66. člen ZD

Toženec ni uspel dokazati, da je pokojna znala pisati in brati. V postopku ni predložil niti enega samega dokumenta, ki bi ga pokojna lastnoročno napisala, čeprav je skupaj z njo v stanovanju živel pet let. Zakon res ne sili oporočitelja, da oporoko pred podpisom tudi glasno prebere. Od njegove volje je odvisno, ali jo bo prebral ali ne. Mora pa imeti sposobnost oziroma znanje, da jo prebere.

Sodišče druge stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da dokazni standard za dokazovanje dejstev v pravdi ni gotovost ampak prepričanje, ki pa je bil v obravnavanem primeru dosežen oziroma celo presežen. Toženka zmotno meni, da sodišče ni v dovolj veliki meri upoštevalo izpovedbe odvetnika, ki ji je sicer v celoti sledilo, in sicer da je zapustnica dajala vtis, da bere, da je odvetniku zatrdila, da je zmožna brati ter da sta se ob priliki obiska pogovarjala o vsebini časopisnega članka, ki naj bi ga zapustnica pred tem prebrala. Te okoliščine ob drugačnih strokovnih ugotovitvah izvedencev niso dovolj, da bi sodišče z dokaznim standardom prepričanja lahko presodilo ravno nasprotno, da je zapustnica mogla prebrati oporoko.

Dokazni postopek je prepričljivo pokazal, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke (pismene pred pričama) v tolikšni meri slepa, da ni bila zmožna prebrati teksta oporoke. Očitno je torej, da oporoka ni sestavljena v obliki, ki jo Zakon o dedovanju predvideva za oblikovanje poslednje volje, kadar oporočitelj ne zna ali ne more brati. Ker je bila zapustnica slepa, bi v poštev prišla le sodna oporoka oziroma oporoka sklenjena pred notarjem. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na ugotovitev njene ničnosti, ugodilo.

Kadar oporočitelj ne zna ali ne more prebrati oporoke, ki mu jo je sestavil sodnik, se sodna oporoka sestavi tako, da jo sodnik prebere oporočitelju v navzočnosti dveh prič, nato pa jo oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše ali napravi na njej ročno znamenje, po tem, ko izjavi, da je to njegova oporoka (prvi odstavek 66. člena ZD). Oporočiteljev podpis takšne oporoke pred dvema pričama in njegova izjava, da gre za njegovo oporoko predstavljata dve fazi sicer enotnega pravnega dejanja, ki se mora opraviti sočasno oziroma v ustreznem časovnem zaporedju (unitas actus). Ker gre v primeru podpisa tako kot v primeru izjave oporočitelja, da je to njegova oporoka, za akta soglasja oziroma ponovitve soglasja (k prebrani oporoki), ob izpolnitvi siceršnje zahteve enotnosti pravnega dejanja, zamenjava vrstnega reda med navedenima dejanjema za veljavnost sodne oporoke ne more biti odločilna.

Zapustnik je nesposoben za razsojanje glede izjave poslednje volje, če je v takem duševnem stanju, da ne more bodisi pravilno doumeti oziroma razumeti pomena te izjave in njenih posledic, bodisi ne more ravnati v skladu s sicer pravilnim dojemanjem. To, da je oporočitelj oporoko najprej podpisal, potem pa izjavil, da je to njegova oporoka in ne obratno, kakor se dobesedno glasi besedilo 1. odstavka 66. člena ZD, je dejansko nebistveno. Bistveno je, da je šlo za enotno pravno dejanje (unitas actus).

Ko ima poslednja izjava volje tako težke napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko (npr. ustna oporoka brez prič), je oporoka nična. Sicer je oporoka, katere videz ustreza eni od zakonsko določenih oblik, le da je obličnost vendarle kršena, izpodbojna. Ker je bila zapustnica slepa, bi v poštev prišla le sodna oporoka oziroma oporoka, sklenjena pred notarjem. To pomeni, da bi morala biti oporoka v obliki notarskega zapisa oziroma da bi morala biti v njem povzeta. Sporna listina, ki naj bi bila oporoka, pa je bila le prejeta v hrambo pri notarju. Zato gre za neobstoječo (oziroma nično) oporoko in je utemeljen ugotovitveni (in ne oblikovalni) zahtevek.

Vzajemnim oporokam, kljub temu, da jih ZD ne omenja, ni mogoče odreči veljave in zato dednopravnih posledic, kolikor izpolnjujejo zahtevek kakšne od oblik oporoke, določenih v Zakonu o dedovanju, ne morejo pa glede na določbo 103. člena Zakona o dedovanju imeti takšne poslednjovoljne izjave obligacijskih posledic.

Ni potrebno, da je preklic oporoke izjavljen v isti obliki kot jo ima oporoka. Če pa je preklic oporoke neveljaven, ker nima oblike, ki jo zakon predpisuje, ko oporočitelj ne zna ali ne more brati, je tudi oporoka takšnega oporočitelja, ki ni sestavljena v obliki, kot jo določa 66. člen ZD, neveljavna.

Že v naslovu določbe 66.čl. ZD je navedeno, da velja za primer, če oporočitelj oporoke ne zna ali ne more prebrati. Zato obvezne navzočnosti dveh prič ni mogoče širiti na druge primere, pri katerih take formalnosti zakon ne zahteva. Oporočitelj, ki lahko oporoko prebere in torej lahko sam preveri pravilnost zapisane vsebine, lahko napravi veljavno sodno oporoko po 65.čl. ZD na način, da mu jo sestavi po njegovi izjavi sodnik, nakar jo v navzočnosti sodnika prebere in podpiše. Kolikor zaradi določenih ovir oporoke ne more podpisati in namesto tega napravi odtis prsta, ni zakonitega razloga, da bi bila zaradi tega potrebna oporoka z navzočnostjo dveh prič.

Izpolnitev pogojev za veljavnost sodne oporoke, ki je sestavljena nepismenemu oporočitelju.