76. člen ZD

Ker vsako uveljavljanje neveljavnosti oporoke v zapuščinskem postopku povzroči pretrganje zastaranja, je bilo potrebno upoštevati, da je pritožnik prvič vložil tožbo na ugotovitev neveljavnosti oporoke zaradi oporočne nesposobnosti zapustnice v letu 2013 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 725/2013. Tožbeni zahtevek je po zavrnitvi pritožbe na višjem sodišču 15. 2. 2007 postal pravnomočen. Po tem datumu je pretrgani enoletni rok za vložitev izpodbijane tožbe začel ponovno teči in se je do 17. 6. 2019, ko je bila vložena predmetna tožba, nedvomno iztekel. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in toženo stranko v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka neveljavnosti oporoke zaradi napak v obličnosti ni uveljavljala pravočasno znotraj enoletnega roka v smislu določila 76. člena ZD.

Oporočni priči v medsebojnem razmerju mati - sin nista bili niti absolutno niti relativno nesposobni priči. Za pisno oporoko pred pričami mora v prvi vrsti obstajati pisni sestavek (listina). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni pomembno, kako je zapis nastal niti kdo je pisec. Lahko je oporočitelj sam, tisti, za katerega je določena korist v oporoki (dedič), lahko tudi oporočna priča, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru. Pravilna je presoja, da na veljavnost obravnavane oporoke ne vpliva dejstvo, da je zapis listine napravila odvetnica, ki je bila hkrati oporočna priča. ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo. Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen ne neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku).

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali tožba s tožbenim zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti oporoke pretrga zastaralni rok iz 76. člena Zakona o dedovanju? Ali je z vložitvijo takšne tožbe pretrgano zastaranje tudi za podredni oblikovalni tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke, ki temelji na isti dejanski in pravni podlagi kot prvotno postavljeni ugotovitveni tožbeni zahtevek?

Pojem neveljavnosti res vključuje tudi pojem izpodbojnosti, a to ne vodi v sklep o navidezni kumulaciji obeh zahtevkov. Primarno postavljeni zahtevek je namreč ugotovitveni, podredni pa oblikovalen. Z ugotovitvenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke, torej ugotovitev nečesa, kar že obstaja, z oblikovalnim pa njeno razveljavitev, torej realizacijo izpodbojnosti, pri čemer oporoka do razveljavitve velja. Gre za dva različna zahtevka, pri čemer prvo navedeni (ugotovitveni) zahtevek ne vsebuje zahtevka za razveljavitev oporoke. S postavitvijo podrednega zahtevka je bila zato tožba spremenjena (drugi odstavek 184. člena ZPP). Pri obsegu materialno procesnega vodstva, ki se nanaša na stvarne predloge (zahtevke), je treba upoštevati, da je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke. Tožena stranka ima pravico, da zahtevku nasprotuje iz vseh razlogov, za katere meni, da so relevantni in ji zato tega, da se je do spornega zahtevka vsebinsko opredelila, ni mogoče šteti v škodo.

ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo (prvi odstavek 76. člena ZD). Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen na neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku, ali če jo kot oporočna priča podpiše oporočni dedič in podobno). Gre za ponarejene ali falsificirane oporoke, ko sploh ne gre za zapustnikovo oporoko in iz take (ponarejene) listine ne morejo nastati pravne posledice, ker oporoke ni. Sodišče se je z zaslišanjem oporočnih prič prepričalo le o enem elementu testiranja - podpisovanju listine pred pričama. Nobena od oporočnih prič ni potrdila zapustnikove izjave, da podpisuje svojo oporoko. Izjava mora biti ustna in nedvoumna, konkludentna dejanja ne zadoščajo.

Nepomembno je, kdo je oporoko ponaredil, bistvena za ta spor je ugotovitev, da podpis na oporoki in na primerjalnem nespornem gradivu (ki je bil pridobljen tudi s strani tretjih oseb), ni napisala ista oseba. Vprašanja, ali je podpis na oporoki in spornih 50 podpisov falsificiranih, zato ni treba rešiti z novim izvedencem.

Le zaradi uporabe ženske oblike za oporočitelja še ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb postopka in o nejasni obrazloženosti sodbe. Sodba je v jezikovnem smislu (res) pomanjkljiva, s slovničnimi nepravilnostmi, vendar pa je njen preizkus še vedno mogoč. Oporoka nedvomno ustreza določbam ZN. Notar se je z oporočiteljem pogovoril, ta mu je zaupal svoje želje, oporoka mu je bila prebrana. Ob branju oporoke je izrecno potrdil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo. Sestavljena je bila po nareku oporočitelja, pod njo se je podpisal v prisotnosti dveh prič, na njej pa je tudi podpis prič. Čeprav so v oporoki tudi zapisi v tretji osebi, pa to – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – še ne pomeni, da oporoka ne izkazuje prave in pristne oporočiteljeve volje. Procesno gradivo ne nudi podlage za sklep o oporočiteljevi zmoti, ker pri sestavi oporoke naj ne bi vedel, da je vse toženkine storitve že plačal s sklenitvijo pogodbe o preužitku. Dejstvo, da so v obeh pravnih aktih navedene storitve prve toženke, ki jih nudi oporočitelju/preužitkarju, njegove zmote še ne izkazuje. Oporočiteljev nagib za naklonitev premoženja z oporoko prvi toženki je bil v tem, da mu je bil

Kadar oporoka ne izraža prave zapustnikove volje ali če pri sestavi oporoke niso bili upoštevani predpisani pogoji glede njene oblike, je takšna oporoka izpodbojna. Prenehanje njenega obstoja je mogoče doseči z zahtevkom za njeno razveljavitev (61. in 76. člen ZD). Če pa zapustnikov podpis na oporoki ni pristen in je torej oporoka ponarejena, potem sploh ni veljavno nastala. V takem primeru je po prvem odstavku 181. člena ZPP mogoče zahtevati ugotovitev njene nepristnosti oziroma ničnosti po splošnih pravilih o pogojih za veljavnost pravnih poslov (51. člen v zvezi s 14. členom in drugim odstavkom 1. člena OZ). Sodišče si mora v skladu z 285. členom ZPP sicer prizadevati, da stranka postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni predlog, ne sme pa namesto nje oblikovati tožbenega zahtevka, niti posegati v njene procesne dispozicije.

Zakoniti dediči lahko v pravdi dokazujejo, da je oporoka zaradi napak v obliki neveljavna (prvi odstavek 76. člena ZD), (zapuščinsko) sodišče pa tega po uradni dolžnosti ne presoja. O prijavljenih terjatvah proti zapustniku, tudi če so te priglašene, zapuščinsko sodišče vsebinsko ne odloča. Zapuščino namreč sestavlja samo aktiva – pravice, ki imajo denarno vrednost. Ker zapustnikovi dolgovi (pasiva) niso sestavni del zapuščine, zapuščinskemu sodišču ni treba ugotavljati priglašenih terjatev iz naslova zapustnikovih dolgov in jih vsebinsko obravnavati, niti navajati v sklepu o dedovanju (primerjaj 214. člen ZD).

ZD ne določa, da bi moral oporočitelj pri pisni oporoki pred pričami to v celoti in naenkrat sam oz. samostojno prebrati.

Sodišče razglasi oporoko in to ne glede na to, ali je veljavna ali ne. S tem se ji da potrebno publiciteto, omogoči širšemu krogu oseb, da se z njo seznanijo. Tudi roki za izpodbijanje tečejo šele od tedaj, ko je oporoka razglašena. Sklep o njeni neveljavnosti, izdan pred razglasitvijo, je zato nezakonit.

Ničnostna sankcija je na mestu, kadar so napake v obliki tako težke, da je že na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko, če pa stranka zatrjuje, da je zaradi določenih okoliščin prišlo do napak, je takšna oporoka na podlagi 76. člena ZD izpodbojna. Ob tem, ko izpovedi prič nista skladni - oba enkrat izpovedujeta, da se odločilne okoliščine, ali je zapustnik oporoko podpisal v njuni navzočnosti ali ne, ne spominjata, nato da nista prepričana, drugič pa se je vendarle spomnita, a vsakokrat drugače, je pritožbeno sodišče prepričano, da je vrstni red dejanj, kakršen je zapisan v oporoki, tudi dejanski vrstni red zapustnikovega poskusa testamentiranja. Ker zapustnik oporoke ni podpisal v navzočnosti dveh prič, je oporoka neveljavna. V skladu s tretjim odstavkom 337. člena ZPP se ugovora zastaranja, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi ne more uveljavljati. Če ugovora ni mogoče prvič uveljavljati v pritožbi, mora enako veljati za odgovor na pritožbo. Poleg tega je presoja utemeljenosti ugovora zastaranja nujno povezana z dejanskimi trditvami in nato ugotovitvami sodišča o pričetku teka zastaranja, o morebitni prekinitvi ali pretrganju zastaranja. D

Po 64. členu ZD lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka, priči pa se podpišeta na sami oporoki, s pristavkom, da se podpisujeta kot priči. V obravnavanem primeru je bilo tem pogojem zadoščeno. Zapustnik je pred pričama prebral oporoko in povedal, da gre za njegovo poslednjo voljo, se nato podpisal na oporoko, temu pa sta sledila še podpisa oporočnih prič. Oporoka je torej veljavna, saj je napravljena v obliki, kot jo določa zakon in ob predpisanih zakonskih pogojih (62. člen ZD).

Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki dokazujejo, da pisna oporoka pred pričami ni sestavljena skladno z določili 64. člena ZD in je zato nična, je na tožnikih. Ker pa je dejstvo, da podpis na oporoki ni zapustnikov pristen podpis, negativno dejstvo, je treba tožnikom olajšati dokazovanje. Stranka, ki ne nosi materialnega dokaznega bremena pa nosi procesno dokazno breme, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Glede na ugotovitve izvedencev bi moral toženec, da bi uspel v postopku, predlagati dokaze, ki bi izpodbili mnenji izvedencev.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v primeru, ko zapustnik pisne oporoke pred pričama (po 64. členu ZD) ne podpiše v njuni navzočnosti in je to razvidno že iz vsebine oporoke, zahtevek za ugotovitev ničnosti utemeljen.

Zahtevki dednopravne narave se prvenstveno uveljavljajo v zapuščinskem postopku. Kdor trdi, da je oporočni dedič, mora že v zapuščinskem postopku podati trditve, na osnovi katerih je ugotovljivo, v kateri od z zakonom predvidenih vrst oporok je zapustnik izrazil svojo poslednjo voljo. Le če v zapuščinskem postopku poda tudi te trditve, se oporočnega dediča lahko napoti, da zatrjevano dokaže v pravdnem postopku.

Zaradi napak v obliki je oporoka neveljavna (76. člen ZD), vendar sodišče takšne neveljavnosti ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak mora tisti, ki ima pravni interes, oporoko izpodbijati. Splošni pomisleki o veljavnosti oporoke zato niso dovolj, pač pa mora stranka že v zapuščinskem postopku navesti konkretna dejstva, ki bi lahko, če bi se izkazala za resnična, povzročila neveljavnost oporoke. Dokler stranka takšnih dejstev ne navede, niti ni mogoče presoditi, ali so ta dejstva sploh sporna, od česar je odvisna odločitev o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo.

Ne glede na to, da je tožbeni predlog enak tako pri izpodbijanju oporoke zaradi oporočne nesposobnosti kot pri pomanjkljivi obličnosti, ker oporoka naj ne bi bila podpisana pred dvema pričama, ne gre za objektivno identiteto takšnih tožbenih zahtevkov. Za presojo o tem, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, je odločilna dejanska podlaga tožbenega zahtevka, ki jo navaja tožeča stranka.