46. člen ZN

Podpisov na oporoki, sestavljeni v obliki notarskega zapisa, ne gre šteti za neobstoječih samo zato, ker so zapisani med vrsticami na mestu, kjer je z besedilom predvideno, da jo tako oporočitelj, kot tudi vsaka od prič lastnoročno podpiše, podpisi, pa so tudi na koncu strani v notarskem zapisu na mestih, ki niso izpolnjeni s črtami.

Le zaradi uporabe ženske oblike za oporočitelja še ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb postopka in o nejasni obrazloženosti sodbe. Sodba je v jezikovnem smislu (res) pomanjkljiva, s slovničnimi nepravilnostmi, vendar pa je njen preizkus še vedno mogoč. Oporoka nedvomno ustreza določbam ZN. Notar se je z oporočiteljem pogovoril, ta mu je zaupal svoje želje, oporoka mu je bila prebrana. Ob branju oporoke je izrecno potrdil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo. Sestavljena je bila po nareku oporočitelja, pod njo se je podpisal v prisotnosti dveh prič, na njej pa je tudi podpis prič. Čeprav so v oporoki tudi zapisi v tretji osebi, pa to – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – še ne pomeni, da oporoka ne izkazuje prave in pristne oporočiteljeve volje. Procesno gradivo ne nudi podlage za sklep o oporočiteljevi zmoti, ker pri sestavi oporoke naj ne bi vedel, da je vse toženkine storitve že plačal s sklenitvijo pogodbe o preužitku. Dejstvo, da so v obeh pravnih aktih navedene storitve prve toženke, ki jih nudi oporočitelju/preužitkarju, njegove zmote še ne izkazuje. Oporočiteljev nagib za naklonitev premoženja z oporoko prvi toženki je bil v tem, da mu je bil

Sodišče druge stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da dokazni standard za dokazovanje dejstev v pravdi ni gotovost ampak prepričanje, ki pa je bil v obravnavanem primeru dosežen oziroma celo presežen. Toženka zmotno meni, da sodišče ni v dovolj veliki meri upoštevalo izpovedbe odvetnika, ki ji je sicer v celoti sledilo, in sicer da je zapustnica dajala vtis, da bere, da je odvetniku zatrdila, da je zmožna brati ter da sta se ob priliki obiska pogovarjala o vsebini časopisnega članka, ki naj bi ga zapustnica pred tem prebrala. Te okoliščine ob drugačnih strokovnih ugotovitvah izvedencev niso dovolj, da bi sodišče z dokaznim standardom prepričanja lahko presodilo ravno nasprotno, da je zapustnica mogla prebrati oporoko.

Ko ima poslednja izjava volje tako težke napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko (npr. ustna oporoka brez prič), je oporoka nična. Sicer je oporoka, katere videz ustreza eni od zakonsko določenih oblik, le da je obličnost vendarle kršena, izpodbojna. Ker je bila zapustnica slepa, bi v poštev prišla le sodna oporoka oziroma oporoka, sklenjena pred notarjem. To pomeni, da bi morala biti oporoka v obliki notarskega zapisa oziroma da bi morala biti v njem povzeta. Sporna listina, ki naj bi bila oporoka, pa je bila le prejeta v hrambo pri notarju. Zato gre za neobstoječo (oziroma nično) oporoko in je utemeljen ugotovitveni (in ne oblikovalni) zahtevek.

Oporočitelj, ki ne zna brati in pisati, ima na voljo sodno ali notarsko oporoko. Če njegova oporoka ni v nobeni izmed teh oblik, je neveljavna.