72. člen ZD

Zgolj obstoj (ustne) oporoke oziroma njena razglasitev ne pomeni nujno, da se na pravdo glede (ne)veljavnosti oporoke vedno napoti zakonitega in ne oporočnega dediča. Glede na trditve in dokaze strank so v konkretnem primeru verjetno izkazane formalne predpostavke za veljavnost ustne oporoke, zato je bolj verjetna pravica oporočnega dediča.

Navedbi, da bi bilo treba na pravdo napotiti zakonito dedinjo z zahtevkom, da ustna oporoka ni veljavna, ni mogoče slediti že zato, ker po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje negativnih dejstev ni mogoče dokazovati in ker ima edina interes za dokazovanje obstoja ustne oporoke domnevna oporočna dedinja. Kadar v sporu o obstoju veljavne ustne oporoke zakoniti dediči substancirano prerekajo obstoj predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za veljavnost ustne oporoke, je po stališčih sodne prakse manj verjetna pravica domnevnega oporočnega dediča. Za priznanje veljavnosti ustne oporoke je odločilno, da zapustnik ni mogel napraviti pisne oporoke in da so mu to preprečile izredne (objektivne ali subjektivne) razmere, ne pa reden potek dogodkov. Tudi v zapuščinskem postopku je mogoče predlagati izdajo začasnih odredb za zavarovanje interesov dedičev in drugih oseb, ki imajo položaj pričakovalca dediščine. Sodišče jih lahko odredi po določbah ZIZ.

Sodišče razglasi oporoko in to ne glede na to, ali je veljavna ali ne. S tem se ji da potrebno publiciteto, omogoči širšemu krogu oseb, da se z njo seznanijo. Tudi roki za izpodbijanje tečejo šele od tedaj, ko je oporoka razglašena. Sklep o njeni neveljavnosti, izdan pred razglasitvijo, je zato nezakonit.

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali je bil glede na dejanske ugotovitve v obravnavanem primeru pravilno napolnjen in uporabljen pravni standard izrednih razmer v smislu določbe 72. člena Zakona o dedovanju; (2) Ali je bila zaradi opustitve obravnavanja trditve o pričakovanosti nastanka subjektivnega stanja, ki po izpodbijani pravnomočni sodbi pomeni izredne razmere, zagrešena kršitev postopkovnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Priči morata skladno z določbo prvega odstavka 74. člena ZD izjavo poslednje volje oporočitelja brez odlašanja zapisati in jo čimprej izročiti sodišču ali jo ustno reproducirati pred sodiščem. Namen zapisa in izročitve izjave sodišču je, da se ustvari in ohrani dokaz o obstoju in vsebini ustne oporoke in v tem kontekstu je sodišče pravilno štelo, da neizpolnitev te obveznosti ne vpliva na veljavnost oporoke.

Odločilni dejavnik za veljavnost ustne oporoke so izredne razmere kot vzrok, da zapustnik ni mogel sestaviti pisne oporoke. Lahko so objektivnega značaja (nevsakdanji dogodki – npr. poplava, potres, epidemija, vojna ipd) ali subjektivnega značaja – vezane na konkretnega oporočitelja (npr. nenadna težka bolezen ali nepričakovano poslabšanje bolezni, nesreča ipd). Sodišče jih tolmači ozko, ugotavlja pa jih v vsakem primeru posebej glede na konkretne okoliščine primera. V obravnavanem primeru se je že na podlagi navedb matere pritožnice in obeh hčera oporočnega dediča na zapuščinski obravnavi zanesljivo prepričalo, da izredne razmere niso bile niti zatrjevane niti med strankami sporne. Ni bilo razlogov za prekinitev zapuščinskega postopka in za napotitev na pravdo zaradi spornih dejstev (210. člen ZD). Ker manjka osnovni pogoj za veljavnost ustne oporoke: izredne razmere, da zapustnica ni mogla napraviti pisne oporoke, je pravno pravilna presoja, da v pritožbi ponovno opisane ustno izražene želje zapustnice ne predstavljajo pravno relevantne ustne oporoke. Zapustnica je bila po ugotovitvah sodišča vdova brez potomcev, njeni bratje in sestra so pokojni. Ugotovljeni zakoniti de

V obravnavani zadevi bi moralo sodišče prve stopnje glede na vsebino ustne oporoke z dne 27.12.2017, v kateri je opisano slabo zdravstveno stanje zapustnika in okoliščina, da se ni mogel podpisati, med dediči, ki pridejo v poštev za dedovanje, razčistiti, ali so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, to je veljavnost ustne oporoke, in katera so ta sporna dejstva. Če so dejstva med njimi sporna, pa bi sodišče moralo prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo.

V sodni praksi je enotno stališče, da mora zapuščinski sodnik v vsaki zadevi dokazno oceniti, čigava pravica je manj verjetna in pri tem upoštevati vse predložene dokaze, trditve in posebnosti konkretnega primera. Že iz teh razlogov je zmotno stališče, da že zgolj obstoj (ustne) oporoke oziroma njena razglasitev, ker gre za močnejši pravni naslov kot v primeru zakonitega dedovanja, narekuje, da se na pravdo glede (ne)veljavnosti oporoke napoti zakonitega in ne oporočnega dediča. To bi veljalo ob predpostavki, da ustna oporoka vsaj na prvi pogled izpolnjuje formalne pogoje za veljavnost, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano.

Zahtevki dednopravne narave se prvenstveno uveljavljajo v zapuščinskem postopku. Kdor trdi, da je oporočni dedič, mora že v zapuščinskem postopku podati trditve, na osnovi katerih je ugotovljivo, v kateri od z zakonom predvidenih vrst oporok je zapustnik izrazil svojo poslednjo voljo. Le če v zapuščinskem postopku poda tudi te trditve, se oporočnega dediča lahko napoti, da zatrjevano dokaže v pravdnem postopku.

V sodni praksi ni povsem enotnega stališča o tem, ali mora biti za veljavnost ustne oporoke poslednja izjava volje oporočnima pričama izjavljena sočasno. Medtem ko del sodne prakse vztraja pri zahtevi po sočasni prisotnosti oporočnih prič, drugi del dopušča odstop od takšne zahteve, ko sočasno prisotnost onemogočajo ali otežujejo prav tiste posebne okoliščine, ki tudi sicer opravičujejo podajo poslednje volje v ustni obliki. V tem primeru za veljavnost ustne oporoke zadošča, če je poslednja volja izjavljena pred dvema pričama ločeno (torej dvakrat). Navedena dilema za ta postopek ni odločilna, saj okoliščine, ki jih je pritožinica opredelila kot izredne (zapustničino slabo zdravstveno stanje in tresavica), zapustnici niso onemogočale ali oteževale, da poslednjo voljo izjavi ob sočasni navzočnosti dveh oporočnih prič.

V konkretnem primeru, kjer je vprašljiv obstoj in izkazanost izrednih razmer, ki bi opravičevale veljavnost ustne oporoke, upoštevaje pri tem še navedbe zakonitih dedinj o neverodostojnosti oporočne priče, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje,da je pravica oporočnih dedičev manj verjetna oziroma da je bolj verjetna pravica zakonitih dedinj, ki ustne oporoke ne priznavata.

Oporoka se lahko rekonstruira na zapuščinski obravnavi, sicer pa v pravdi. Če je med zainteresiranimi osebami soglasje o relevantnih dejstvih, opravi zapuščinsko sodišče rekonstrukcijo oporoke tako, da sestavi zapisnik in ga razglasi namesto oporoke, v primeru spora pa pravdno sodišče s sodbo, ki jo zapuščinsko sodišče prebere namesto razglasitve oporoke.

Predlog se zavrne.

Če zakoniti dediči substancirano oporekajo obstoj predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za veljavnost ustne oporoke, je manj verjetna pravica domnevnega oporočnega dediča.

Da sodišče lahko ugodi njenemu zahtevku, mora stranka izkazati ne le svojo materialno-pravno upravičenost, ampak mora to tudi pravilno uveljavljati (torej postaviti ustrezen tožbeni zahtevek).

Ker besedilo prvega odstavka 72. člena ZD dopušča odstop od stroge zahteve po sočasni prisotnosti dveh prič, je nerazumno stališče sodišča prve stopnje, po katerem bi imelo zakonito dedovanje prednost pred oporočnim dedovanjem samo zato, ker je oporočitelj v izrednih razmerah svojo poslednjo voljo izjavil pred dvema pričama ločeno.

Ker pravna podlaga, na osnovi katere bi toženka lahko obdržala denar, ki ga je dvignila iz bančnega računa AA, ne obstoji, je pravilen zaključek, da je toženka obogatena, AA oz. dediči, na katere je po njeni smrti prešlo njeno premoženje, pa so prikrajšani (190. člen OZ).

Besedilo 1. odstavka 72. člena ZD je drugačno od besedila 1. odstavka 64. člena ZD in dopušča odstop od stroge zahteve po sočasni prisotnosti dveh prič pri ustni izjavi poslednje volje. Če izredne razmere lahko povzročijo odstop od nujne pisnosti oporoke, ni razloga, da ne bi bil dopusten odstop od zahteve po sočasni prisotnosti oporočnih prič.

Na podlagi ocene, da je zapustnica svoj denar izročila tretji osebi v hrambo, ni mogoče sklepati, da je glede tega že obstoječa oporoka preklicana.