47. člen ZN

Toženec je več prispeval v skupno premoženje v obliki večjih tekočih prihodkov od dela in z vložkom svojih predhodnih prihrankov v opremo za stanovanje, medtem ko je toženka več prispevala v obliki vložka svojega posebnega premoženja v skupno premoženje (s kupnino od prodanega stanovanja in še prej z omogočanjem brezplačnega bivanja v družini v stanovanju); pri skrbi za otroke in družino (gospodinjstvo) ter pomoči širše družine pa med pravdnima strankama ni prihajalo do upoštevnih razlik. Da bi se osnovno zakonsko izhodišče glede enakosti deležev na skupnem premoženju lahko prevesilo v prid enemu ali drugemu zakoncu, bi moralo biti ugotovljeno večje nesorazmerje med njunim prispevanjem v času trajanja življenjske skupnosti. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da toženec tožnice ni fizično odstranil iz skupne hiše ali ji fizično preprečil njene uporabe, temveč se je tožnica odselila sama. Odnos med pravdnima strankama je bil v zadnjega pol leta sicer res napet in konflikten, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi se bila zaradi tega prisiljena izseliti. Prav tako tožnica ni dokazala,

Darilna pogodba za primer smrti, pri sestavi katere v obliki notarskega zapisa nista sodelovali dve zapisni priči, ni sklenjena v predpisani obliki. Zato je nična.

Tožnikovega védenja o toženkinih obveznostih ali njegovega bančnega pooblastila ni mogoče enačiti z njegovim soglasjem, da toženka svoje dolgove poravnava s sredstvi njegovega posebnega premoženja. Tudi na podlagi prenakazil sredstev z varčevalnega na tekoči (nemški) račun ni mogoče domnevati, da je tožnik soglašal s porabo za toženkine osebne potrebe.

Pri tehtanju zatrjevanj toženca o tem, da pravdni stranki nista želeli skleniti darilne pogodbe, oziroma, da sta sklenili navidezno pogodbo, je potrebno upoštevati, da imajo notarski zapisi večjo dokazno moč kot navadne pogodbe.

Dedni dogovor je sporazum med dediči, ki ima vse učinke sodne poravnave. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). S sodbo, enako kot s sodno poravnavo sodišče uredi pravna razmerja med strankami. V procesni obliki dednega dogovora (poravnave) so lahko vsebovani različni pravni posli, tudi npr. prodajna pogodba. Ni dvoma, da pritožnice želijo urediti medsebojna sporna razmerja. Namen omejitve, ki velja (tudi) v civilnem procesnem pravu, da razpolaganje z zahtevkom ne sme biti v nasprotju s kogentnimi predpisi ali moralo (tretji odstavek 3. člena ZPP) pa je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči. Za procesna dejanja je zato pomembna opredelitev, ali so določene norme OZ dispozitivne ali kogentne narave, ker je namen tretjega odstavka 3. člena ZPP le v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. Strankam sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni prepovedana. Enako velja za sklenitev sporazuma o odpovedi neuvednem dedovanju.

Sodišče prve stopnje je tožnico pozvalo, da pojasni, zakaj predlaga še ustno zaslišanje prič, katerih pisne izjave so bile predložene, vendar slednja tega nista pojasnila. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do dejstva, da v delu, ko tožnica uveljavlja napake volje, pravni posel ni ničen, temveč izpodbojen (94. člen OZ). V skladu z 12. členom ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravna posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Za presojo, ali je med dvema osebama obstajala zunajzakonska skupnost, je potrebno napraviti celovito in kritično analizo vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. S tem, ko sta si premoženje sporazumno razdelila, pa sta se sporazumela tako o obsegu, kot o deležih na premoženju, ne glede na dejstvo, da sam delež posameznega partnerja na skupnem premoženju, ni bil določen. Sodišče prve stopnje pa ima o slednjem ustrezne razloge v 26. točki obrazložitve.

Pravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so bile ustno sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima strankama, ki sta bila takrat zunajzakonska partnerja, nične, ker niso bile sklenjene v obliki notarskega zapisa. Tožnica je podala zadostno trditveno podlago o neupravičeni obogatitvi. Specificirala je, kolikšne zneske, kdaj in na kakšen način je izročila tožencu, kdaj in zakaj je zahtevala njihovo vračilo, koliko in kdaj je toženec že vrnil, kolikšen znesek je ostal nevrnjen in od kdaj je toženec v zamudi z vračilom. Navedena dejstva zadostujejo za utemeljenost zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ.

Predlog se zavrne.

Na premici ugotovljenih kršitev oziroma prekoračenih pooblastil, ki jih je storilo pritožbeno sodišče pri obravnavi pritožbe, pritožbeno sodišče postopka (še) ni pripeljalo do točke, v kateri bi moralo ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 351. člena ZPP, oceniti, ali bi morebitna uporaba druge (presenetljive) materialnopravne podlage terjala izvedbo materialno procesnega vodstva, zato dejstvo, da pritožbeno sodišče tega ni storilo, za odločitev o reviziji ni odločilno. Ker pa je doseg ugotovljenih kršitev tak, da je odločilnega pomena za vsebino odločbe, je treba ugotoviti, da je izdana sodba, ki vsebuje preobrat v odločitvi glede podrednega zahtevka, ob tem, da tožnik zoper tako odločitev nima več rednega pravnega sredstva, rezultat nezakonitega odvzema možnosti, da tožnik sodeluje v sodnem postopku, se učinkovito brani pred procesnimi ravnanji, ki vplivajo na njegove pravice, interese oziroma na njegov pravni položaj ter možnosti aktivnega vplivanja na odločitev v zadevi. Utemeljen je revizijski očitek, da je bila tožniku v pritožbenem postopku kršena pravica do izjave in da ima sprejeta odločitev za tožnika posledično "efekt" sodbe presenečenja.

Načelo kontradiktornosti je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS). Le-ta v zvezi s postopkom dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodna praksa, kot tudi 47. in 48. člen ZN so jasni, in sicer morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer niso veljavne oziroma so nične. Pri tem pa enaka obličnostna zahteva velja tudi za posle, sklenjene med zunajzakonskima partnerjema. Zaradi navedenega tak pravni posel tudi ne bi mogel konvalidirati.

Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je tožnica v darilni pogodbi prepustila A. A. (predniku prvih dveh toženk) tako parcelo 17 kot tudi parcelo 18. Tak zaključek utemeljuje pogodbeni zapis "celoten vrt". S takim razumevanjem je skladen tudi dogovor o A. A. zavezi, da tožnici izdela dostop do tožnici pripadlega dela hiše po parceli 17 in da pred zaprtjem dotedanjega vhoda v tožničin del hiše s parcele 18 uredi nov vhod s parcele 17. Če A. A. s pogodbo ni pridobil tudi parcele 18, ni videti, v čem je bil njegov interes, da zapre tožničin dotedanji vhod v njej pripadli del hiše s te parcele. Ti dokazi so dovolj trdni, da ni pomembno, ali je bila tožničina izpovedba, da se je dogovor v darilni pogodbi nanašal na obe parceli, odraz njenega videnja stvari ali jo je pripisati napačnemu razumevanju vprašanja. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da sta se tožnica in A. A. v darilni pogodbi dogovorila le o načinu uživanja parcel 17 in 18 in ne o prenosu pravice uporabe. Pravilna so tudi stališča v izpodbijani sodbi, - da je tožnica s prenosom pravice uporabe glede stavbišča pridobila tudi pravico uporabe na zemljišču, potrebnem za redno rabo

Izhajajoč iz materialnega prava se v zakonski zvezi ustvarja skupno premoženje z delom, posebno premoženje pa je tisto, ki ga eden od zakoncev ima pred sklenitvijo zakonske zveze ali ga pridobi med zakonsko zvezo vendar z darili, dedovanjem, odškodnino ipd.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je stališče sodišča druge stopnje, da je v danem primeru za soglasje o skupni gradnji na zemljišču toženke v smislu 2. odst. 48. čl. SPZ potrebna obličnost v obliki notarskega zapisa, materialnopravno pravilno? 2. Ali je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni opravilo materialno procesnega vodstva v smislu 2. odst. 351. čl. ZPP?

Pritožbeno sodišče ugotavlja (obiter dictum), da tožnici ni mogoče nuditi pravovarstva, ker želi izvrševati pravico v nasprotju z njenim namenom, s tem pa nedopustno posega v pravico prvo toženca. Njen domet je, da se skozi namišljeno (slepilno) prizmo kršitve in posledično varstva njenih pravic iz skupnega premoženja razveljavi notarski zapis, kar posledično pomeni, da prvo toženec izgubi vse pravice in možnosti za uveljavljenje pravic iz naslova izpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe, tako v razmerju do tožnice, kot v razmerju do drugo toženca. To je vsebinska konkretizacija njenega interesa, ki pa neovrgljivo seže preko zavarovanega interesa, ki ji pripada iz naslova varstva pravic iz skupnega premoženja. Pri pravno dopustnem izvrševanju pravice subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegal v pravico drugega. Pri zlorabi pravice pa subjekt sicer izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu. Pri zlorabi pravice gre za odnos pravica - pravna dolžnost. Iz tako nakazanega odnosa med pravico in pravno dolžnostjo izhaja, da se pri zlorabi pravice pravno

Sodišče prve stopnje je kot bistveno ugotovilo, da sta tožnica in toženec s predmetno pogodbo pravno veljavno razpolagala s svojim skupnim premoženjem. Ugotovilo je namreč, da sta v času trajanja zakonske zveze z vlaganji v posebno premoženje toženca ustvarila skupno premoženje in nato s sklenitvijo pogodbe o preužitku s tem premoženjem razpolagala, ga odsvojila. To pa pomeni, da skupnega premoženja nimata več, ob razvezi njune zakonske zveze skupno premoženje ni več obstajalo. Pogodba o preužitku je bila sklenjena v drugačnih okoliščinah, torej v okoliščinah, ko sta bili pravdni stranki poročeni in nista mislili, da bo njuna zakonska zveza razpadla. Tožnica pa se je v letu 2015 iz skupnega doma odselila in se v letu 2017 od toženca tudi razvezala. Vendar ji to ne daje podlage, da od toženca zahteva izplačilo deleža, ki ga je imela na skupnem premoženju. Tožnica priznava, da se je s pogodbo o preužitku načeloma strinjala, jo je pa marsikaj težilo, ker se ni nič izvajalo, kar je napisano. Če je želela, da se določene stvari pri notarki zapišejo, bi morala pri tem vztrajati, če pa je pogodbo podpisala kljub temu, se sedaj na to ne more več uspešno sklicevati.

Vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti je glede na trditve pravdnih strank o obstoju oziroma neobstoju zunajzakonske skupnosti v času, ko je tožnik po zatrjevanjih v tožbi toženki posodil 3.000,00 EUR, to je v avgustu 2014, pravno pomembno vprašanje. Gre za predhodno ali prejudicialno vprašanje o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. Šele ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali je v času zatrjevanega posojila obstajala zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama, bo lahko nadalje ugotavljalo, ali je bila veljavno sklenjena posojilna pogodba, oziroma odločilo o ugovoru ničnosti ustne posojilne pogodbe iz razloga, ker pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.

Predlog se zavrne.

Sporni dvigi so bili opravljeni v času, ko sta pravdni stranki še živeli v zakonski zvezi. S posebnim premoženjem zakonec razpolaga samostojno. Zakonca pa smeta glede svojega posebnega premoženja med seboj sklepati vse pravne posle, ki jih lahko sklepata z drugimi osebami. Pri tem morajo biti vsi premoženjski posli med zakoncema sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Sankcija za pomanjkljivo obličnost je ničnost pravnega posla.

Pravdni stranki sta namreč sprejeli skupno odločitev za nakup nepremičnine in se dogovorili, da bo sam nakup financiran s kupnino, zatem pa se bo nepremičnina renovirala in adaptirala iz sredstev tožene stranke.

Prvi odstavek 57. člena ZZZDR je treba razlagati po namenu skupaj s četrtim odstavkom 72. člena SPZ tako, da lahko upnik poleg zahtevka za ugotovitev obsega skupnega premoženja in za določitev višine deležev na njem že v pravdi uveljavlja tudi zahtevek za delitev stvari.