61. člen ZD

Pričakovanje, da bi člani družinske skupnosti svoja razmerja glede uporabe stanovanja urejali s pogodbo, ne bi bilo razumno. Zadošča, da drug drugemu uporabe niso ovirali. S tem pa so nastopili pogoji za posredno posest. Zmota glede veljavnosti pridobitnega pravnega naslova (dednega dogovora) je tipični primer zmote osebe, ki se sklicuje na dobroverno priposestvovanje.

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

V obravnavani zadevi je tožnik napačen tožbeni zahtevek postavil v času, ko je sodna praksa še dopuščala tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke tudi v primerih, kadar bi bilo treba postaviti oblikovalni tožbeni zahtevek. Vendar pa ga je sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo opozorilo na nesklepčnost tožbe, a tožbenega zahtevka kljub kvalificiranemu zastopanju ni ustrezno popravil. Neutemeljeno je njegovo pritožbeno vztrajanje, da je oblikovalni tožbeni zahtevek zajet v ugotovitvenem zahtevku, saj gre za vsebinsko različna zahtevka po pravnem varstvu. Prav tako tožnik nesklepčnega zahtevka ne more upravičevati z napačno napotitvijo, še posebej po tem, ko ga je sodišče na nesklepčnost ustrezno opozorilo.

Bistveno je namreč zapustnikovo duševno stanje ob sestavi oporoke in sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ker sta bila oba pravna posla sklenjena pri pravnih strokovnjakih, ki sta ob zaslišanju potrdila, da je bil zapustnik zbran, bister in luciden ter napak volje ni bilo zaznati, kar je skladno tudi z zabeležkami zdravnikov iz tega obdobja in z izvedeniškim mnenjem, je sodišče dokaz z dodatno dopolnitvijo izvedeniškega mnenja utemeljeno zavrnilo.

Akt razglasitve oporoke predstavlja ključen trenutek za začetek teka zastaralnega roka po 61. členu ZD. Opravi se ne glede na to, ali je oporoka po zakonu veljavna.

Glede na ugotovljene okoliščine sestavljanja in podpisa sporne oporoke ter upoštevaje nadaljnji izpovedbi tožencev, ki ju potrjujejo tudi izpovedbe prič B. B., G. G., H. H. in I. I., sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo o tem, da je bila volja glede razpolaganja s premoženjem, kot izhaja iz oporoke, dejansko prava volja oporočitelja, ki pri tem v sestavo in podpis takšne oporoke ni bil v ničemer prisiljen - niti s silo niti z grožnjo, niti ni te oporoke podpisal zaradi zvijače ali zmote.

Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da vrsta demence ob podanem kognitivnem upadu ni pomembna. Pomembno je, da je prišlo do upada umskih sposobnosti, kar je onemogočalo razumevanje vsebine, pomena in posledic podpisa oporoke, ki predstavlja kompleksno in življenjsko pomembno odločitev.

Res je izvedenec v pisnem mnenju zapisal, da glede podpisa pokojnika na oporoki ni mogoče podati objektivne presoje, ampak ga je mogoče oceniti samo z non liquet ali nedoločeno, a pritožba prezre, da je sodišče prve stopnje zaključke o dejstvu, ali je podpis pod tekstom oporoke zapustnikov, ugotavljalo tudi z analizo drugih izvedenih dokazov in celotnega postopka. Edina pripomba, ki jo je imela tožnica na mnenje izvedenca, je bila, naj pojasni, ali je močan torni pritisk vedno prisoten znak pri ponarejenem podpisu. Na to vprašanje je izvedenec odgovoril, ko je bil zaslišan na naroku, in je imela tožnica možnost zastavljati mu še dodatna vprašanja glede mnenja. Nobene druge nejasnosti ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju tožnica ni uveljavljala in je poskus izpodbijanja mnenja izvedenca iz drugih razlogov skladno s 337. členom ZPP nedopustna pritožbena novota. Psihofizično stanje A. A. je bilo tako, da je bil sposoben napisati oporoko, kar pa ne pomeni, da njegovo zdravstveno stanje ni vplivalo na oblikovanje rokopisa. Razumen je tudi zaključek sodišča o verjetnosti oporočiteljevega prikrivanja slabega počutja prisotnim. Zakonskega določila, ki bi določal vrstni r

Pritožbeni očitek prve toženke, da lahko glede na odločitev prvostopenjskega sodišča vsak dedič zatrjuje ničnostno sankcijo, če oporočno nesposobna oseba podpiše oporoko, ki ji jo pripravi nekdo tretji, je zmoten. Že v sklepu II Ips 81/2021 je poudarjeno, da so bistvene okoliščine posameznega primera: ali je zatrjevano ravnanje, ki rezultira v napaki volje, tako zavržno, da preseže pomen posamične zadeve in ga je treba sankcionirati že zaradi varovanja interesov, ki presegajo interese pogodbenih strank (javni interes). Pretehtane okoliščine konkretnega primera so potrdile ravno to – zavržno ravnanje toženk, ki je prešlo v višjo stopnjo nepoštenosti. Toženki sta vedeli za materino oporočno nesposobnost in sta to dejstvo načrtno zlorabili, tako da sta brez njene volje sestavili oporoko, ji jo dali v podpis, pri tem pa sta zasledovali svoje interese – izključitev tožnika od dedovanja in pridobitev lastne premoženjske koristi. To sta stopnjevali še z organizacijo podpisa izjave o preklicu oporoke, kjer notarja nista seznanili z materinim zdravstvenim stanjem. Njuni izpovedbi sta bili večkrat neverodostojni. Tako je druga toženka neprepričljivo izpovedala glede podpisa oporoke z dne

Če pisne oporoke pred pričami zapustnik ne podpiše, če jo ne podpišeta priči ali če zapustnik ne izjavi, da je to njegova oporoka, takšna oporoka pred pričami sploh veljavno ne nastane oziroma je nična. Tožnika bi v takšnem primeru lahko postavila tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti oporoke. V primeru suma na ponarejenost zapustničinega podpisa bi lahko postavila zahtevek za ugotovitev nepristnosti listine (oporoke) po prvem odstavku 181. člena ZPP. Postavila pa sta oblikovalni, razveljavitveni zahtevek, zato je treba vse njune navedbe presojati skozi to prizmo. Razveljavitev oporoke se lahko zahteva zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let, ali zaradi grožnje oziroma sile, zvijače ali zmote (prvi odstavek 61. člena ZD). Tožnika dejstva, da oporoka ni veljavno nastala oziroma da je v resnici zapustnica ni podpisala, nista uspela dokazati. Imela sta možnost dokazovanja z izvedencem grafologom, pa sta ta dokazni predlog opustila. Prav tako nista dokaz(ov)ala, da zapustnica ni bila razsodna, saj sta opustila tudi dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca psihiatrične oziroma medicinske stroke. Nazadnje

Sodišče prve stopnje je glede obeh ključnih dejanskih vprašanj izvedlo obsežen dokazni postopek in napravilo skrbno oceno dokazov, ki je jasna, racionalna, preverljiva in prepričljiva ter je pavšalni in nesklepčni pritožbeni očitki v ničemer ne omajejo. Posamično niti ne terjajo niti ne dopuščajo posebnih odgovorov. Že sodišče prve stopnje je tožnikom pravilno odgovorilo, da to, kaj naj bi komu zapustnik kdaj omenil, da bo zapustil, na oceno njegove oporočne sposobnosti v ničemer ne vpliva in je zato nepomembno.

Predlog se zavrne.

Kadar oporoka ne izraža prave zapustnikove volje ali če pri sestavi oporoke niso bili upoštevani predpisani pogoji glede njene oblike, je takšna oporoka izpodbojna. Prenehanje njenega obstoja je mogoče doseči z zahtevkom za njeno razveljavitev (61. in 76. člen ZD). Če pa zapustnikov podpis na oporoki ni pristen in je torej oporoka ponarejena, potem sploh ni veljavno nastala. V takem primeru je po prvem odstavku 181. člena ZPP mogoče zahtevati ugotovitev njene nepristnosti oziroma ničnosti po splošnih pravilih o pogojih za veljavnost pravnih poslov (51. člen v zvezi s 14. členom in drugim odstavkom 1. člena OZ). Sodišče si mora v skladu z 285. členom ZPP sicer prizadevati, da stranka postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni predlog, ne sme pa namesto nje oblikovati tožbenega zahtevka, niti posegati v njene procesne dispozicije.

Nihče od prisotnih na naroku ni napovedal dostopa do zvočnega posnetka. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožencu ni bila dana možnost dostopa do zvočnega posnetka, saj mu je bila dana, pa jo je zavrnil. Pravica do izjave tožencu ni bila kršena, saj mu je bil dostop do zvočnega posnetka omogočen v postopku pred sodiščem prve stopnje, omogočen pa mu je bil tudi v pritožbenem postopku, kar pomeni, da bi se toženec s posnetkom lahko seznanil ter svoje očitke v pritožbi konkretno pojasnil. Priče v običajnih, vsakdanjih, domačih in osebi znanih okoliščinah, vrzeli v mentalnih sposobnostih zapustnice, togosti njenih miselnih procesov, izražanja pavšalnih odgovorov, sugestibilnosti v situacijah odvisnosti od drugih ter površnega sodelovanja v pogovorih niso mogle zaznati, ker za sodelovanje v pogovorih o vsakdanjih stvareh ni bilo potrebno aktivirati tako imenovanih višjih razumskih dejavnosti.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati, naj opredeli neveljavnost oporoke kot ničnost ali izpodbojnost. Tožečo stranko je namreč zastopala kvalificirana pooblaščenka - odvetnica, od trenutka, ko je bila v sodni praksi jasno artikulirana zahteva po uveljavitvi zahtevka za bodisi ničnost bodisi razveljavitev oporoke, pa je ob vložitvi obravnavane tožbe minilo že skoraj deset let, zato bi nadaljnje in bolj konkretno sugeriranje v smeri spremembe tožbenega zahtevka preseglo dolžnost materialnega procesnega vodstva.

Sodišče je pri odločitvi pravilno upoštevalo usposobljenost obeh dedičev za kmetijsko dejavnost, dosedanje izkušnje in pripravljenost za delo na kmetiji ter pravilno ugotovilo, da je B. B. bolj primeren za prevzem zaščitene kmetije. Je namreč že lastnik manjše kmetije in ima neposredne izkušnje z vodenjem kmetijskega gospodarstva ter status kmeta, izkušnje F. F. pa so omejene na pomoč pri kmetiji (v mladih letih) in pred kratkim opravljen tečaj. Ob upoštevanju statusa kmeta pri B. B. in njegovih neposrednih izkušenj z vodenjem kmetijskega gospodarstva na eni strani ter dejstva, da se neposredne izkušnje F. F. nanašajo na pomoč in na obdobje pred 30 leti (po poklicu je medicinska sestra in dela kot dipl. medicinska sestra v patronažni službi), že dosedanje izkušnje tehtnico nagnejo na stran B. B., kljub pripravljenosti (tudi) F. F. za delo na kmetiji. Vrhovno sodišče RS je glede prstnega odtisa že v letu 1996 sprejelo drugačno odločitev, v kateri je odtis ročnega znamenja, kadar so razlog zanj določene ovire, ki onemogočajo podpis (in ne nepismenost), izenačilo s podpisom.

Po presoji Vrhovnega sodišča tožnikove trditve, če bi se izkazale za resnične, zadoščajo za sklep, da zloraba oporočno nesposobne osebe z namenom pridobiti si premoženjsko korist ter drugega izključiti iz dedovanja, lahko utemeljuje ničnostno sankcijo.

ZD ne določa, da bi moral oporočitelj pri pisni oporoki pred pričami to v celoti in naenkrat sam oz. samostojno prebrati.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali sestava oporoke zakonitega dediča v primeru namerne zlorabe bolnega in opravilno nesposobnega oporočitelja z namenom pridobiti si premoženjsko korist, na drugi strani pa prikrajšati ter z dedovanja izključiti drugega zakonitega dediča, predstavlja moralno nevzdržno ravnanje, ki terja za posledico ničnost take oporoke.

Pritožbeno opominjanje, da v konkretnem primeru ne pride v poštev določba 61. člena ZD, ki ureja razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let oziroma zaradi grožnje, sile, zvijače ali zmote, ni prepričljivo. Prav predmetna določba je uporabljiva za primere, ko oporočitelj ni sposoben za razsojanje, kar posledično pomeni, da ne more svobodno oblikovati svoje volje. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje zapustnice (demenca) je brezpredmetno razglabljati o tem, ali je zapustnica imela voljo in kakšna je bila. Bistveno je, da je zmerno hud upad njenih spoznavnih sposobnosti v sklopu sindroma demence onemogočal svobodno oblikovanje volje in razumevanje pomena oporočnega razpolaganja. Že samo dejstvo prizadetosti voljnega elementa zadostuje za ugotovitev, da mati ni mogla svobodno oblikovati svoje volje. Podana trditvena podlaga tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljuje izrek razveljavitvene, ne pa ničnostne sankcije. O ponarejenosti oziroma nepristnosti oporoke bi bilo moč govoriti, če je zapustnica sploh ne bi podpisala. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da je bila oporoka zapustni