44. člen ZN

Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano. V našem pravnem sistemu v izvršilnem postopku namreč velja načelo formalne legalitete, zaradi katere je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja (dokler ni razveljavljen, odpravljen, spremenjen ali izrečen za ničnega). Izvršilno sodišče zato ne more samo preverjati njegove pravilnosti, niti pravilnosti postopka iz katerega izvira, za kar si prizadeva pritožba. To velja tudi v primeru, ko izvršilni naslov predstavlja izvršljiv notarski zapis.

Relevantna je zmota ob sklepanju pogodbe; okoliščina, da tožnica prejela zemljiškoknjižni in izvršilne sklepe po sklenitvi pogodbe, ni argument proti zaključku, da je bila v zmoti v trenutku sklepanja pogodbe.

Soglasje z neposredno izvršljivostjo se lahko nanaša na posamezno izmed več obveznosti ali na njen del, če je deljiva, omeji pa se lahko tudi na določen objekt izvršbe, na zastavljeno stvar. Soglasja, ki je izrecno dano le za ustanovitev zastavne pravice na nepremičninah, ni mogoče razširiti tudi na neposredno izvršljivost z drugimi izvršilnimi sredstvi.

Da je mogoče ugotavljati zapadlost terjatve, mora najprej biti izkazan njen obstoj. Najemnine "do predvidenega izteka najemne pogodbe" v danem primeru ne predstavljajo obstoječe terjatve. Upnik je v predlogu za izvršbo sam navedel, da je od najemne pogodbe o najemu letala odstopil. Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti. Osnovna posledica razveze pogodbe je prenehanje vseh obveznosti, ki so predmet te pogodbe. Nobena od strank iz naslova pogodbe ni nič več dolžna in nima več pravice zahtevati izpolnitve. Najemna pogodba je v danem primeru le priloga notarskega zapisa. Udeleženci posla sicer smejo dodati notarskemu zapisu pooblastila in druge priloge v izvirniku ali prepisu, vendar mora le-te mora izdajatelj potrditi v notarskem zapisu, sicer ne dobijo večje verodostojnosti, kot bi jo imele sicer. V zvezi s tem je določena obveznost notarja, da predložene zasebne listine ustrezno preizkusi, nato pa jih potrdi tako, da sestavi notarski zapis, ob ustreznih opozorilih, listino pa se pripoji k notarskemu zapisu kot njegov sestavni del, do česar pa v danem primeru ni prišlo.

Vrednost osnovnega kapitala ob ustanovitvi drugo tožene stranke je znašala 2.100.000,00 SIT, kar v protivrednosti predstavlja 8.763,15 EUR. Ob ustanovitvi druge tožene stranke je bil tožnik njen edini direktor in edini družbenik. Da bi od vpisa te družbe v sodni register do prenosa poslovnega deleža v tej družbi na drugo toženko druga toženka pridobila premoženje v vrednosti 860.000,00 EUR, ne izhaja ne iz tožbenih navedb, ne iz priloženih dokazov. Zato tožnik ni verjetno izkazal, da je toženki podaril nesorazmerno veliko premoženje, torej premoženje, s katerim druga toženka, kot izhaja iz navedb tožeče stranke, sedaj razpolaga. Vrednost poslovnega deleža ob ustanovitvi v višini 8.763,15 EUR pa za tožnika, ki v tožbi navaja, da se že več desetletij ukvarja z veletrgovino z zdravili na mednarodni ravni, ne more biti nesorazmerno darilo. Sicer pa niti v tožbi ni utemeljil svojih trditev, da je bilo zanj kot poslovneža tako ali pa po vrednosti tudi mnogo višje darilo nesorazmerno njegovemu premoženjskemu stanju. Te navedbe pa so pogoj za sklepčnost tožbe na vrnitev darila.

Ko ima poslednja izjava volje tako težke napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko (npr. ustna oporoka brez prič), je oporoka nična. Sicer je oporoka, katere videz ustreza eni od zakonsko določenih oblik, le da je obličnost vendarle kršena, izpodbojna. Ker je bila zapustnica slepa, bi v poštev prišla le sodna oporoka oziroma oporoka, sklenjena pred notarjem. To pomeni, da bi morala biti oporoka v obliki notarskega zapisa oziroma da bi morala biti v njem povzeta. Sporna listina, ki naj bi bila oporoka, pa je bila le prejeta v hrambo pri notarju. Zato gre za neobstoječo (oziroma nično) oporoko in je utemeljen ugotovitveni (in ne oblikovalni) zahtevek.

Za zastaranje terjatve - ugotovljene v obliki izvršljivega notarskega zapisa - velja desetletni rok.

Terjatve, ugotovljene z neposrednim izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku.