67. člen ZD

Oporočni priči v medsebojnem razmerju mati - sin nista bili niti absolutno niti relativno nesposobni priči. Za pisno oporoko pred pričami mora v prvi vrsti obstajati pisni sestavek (listina). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni pomembno, kako je zapis nastal niti kdo je pisec. Lahko je oporočitelj sam, tisti, za katerega je določena korist v oporoki (dedič), lahko tudi oporočna priča, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru. Pravilna je presoja, da na veljavnost obravnavane oporoke ne vpliva dejstvo, da je zapis listine napravila odvetnica, ki je bila hkrati oporočna priča. ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo. Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen ne neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku).

Oporočna priča, ki naj bi bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje teta oporočnega dediča, ne sodi v krog relativno nesposobnih oseb biti priča.

Le zaradi uporabe ženske oblike za oporočitelja še ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb postopka in o nejasni obrazloženosti sodbe. Sodba je v jezikovnem smislu (res) pomanjkljiva, s slovničnimi nepravilnostmi, vendar pa je njen preizkus še vedno mogoč. Oporoka nedvomno ustreza določbam ZN. Notar se je z oporočiteljem pogovoril, ta mu je zaupal svoje želje, oporoka mu je bila prebrana. Ob branju oporoke je izrecno potrdil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo. Sestavljena je bila po nareku oporočitelja, pod njo se je podpisal v prisotnosti dveh prič, na njej pa je tudi podpis prič. Čeprav so v oporoki tudi zapisi v tretji osebi, pa to – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – še ne pomeni, da oporoka ne izkazuje prave in pristne oporočiteljeve volje. Procesno gradivo ne nudi podlage za sklep o oporočiteljevi zmoti, ker pri sestavi oporoke naj ne bi vedel, da je vse toženkine storitve že plačal s sklenitvijo pogodbe o preužitku. Dejstvo, da so v obeh pravnih aktih navedene storitve prve toženke, ki jih nudi oporočitelju/preužitkarju, njegove zmote še ne izkazuje. Oporočiteljev nagib za naklonitev premoženja z oporoko prvi toženki je bil v tem, da mu je bil

Glede na 67. člen DZ je tožničina tožba sklepčna, saj ji iz tega, kar navaja, po pravu pripada to, kar zahteva. To, da naj v času nakupa spornih nepremičnin zakonska zveza ne bi več obstajala, je dejstvo, ki bi ga toženec lahko navajal in dokazoval v svojo obrambo, pa tega ni storil. Enako velja za pritožbeno navedbo, da je bil edini resnični in ne samo formalni kupec sam in da tožnica ni nič prispevala. Ker pa toženec na tožbo ni odgovoril, se šteje, da je priznal vse tožničine tožbene trditve.

Zahtevki dednopravne narave se prvenstveno uveljavljajo v zapuščinskem postopku. Kdor trdi, da je oporočni dedič, mora že v zapuščinskem postopku podati trditve, na osnovi katerih je ugotovljivo, v kateri od z zakonom predvidenih vrst oporok je zapustnik izrazil svojo poslednjo voljo. Le če v zapuščinskem postopku poda tudi te trditve, se oporočnega dediča lahko napoti, da zatrjevano dokaže v pravdnem postopku.

V obravnavanem primeru gre za oporočno dedovanje. To pa je lahko omejeno le z ustanovo nujnega deleža. Oporočitelj namreč ne more razpolagati z delom svojega premoženja, če obstajajo določene osebe iz kroga zakonitih dedičev, ki jim gre po pravu ta del zapustnikovega premoženja. Del zapustnikovega premoženja, ki ga morajo dobiti te osebe, je nujni delež.

Glede obličnostnih zahtev je oporoka strogo formalen akt. V 68. členu ZD so izrecno določene osebe, ki lahko nastopajo kot priče pri pisni oporoki pred pričami. Vsakršno drugačno razumevanje zakonske določbe, ki je jasna, bi bilo v nasprotju s pravno predvidljivostjo ter z Ustavo zagotovljenimi pravicami do pravne varnosti (2. člen URS) ter pravice do dedovanja (33. člen Urs). Ratio predpisa, ki je eliminirati interes prič vplivati na voljo oporočitelja, bi sicer zahteval tudi vključitev zunajzakonskih partnerjev, vendar bi moral to ZD določiti.

Ko ima poslednja izjava volje tako težke napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko (npr. ustna oporoka brez prič), je oporoka nična. Sicer je oporoka, katere videz ustreza eni od zakonsko določenih oblik, le da je obličnost vendarle kršena, izpodbojna. Ker je bila zapustnica slepa, bi v poštev prišla le sodna oporoka oziroma oporoka, sklenjena pred notarjem. To pomeni, da bi morala biti oporoka v obliki notarskega zapisa oziroma da bi morala biti v njem povzeta. Sporna listina, ki naj bi bila oporoka, pa je bila le prejeta v hrambo pri notarju. Zato gre za neobstoječo (oziroma nično) oporoko in je utemeljen ugotovitveni (in ne oblikovalni) zahtevek.

Namen določb drugega odstavka 67. člena in 68. člen ZD je pri aktu testiranja izključiti vsakršno možnost vplivanja na vsebino oporoke vseh tistih, ki imajo po zakonodajalčevem prepričanju za to dovolj močan interes. Ker je krog teh oseb v omenjenih določbah določno opredeljen, so okoliščine, kot je na primer svaštvena ali pa zgolj dejanska vez oporočne priče z oporočiteljem, najsi bo ta še tako tesna in pristna, pravno upoštevne le, v kolikor oseba, ki je priča oporoki, sodi v zakonsko začrtan interesni spekter, sicer ne.

V obravnavanem primeru, ko je zapustnik s sporno oporoko celotno svoje premoženje naklonil Občini, se ta ne more uspešno sklicevati, da je njen župan, ki je pri sestavi oporoke sodeloval kot oporočna priča, nastopal v funkciji fizične osebe in iz tega razloga ni mogoče šteti, da ima zaradi oporočne naklonitve kakršnokoli korist, saj v danem primeru vendar gre za tako tesno prepletenost interesov oporočne priče kot fizične osebe in kot organa občine, v korist katere je zapustnik z oporoko razpolagal, da nastopanje oporočne priče v svojstvu fizične osebe oziroma v funkciji župana ni mogoče ločiti v dve samostojni interesni sferi, za kar si pritožba sicer prizadeva. Župan je organ občine, ki občino predstavlja in zastopa, je občinski funkcionar in to funkcijo opravlja praviloma nepoklicno, zaradi česar soodvisnost in povezanost njegovih ravnanj v funkciji župana in kot fizične osebe le še dodatno pride do izraza, saj je ob opravljanju te funkcije že po naravi stvari na dlani, da si takšna oseba s celotno sfero svoje osebnosti prizadeva za dobrobit občine kot lokalne skupnosti in gotovo, tudi kadar nastopa v svojstvu fizične osebe in torej ne gre za dejanja, ki so povezana z izvršev

Če je oporoka napisana v formalno pravilni obliki, je v zvezi z napotitvijo na pravdo manj verjetna pravica zakonitih dedičev.

Če oporoko kot priča podpiše oseba, ki ne more biti priča, njenega podpisa ni mogoče upoštevati. Tako pomanjkljiva pisna oporoka pred pričami ni veljavna. Ne gre zgolj za neveljavno razpolaganje v oporoki.

Revizijsko sodišče se ne ukvarja z navideznimi procesnimi kršitvami, ko stranka s pomočjo procesnih kršitev izpodbija dejansko stanje.

Če zapuščinsko sodišče že z uporabo prava samo ugotovi, da predložena oporoka ne ustreza predpisani obličnosti po 64. členu ZD, torej ugotovi, da ni veljavna, ni razlogov za napotitev na pravdo, saj gre v tem delu za spor o uporabi prava, o katerem odloči zapuščinsko sodišče in prekinitev postopka sploh ni potrebna.

I. Pravno odločilne okoliščine za veljavnost pisne oporoke pred pričami so naslednje: 1. Pisno oporoko mora oporočitelj, ki zna brati in pisati, podpisati v navzočnosti dveh prič, in hkrati izjaviti pred njima, da je to njegova oporoka (1. odstavek 64. člena zakona o dedovanju, ZD). 2. Priči se morata podpisati na sami oporoki (pristavek, da se podpisujeta kot priči, ni pogoj za veljavnost oporoke - 2. odstavek 64. člena ZD). 3. Priči pri pisni oporoki pred pričami morata biti polnoletni, znati morata brati in pisati ter ne sme jima biti odvzeta opravilna sposobnost (1. odstavek 67. člena ZD). II. Dolžnost trpeti zdravniški pregled ni sestavni del dolžnosti pričanja. Zato sodišče nima pravice uporabiti silo tako, kot v primeru, če priča brez upravičenega razloga noče pričati. Varovanje telesne integritete je pomembnejša dobrina od dolžnosti pričanja. Če pa tega ne sme storiti, tudi ne sme pričo spraviti v položaj, da odkloni pričanje zaradi prisotnosti izvedenca.

Odvetnik je lahko priča pri pismeni oporoki pred pričami, čeprav je v nekem prejšnjem postopku zastopal z oporočiteljico in oporočno dedinjo.

Kdor uveljavlja neveljavnost oporoke, na tistem je dokazno breme, da je oporoka neveljavna zaradi oporočiteljeve nesposobnosti in da podpis na oporoki ni pristen. V zvezi s tem mora tožnik založiti stroške za izvedbo dakaza z izvedencem.

Glede priče pri pismeni oporoki pred pričami ni potreben dokaz, da je opravilno sposobna. Zadostuje, da priči opravilna sposobnost ni bila odvzeta.