VSM I Cp 607/2012

I. Pritožbi zoper prvostopno sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

„Toženec je dolžan tožniku plačati 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2012 dalje, v roku 15 dni.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 516,90 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu (zavrnitev plačila 7.763,14 EUR s 17 % zamudnimi obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Predlog tožeče stranke za izločitev sodnikov se zavrže.

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo (razžalitev časti in dobrega imena) plačati 8.763,14 EUR ter ji povrniti pravdne stroške, vse s 17 % zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.008,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude (točka I in II izreka). S sklepom (točka III izreka) je vzelo na znanje delni umik tožbe tožeče stranke in postopek ustavilo glede objave sodbe v prvi izdaji dnevnika ....

2.Tožeča stranka s pritožbo izpodbija prvostopno sodbo (točka I in II izreka) zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V obširni pritožbi izpostavlja, da je povsem zmotna presoja prvostopnega sodišča, da tožena stranka z navedbami v spornem članku, objavljenem v dnevniku ... dne 30. 4. 2002 v rubriki „Pisma bralcev“ ni razžalila časti in dobrega imena tožnika. Z navedenim člankom je bil tožnik, ki je bil v navedenem času generalni državni tožilec, z neresničnimi navedbami prikazan kot oseba, ki je zaradi zavzemanja za domobranstvo, umaknil obtožnico v kazenski zadevi O. in H. B. ter I. F. ter tako dosegel ustavitev kazenskega postopka zoper navedene osebe. Take neresnične trditve so tožnika prizadele v časti in dobrem imenu. Nasprotna presoja prvostopnega sodišča je nevzdržna. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v sojenje pred drugim sodnikom.

3.Hkrati v pritožbi iz razloga, ker se sodniki še niso opredelili do dogodkov iz pretekle vojne oziroma, da niso še zavzela stališča do domobranstva in partizanstva predlaga tudi izločitev sodnikov iz nadaljnjega sodnega postopka. Predlaga, da se iz nadaljnjega sodnega postopka izločijo vsi sodniki, ki so ali so kdajkoli bili člani katerekoli komunistične partije, njene pravne ali idejne in politične naslednice ali zaveznice, člani ali simpatizerji borčevskih ali domobranskih organizacij ali so na kateri koli drug način javno zavzeli stališče do dogodkov med in po drugi svetovni vojni oziroma se opredelili do slovenskega domobranstva ali narodno osvobodilnega partizanskega gibanja, da ne bi vzbujali suma v nepristranskost sodišča.

4.Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

5.Pregled zadeve pokaže naslednje:

K sodbi:

6Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena.

7Med pravdnima strankama ni sporno, da je v dnevniku ... z dne 30. 4. 2002 v rubriki „Pisma bralcev“ bil objavljen članek z naslovom „Opredelitev in ukrepanje!“, v katerem je med drugim tudi zapisano „Sodba (obsodilna kazenska sodba zoper O. in H. B. ter I. F.) je bila razveljavljena leta 1996 na predlog tedanjega generalnega tožilca kot poprava krivic tako, da je umaknil obtožnico kljub vsem argumentom. Ne smemo prezreti, da je razveljavitev sodbe politično motivirana, še zlasti, ker je A. D., veteran slovenskih domobrancev, to je kolaboracije, to javno zagovarjal že med opravljanjem funkcije generalnega javnega tožilca. Čeprav je bila kolaboracija (brez izjeme!) po Nürnberških zakonih opredeljena kot zločinska dejavnost. S tem postopkom je ne samo zlorabil svoj položaj, marveč se je tudi osebno opredelil do vojnih zločinov“.

8.Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da je S. K., kot predsednik delovnega predsedstva občnega zbora tožene stranke, pri podpisu spornega protestnega pisma in tudi pri odobritvi objave protestnega pisma v dnevniku ..., deloval v funkciji organa društva, to je občnega zbora društva. Taka pravilna presoja izhaja iz pogleda v samo protestno pismo (priloga A2) ter iz izpovedbe priče – novinarke ... Z. R. ter tudi iz izpovedbe prič V. C., S. B. in I. S.. To pomeni, da je sporni članek v rubriki „Pisma bralcev“ v dnevniku ... objavila tožena stranka.

9.Ni sporno, da je tožena stranka kot društvo pravna oseba (2. člen Zakon o društvih, Ur. l. RS, št. 60/95, sedaj 5. člen Zakona o društvih, Ur. l. RS, št. 61/2006). Materialnopravna podlaga za odškodninsko odgovornost toženca kot pravne osebe je uzakonjena v določbi prvega odstavka 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po določbi prvega odstavka 148. člena OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Po citirani določbi je za civilni delikt – neposlovno odškodninsko odgovornost društva potrebna krivdna odgovornost organa društva. Ta se izkazuje v ustreznem skrbnostnem ravnanju njenih organov. Za merilo skrbnosti društva velja standard skrbnosti pravne osebe. O morebitni odškodninski odgovornosti društva je tako pri ugotavljanju krivde tožene stranke potrebno presoditi, ali je tožena stranka ravnala z zadostno skrbnostjo glede resničnosti in točnosti zapisa v spornem članku.

10.Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni ravnala z zadostno skrbnostjo glede resničnosti in točnosti zapisa v spornem članku. Tožena stranka je namreč navedeni članek v dnevniku ... objavila, preden je prejela odgovor Vrhovnega državnega tožilstva, v kakšnem postopku je prišlo do razveljavitve pravnomočne sodbe v primeru O. in H. B., in iz katerega izhaja, da je do ustavitve postopka v navedeni kazenski zadevi prišlo iz razloga, ker je na podlagi zahteve potomcev O. B. bila dovoljena obnova pravnomočno končanega kazenskega postopka. V okviru obnove je nato prišlo do umika obtožbe po pristojnem okrožnem državnem tožilstvu in s tem do ustavitve postopka. To pa pomeni, da Vrhovno državno tožilstvo (generalni državni tožilec) v navedeni kazenski zadevi ni vložil nobenega izrednega pravnega sredstva ali kako drugače postopal v navedeni kazenski zadevi. Tako pa se pokaže kot neresničen zapis v navedenem članku, da je bila sodba razveljavljenja na predlog tedanjega generalnega tožilca kot poprava krivic tako, da je umaknil obtožnico, kljub vsem argumentom in da je razveljavitev sodbe politično motivirana. Prvostopno sodišče ima prav, da tožena stranka s takim postopanjem ni izkazala zadostne skrbnosti pri preverjanju resničnosti tožnikove vloge pri razveljavitvi sodbe in ustavitvi kazenskega postopka v primeru B.. Zaradi nezadostne skrbnosti je tožena stranka v dnevniku ... v rubriki „Pisma bralcev“ objavila članek z neresničnim zapisom, na podlagi katerega lahko povprečni bralec razbere, da je do razveljavitve sodbe in ustavitve kazenskega postopka v zadevi B. prišlo zaradi politično motiviranega delovanja tožnika in s tem povezane zlorabe tožnikovega položaja generalnega državnega tožilca.

11Zaključka prvostopnega sodišča, da je tožnik tudi v času, ko je bil generalni državni tožilec, javno zagovarjal domobranstvo, pritožba ne izpodbija.

12.Pritrditi je pritožbenim izvajanjem, da je tožena stranka tožniku z navedenim člankom prizadejala pravno priznano nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

13.Prvostopno sodišče sicer pravilno navaja (točka 8 razlogov sodbe) materialnopravna izhodišča za prisojo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Materialnopravno podlago za prisojo odškodnine za poseg v navedeno osebnostno pravico ureja določba prvega odstavka 179. člena OZ, po kateri sodišče prisodi denarno odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnjo bolečin in njihovo trajanje, to opravičuje. Citirana določba v odškodninskem pravu izpolnjuje določbo ustavno varovane osebnostne pravice – varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, kot jo določa 35. člen Ustave RS. Drži, da je tudi ustavno varovana pravica do izražanja (39. člen Ustave RS). V koliziji človekovih pravic pa so po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS lahko človekove pravice omejene samo s človekovimi pravicami drugih. Izhajajoč iz navedenih ustavnih določb, kot pravilno navaja prvostopno sodišče, ni prepovedano zatrjevati ali razširjati o nekom nekaj, kar utegne škodovati njegovi časti in dobremu imenu, če za to obstaja upravičeni interes, ki se uresničuje skozi svobodo izražanja, misli, govora, javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Tak poseg v osebnostno pravico posameznika (35. člen Ustave RS) pa je dopusten le, če je podana resničnost trditev ali oškodovalčeva dobra vera o resničnosti tistega kar je trdil oziroma raznašal in da ni imel zaničevalnega namena.

14Izhajajoč iz takih materialnopravnih izhodišč je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da tožena stranka z inkriminiranim zapisom ni nedopustno posegla v čast in dobro ime tožnika. Dejstvo je, kot ugotavlja tudi že sodišče prve stopnje, da trditve v članku „Sodba je bila razveljavljena leta 1996 na predlog tedanjega generalnega tožilca kot poprava krivic tako, da je umaknil obtožnico kljub vsem argumentom. Ne smemo prezreti, da je razveljavitev sodbe politično motivirana … S tem postopkom je ne samo zlorabil svoj položaj, marveč se je tudi osebno opredelil do vojnih zločinov“ niso resnične, tožena stranka pa tudi ni bila v dobri veri o resničnosti zapisanega. Tako pa navedeni zapis tudi ne more predstavljati mnenja ali kritike o delu tožnika kot generalnega državnega tožilca. Gre za neresnične in nedobroverne trditve, da je bila kazenska sodba v zadevi B. – F. „razveljavljena na predlog tožnika tako, da je umaknil obtožnico kljub vsem argumentom, da je razveljavitev sodbe politično motivirana, ker je tožnik veteran slovenskih domobrancev, da je tožnik zlorabil svoj položaj ter se osebno opredelil do vojnih zločinov“.

15.S takim zapisom je tožena stranka škodovala časti in dobremu imenu tožnika, ker je tožnika v funkciji generalnega državnega tožilca z neresničnimi in nedobrovernimi trditvami prikazala kot osebo, ki je zaradi politično motiviranega ravnanja dosegla razveljavitev kazenske sodbe v zadevi B. – F. S člankom je bil tožnik v funkciji generalnega državnega tožilca prikazan kot oseba, ki odloča na podlagi politično motiviranega prepričanja, ne pa na podlagi strokovno argumentiranega odločanja. Pri tem pa velja še enkrat dodati, da tožnik kot generalni državni tožilec v postopku razveljavitve sodbe v zadevi B. – F. ni imel nobene procesne vloge. V posledici navedenega članka je bil tožnik prikazan kot oseba, ki se zavzema za naciste in vojne zločince iz druge svetovne vojne. V tej smeri je tožnik po objavi članka dobro leto dni moral pojasnjevati znancem in ljudem s katerimi se je srečaval, da se v funkciji državnega tožilca in tudi osebno nikoli ni zavzemal za nacizem in fašizem. V tem obdobju je imel občutek, da ga ljudje prezirajo. V družbi se je počutil manjvrednega, prejemal je tudi grožnje ozmerjali so ga z „nacističnim hlapcem“. Vse navedeno je kalilo tožnikov duševni mir do takšne stopnje, da predstavlja pravno priznano škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti po določbi prvega odstavka 179. člena OZ. Okoliščine primera (tožnik je javni zagovornik domobranstva in ga tako očitki o domobranstvu niso mogli prizadeti) ter trajanje in intenziteta duševnih bolečin, kot jih izkazuje tožnik z lastno izpovedbo in katere je tožnik trpel zaradi očitka zlorabe funkcije generalnega tožilca, po presoji pritožbenega sodišča narekujejo denarno odškodnino v znesku 1.000,00 EUR. Navedeno denarno odškodnino je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2012 dalje, to je od izdaje izpodbijane sodbe dalje, ker tožena stranka v zahtevku uveljavlja plačilo zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe dalje. Odmerjena odškodnina v predmetni zadevi v znesku 1.000,00 EUR je v skladu z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo in sodno prakso za podobne primere.

16.V zvezi s pritožbenimi izvajanji o partizanstvu in domobranstvu in da nobeno od sodišč ni zavzelo stališča do domobranstva in partizanstva, pa pritožbeno sodišče le dodaja, da takšna pritožbena izvajanja niso odločilna za presojo v obravnavani zadevi. Je pa vprašanje partizanstva in domobranstva vprašanje zgodovinske stroke, pri čemer je splošno znano zgodovinsko dejstvo, da je slovensko domobranstvo bila policijska - paravojaška organizacija, ki jo je na pobudo slovenskih antikomunističnih politikov septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše ljubljanske pokrajine. Kolaboracija (politična, vojaška, upravna) pa označuje vsekakršnokoli sodelovanje s sovražnikom oziroma okupatorjem (povzeto po Wikipediji, prosti enciklopediji). Nemška vojska oziroma nemška uprava pa je bila leta 1943 okupator oziroma zavojevalec slovenskega naroda.

17.Tožeča stranka je utemeljeno priglasila pravdnih stroškov za 3.301,80 EUR (stroškovnik priloga A4, A5 in A6), tožena stranka pa za 1.008,75 EUR, kot ji je priznalo že prvostopno sodišče. Po spremenjeni prvostopni sodbi pravdni uspeh tožeče stranke znaša 11,41 %, tožene pa 88,59 %. Glede na pravdni uspeh in pobot pravdnih stroškov je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti za 516,92 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

18.Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka, je o pritožbi zoper sodbo odločilo, kot je razvidno pod točko I izreka te odločbe. Odločitev temelji na določbi 353. in 358. člena ZPP.

19.Pritožbenih stroškov tožeča stranka ni priglasila.

K sklepu:

20.Pritožbeno sodišče je predlog tožeče stranke za izločitev sodnikov zavrglo kot nepopolnega, ker tožeča stranka v predlogu za izločitev ne navaja poimensko določenih sodnikov, za katere zahteva izločitev. Po določbi tretjega odstavka 72. člena ZPP namreč stranka lahko zahteva izločitev le poimensko določenega sodnika, pri čemer se za zahtevo za izločitev ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o dopolnitvi vloge (peti odstavek 72. člena ZPP).

21.Odločitev temelji na določbi šestega odstavka 72. člena ZPP.