubljana, 2009. str. 127, tč. 218). Sklicuje se tudi na odločitev v zadevi II Ips 336/2009. Stroškov z odgovorom na pritožbo ne priglaša.

7Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke sta neutemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

8Tožeča stranka polemizira s stališčem sodišča prve stopnje, da je oporoko mogoče izpodbijati zgolj iz razlogov, navedenih v 67. členu ZD, ne pa tudi zaradi napak v njeni obliki. Sodišče druge stopnje deloma sicer pritrjuje takšni pritožbeni kritiki, ki pa v obravnavani zadevi ni utemeljena, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9ZD ureja uveljavljanje pomanjkljivosti, ki vplivajo na veljavnost oporoke, v 61. in 76. členu. V primeru materialnih razlogov za neveljavnost je zakonska dikcija jasna: oporoko je treba izpodbijati. Manj jasna pa je dikcija 76. člena, v katerem je zakonodajalec uredil uveljavljanje neveljavnosti zaradi pomanjkljivosti v obliki oporoke. Uporaba izraza „neveljavnost“, ki po klasičnem civilnem pravu vključuje tako ničnost kot izpodbojnosti, je namreč tako v teoriji kot v sodni praksi sprožila (mestoma zgolj na prvi pogled) neenotna stališča, ali je oporoko zaradi zatrjevanih napak v obliki treba izpodbijati, ali je morebiti takšna oporoka nična ex lege, zaradi česar je zoper dediče, ki se na takšno oporoko sklicujejo, treba uperiti ugotovitveni zahtevek, da je oporoka neveljavna.

10Tožeča stranka pri tem sicer pravilno opozarja, da 72. člen ZD za uveljavljanje neveljavnosti oporoke zaradi napake v obliki, določa zastaralne roke tako, kot so ti določeni v 67. členu ZD za oblikovalno tožbo, kar nakazuje na pravilnost stališča o pravilnosti oblikovalnega zahtevka (ugotovitveni zahtevki namreč ne zastarajo). Takšno stališče med drugim zastopata pravna teoretika dr. Zupančič (3) in Gavella (4), prav tako pa tudi avtorica dr. Ana Božič Penko (5). Vendar tako dr. Zupančič kot dr. Ana Božič Penko opozarjata, da navedeno ne more veljati v primeru, ko ima izjava poslednje volje tako težke napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko (npr. ustna oporoka, pri kateri ni prič). Takšna oporoka je po opozorilu navedenih avtorjev nična. Dr. Ana Božič Penko tako utemeljeno razlikuje položaje, ko oporoka kot strogo formalni akt sploh ni sklenjena v eni izmed predpisanih oblik in je zato neobstoječa, od položajev, ko oporoka sicer obstaja, a je formalno hibna. Če oporoka ni podana v eni od oblik, ki jih predpisuje zakon, namreč sploh ne gre za oporoko. Tako na primer po mnenju avtorice ni mogoče šteti za oporoko lastnoročnega zapisa poslednje volje, ki ni podpisan, ali lastnoročno podpisano, vendar na stroj zapisano besedilo poslednje volje. Zakon namreč takšnih oblik sploh ne predvideva. Kdor je s takšno „oporoko“, ki je ex lege nična, postavljen za dediča, lahko zato zahteva ugotovitev njene veljavnosti. Oporoka, katere videz sicer ustreza eni od zakonsko določenih oblik, a se trdi, da je obličnost vendarle kršena, npr. s tem, da je oporočitelj oporoko pred pričama podpisal v odsotnosti prič, da je podpis na njej ponarejen in podobno – v primerih, ko torej odstopanje od predpisane oblike ni očitno – pa oporoka obstaja, le da je formalno hibna in zaradi takšnih hib izpodbojna (6).

11Takšno stališče po oceni sodišča druge stopnje ustreza tudi namenu ničnosti, ki naj sankcionira pomanjkljivosti pravnih poslov, ki niso pomembne zgolj za stranke razmerja, temveč imajo širšo družbeno konotacijo. Položaj, ko bi bilo navkljub očitni oblikovni neustreznosti oporoke v postopku mogoče „priznati“ veljavnost takšnemu naslovu zgolj iz razloga, ker ga zainteresirana stranka ni izpodbijala, bi bil namreč glede na namen predpisane obličnosti – tj. zagotovitev, da se poslednja volja oporočitelja, ki se po naravi stvari o tem ne more več izjaviti, v celoti sklada z zapisom oporoke – nevzdržen. Pojasnjeno stališče tudi ni v neskladju z opredelitvijo instituta ničnosti (kar tožeča stranka zatrjuje s sklicevanjem na odločitev v zadevi III Ips 31/2004), saj je oblika oporoke določena z zakonom, ničnost pa je kot sankcija predvidena tudi za pravne posle, ki nasprotujejo prisilnim predpisom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (7); enako prvi odstavek 86. člen Obligacijskega zakonika – OZ) (8).

12Za primer neobstoječnosti (oziroma ničnosti) oporoke gre tudi v obravnavani zadevi. V postopku pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi v pritožbenem postopku med strankama ni sporno, da je bila zapustnica že od otroštva slepa. Kot takšna je zatorej lahko veljavno testirala zgolj s sodno oporoko po določbi 66. člena ZD oziroma pred notarjem tako, da se je njena poslednja volja zapisala v obliki notarskega zapisa oziroma vanj prevzela (46. člen Zakona o notariatu – v nadaljevanju: ZN) (9) (10). V pritožbenem postopku je neizpodbijana tudi ugotovitev, da predstavlja listina, katere neveljavnost uveljavlja tožeča stranka, „zgolj“ notarski zapisnik o prejetju oporoke v hrambo, ne pa oporoko v obliki notarskega zapisa. Iz zapisnika namreč izhaja, da je notar sprejel v hrambo oporoko pokojne z dne 18. 7. 1996, na kateri je lastnoročni podpis oziroma znamenje v obliki križa pokojne ter lastnoročna podpisa oporočnih prič, da sta njuna podpisa in znak pokojne notarsko overjeni ter da je bil stranki ob prevzemu oporoke v hrambo izdan overjen prepis tega zapisnika, zapisnik pa stranki prebran. Navedena vsebina zapisnika ustreza določbi drugega odstavka 87. člena ZN, ki ureja hrambo listin. Ker pa vsebina „oporoke“, ki se sprejema v hrambo, ni povzeta v notarski zapis tako, kot to zahteva 46. člen ZN v zvezi s 43. in 47. členom ZN, oziroma tako, da bi predloženo pisno oporoko notar označil kot prilogo notarskega zapisa in ga tudi sam podpisal, izdajatelj pa bi jo potrdil v notarskem zapisu (44. člen ZN), ni mogoče ugotoviti obstoja oporoke, katere učinki bi bili po ZN izenačeni s sodno oporoko.

13Že na prvi pogled je namreč očitno, da listina, na katero se tožena stranka sklicuje kot na „oporoko“ po zapustnici, ni sestavljena v obliki, ki jo ZD predvideva za oblikovanje poslednje volje, kadar oporočitelj ne zna ali ne more brati. Posledično takšna listina sploh ne predstavlja „oporoke“. Ker v skladu z neizpodbijanimi ugotovitvami v tč. 18 sodbe sodišča prve stopnje tudi ni mogoča njena konverzija v kakšno drugo, z zakonom predvideno obliko oporoke, predvidene za ta primer, je pravilen zaključek, da je (primarni) oblikovalni zahtevek za razveljavitev oporoke, ki bi šele ukinil obstoječe pravno razmerje, neutemeljen, (podredni) zahtevek za ugotovitev njene neveljavnosti pa utemeljen.

14Tožeča stranka sicer pravilno opozarja, da je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje pravočasno zatrdila tudi napako volje pri zapustnici v času testiranja (ki utemeljuje primarno postavljeni izpodbojni zahtevek), vendar navedeno na pravilnost odločitve ni vplivalo. Neizčrpanost trditvene podlage v tem delu namreč ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP), na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, tožeča stranka pa v zvezi s takšno opustitvijo sodišča prve stopnje tudi ne uveljavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka ZPP ali zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (primerjaj pritožbene trditve tožeče stranke na list. št. 75 sodnega spisa, iz katerih izhaja njeno izrecno strinjanje s postopanjem sodišča, ki teh trditev ni preverjalo v dokaznem postopku, saj je glede na očitnost napak v obliki oporoke na takšen način po mnenju tožeče stranke preprečilo nepotrebno zavlačevanje postopka).

15Odločitev sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju z razlogi odločitev v zadevah II Ips 336/2009 in II Ips 816/2009, na kateri se sklicuje tožeča stranka. Dejansko stanje omenjenih zadev se namreč bistveno razlikuje od obravnavanega. Zahtevek v prvoomenjeni zadevi je temeljil na trditvah o oporočiteljevi nesposobnosti za razsojanje, v drugoomenjeni zadevi pa na trditvah o zmoti zapustnika. Glede navedenih razlogov pa je v teoriji in novejši sodni praksi enotno stališče, da utemeljujejo oblikovalni zahtevek.

O pritožbi tožene stranke:

16Kot že pojasnjeno, tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da predstavlja listina, za katero trdi, da je oporoka po zapustnici, notarski zapisnik o prevzemu oporoke v hrambo. Vztraja pa, da iz tega zapisa ne izhaja, da oporoka ni bila prebrana zapustnici, ter da iz predloženih dokazov izhaja, da se je zapustnica pred notarjem dejansko seznanila z vsebino predložene oporoke. Ker pa listina, na katero se sklicuje kot na oporoko, že na prvi pogled ne ustreza nobeni izmed predpisanih oblik, za odločitev o vtoževanem zahtevku niso pravno pomembna dejstva, ali so bili morebiti izpolnjeni vsi pogoji za sestavo veljavne oporoke. Dokazovanje teh dejstev posledično v postopku ni bilo potrebno.

17Iz razloga dokazanosti, da je bil oporočitelj dejansko seznanjen z vsebino poslednje volje, namreč nikakor ni mogoče ugotoviti veljavnosti oporoke, če ta sploh ni bila sestavljena v predpisani obliki. Sodišču druge stopnje se zato do pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka utemeljuje takšna dejstva, ni bilo potrebno opredeljevati. Nasprotno ne izhaja niti iz odločbe VSL II Cp 1025/94, na katero se sklicuje tožena stranka, iz katere izhaja, da je neveljavna pismena oporoka pred pričami, če oporočitelj sicer zna pisati in brati, ne more pa prebrati zapisa oporoke zaradi oslabelosti vida ali iz kakšnega drugega razloga. Zgolj v pojasnilo sodišče še dodaja, da bi bilo tudi v primeru, ko bi bila oporoka zgolj formalno hibna – ko torej ne bi bilo že na prvi pogled jasno, da listina, na katero se sklicuje tožena stranka, ni oporoka – je za utemeljenost zahtevka za izpodbijanje odločilno zgolj, ali so bile formalnosti glede oblike dejansko izpolnjene (npr. ali so bile podpisane priče kljub ugovoru, da ob sestavi oporoke niso bile prisotne, dejansko prisotne pri testiranju oziroma ali je oporočitelj, kljub ugovoru, da oporoke ni mogel prebrati, le-to dejansko bil sposoben prebrati), ne pa, ali je navkljub napaki v obliki izjave poslednje volje, le-ta vendarle ustrezala pravi volji oporočitelja.

18Glede v pritožbi podanega ugovora zastaranja pa gre zgolj pojasniti, da ugotovitveni zahtevek ne zastara.

19Ker tožeča stranka in tožena stranka s pritožbama nista uspeli, morata stroške, ki so jima pri tem nastali kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeči stranki sodišče druge stopnje ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, saj le-ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP). Tožena stranka stroškov z odgovorom na pritožbo ni priglasila, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. SRS, št. 16/1976 in nasl.

(3) Glej K. Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list Republike Slovenije, 1991, str. 95.

(4) Glej N. Gavella, Nasljedno pravo, Informator, Zagreb, 1990, str. 176.

(5) Glej dr. Ana Božič Penko, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten, št. 2/2003, letnik XXIV, str. 98 in 99.

(6) Glej dr. Ana Božič Penko, ibidem.

(7) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl..

(8) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(9) Uradni list RS, št. 13/1994, 48/1994, 82/1994, 41/1995 - Odl. US.

(10) V času sestave zapisnika o prevzemu v hrambo leta 1996 je bilo sicer besedilo 46. člena ZN nekoliko drugačno od besedila, ki je s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o notariatu (ZN-E) v Državnem zboru začelo veljati 25. 11. 2006. Veljavni zakon namreč jasno določa, da ima enake učinke kot sodna oporoka „notarska oporoka, ki jo v obliki notarskega zapisa notar sestavi po ustni izjavi oporočitelja ali na podlagi oporočiteljeve že napisane izjave poslednje volje, ki jo notarju v potrditev predloži oporočitelj.“ Ob sestavi v obravnavanem primeru sporne „oporoke“ leta 1996 pa je bila dikcija 46. člena ZN naslednja: „Oporoka, sestavljena v obliki notarskega zapisa po ustni izjavi sporočitelja, in pisna oporoka, ki jo oporočitelj izroči notarju z notarskim zapisom, imata enake pravdne učinke kot sodna oporoka.“ Vendar navedeno na vsebino 46. člena ZN ni vplivalo. Iz pojasnil k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o notariatu (ZN-E) namreč izhaja, da je predlagatelj s spremenjeno dikcijo zasledoval zgolj bolj jasno ureditev notarske oporoke oziroma vprašanja, kaj naj predstavlja pisno oporoko, ki se izroči notarju z notarskim zapisom, ne pa uvedbe nove oblike notarske storitve. Iz navedenega, kakor tudi iz sistematične in teleološke razlage besedila 46. člena ZN, veljavnega leta 1996, je zato mogoče sklepati, da je bila zgoraj opisana sprememba zgolj redakcijske narave, ne pa vsebinska. Besedilo 46. člena ZN je namreč uvrščeno v zakonski oddelek, ki ureja notarske zapise o pravnih poslih, medtem ko je hramba listin urejena v posebnem (petem) oddelku zakona, poimenovanem „Prevzemanje listin, denarja in vrednostnih papirjev v hrambo in izročitev“. Zgolj postopek sestave notarskega zapisa, tako kot je urejen v drugem oddelku zakona, pa zagotavlja nedvoumno seznanitev oporočitelja, ki ne zna ali ne more prebrati oporoke, z njeno vsebino, kar je razlog oziroma smisel izenačitve pravnih učinkov tako sestavljene oporoke s sodno oporoko iz 66. člena ZD.