VSRS Sodba I Ips 17976/2010-87

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega R. M. za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu je po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in prvega odstavka 94. člena ZKP ter sodno takso v znesku 96,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.

2V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega uveljavlja razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe ter vrnitev zadeve v postopek sodišču prve stopnje. Navaja, da je dokazna ocena sodišča, da je obsojenec dejanje priznal, napačna. Ne strinja se z dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič. Z zaslišanjem priče J. Ž. sodišče ni ugotavljalo resničnosti dejstev, ki jih je navedel kot očitek oškodovancu. Sodišče je opravilo glavno obravnavo 23. 3. 2011, čeprav je svoj izostanek opravičil, ker pa je bila na tej obravnavi zaslišana priča J. Ž., mu je sodišče kršilo pravico do obrambe, ker mu ni bilo omogočeno postavljati vprašanja priči.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedb prič ter priznanja obsojenca, je pravilna in utemeljena. Za sojenje v nenavzočnosti so bili podani pogoji določeni v prvem odstavku 442. člena ZKP, ugovor, da bi moralo prvostopenjsko sodišče, potem ko njegovega opravičila ni sprejelo, komunicirati z obsojencem, pa ni utemeljen.

4Obsojenec v izjavi, podani v zvezi z odgovorom vrhovnega državnega tožilca izraža, svoje nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki jih mora vložnik konkretizirati, ne le poimensko navesti.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona, ker da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ni podana, saj gre za uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti.

8Vrhovno sodišče je v zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ v odločbi I Ips 399/2005 z dne 8. 3. 2007 ter odločbi I Ips 27/2008 z dne 23. 10. 2008 navedlo, da se po določbi četrtega odstavka 171. člena KZ storilec, ki dokaže resničnost svoje trditve, ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (169. člen) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen). Zakon torej v interesu splošne morale vsakomur priznava pravico govoriti resnico, ne da bi kazensko odgovarjal. V tem primeru gre torej le za posredovanje informacije, ki sicer utegne biti žaljiva, vendar pa bo storilec odgovarjal za kaznivo dejanje po 169. členu KZ ali po 173. členu KZ, če bo dejanje storil z namenom zaničevanja. Protipravnost bo prav tako izključena v primeru, ko bo storilec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, torej ko je trdil ali raznašal o nekom neko neresnično dejstvo v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti. Dokazno breme je torej na obdolžencu oziroma obdolženec mora dokazovati resničnost svojih trditev, ali vsaj dokazovati, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, pri čemer pa je seveda tudi sodišče zavezano ugotavljati materialno resnico v zvezi z obdolženčevimi ugovori, da gre za resnično trditev.

9V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izvedlo s strani obsojenca predlagani dokaz z zaslišanjem priče J. Ž., ki je zanikala osebne stike z obdolžencem in ji o obravnavanem kaznivem dejanju, torej tudi o vsebini izrečenih trditev „da zasebni tožilec dela brez računov in utaja davke“, ni bilo nič znanega. Zato je sodišče prve stopnje argumentirano zaključilo, da dokaz resnice s strani obsojenca, ni bil uspešen. Pritožbeno sodišče se je s tem zaključkom prvostopenjskega sodišča utemeljeno strinjalo ter pritožbeni ugovor o kršitvi kazenskega zakona (obstoj izključitvenega razloga po 4. točki 171. člena KZ), ki ga obramba sedaj v nespremenjeni vsebini ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot neutemeljen argumentirano zavrnilo (13. točka drugostopenjske sodbe).

10V zvezi z oceno obeh sodišč o neuspešnosti dokaza resnice obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja še, da sodišče priči J. Ž. ni postavilo ustreznih vprašanj glede resničnosti izrečenih trditev, s čimer naj bi kršilo 17. člen ZKP, ki sodišče zavezuje, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe. Ta načelna določba bi lahko pomenila bistveno kršitev postopka, če sodišče ne bi ugotovilo kakšnega odločilnega dejstva ali sicer pomembne okoliščine za obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti obdolženca ali kakšne druge okoliščine, namenjene za uporabo zakona. Pri obravnavanem kaznivem dejanju pa velja, kot je že bilo omenjeno, obrnjeno dokazno breme oziroma je obdolženec tisti, ki mora dokazovati resničnost svojih trditev ali vsaj dokazovati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost, sodišče pa je zavezano ugotavljati materialno resnico v zvezi z ugovori, da gre za resnično trditev. Ne more pa obsojenec, zaradi lastne neaktivnosti oziroma neprihoda na glavno obravnavo vloge, ki izhaja iz tako imenovanega obrnjenega dokaznega bremena, v celoti prenesti na sodišče.

11Z navedbami, da je prvostopenjsko sodišče opravilo glavno obravnavo 23. 3. 2011 v nasprotju z določbo prvega odstavka 442. člena ZKP v odsotnosti obsojenca, kljub njegovemu pravočasnemu opravičilu ter s tem kršilo tudi njegovo pravico do obrambe po 29. členu Ustave RS, obramba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

12Eden od pogojev za sojenje v nenavzočnosti po prvem odstavku 442. člena ZKP je, da je bil obdolženec v redu povabljen, pa svojega izostanka ni opravičil. Ni sporno, da je bil v obravnavani zadevi obsojenec na glavno obravnavo za dne 23. 3. 2011 pravilno vabljen, in sicer mu je bilo vabilo vročeno preko vročevalca 10. 3. 2011, da je svoj izostanek opravičil z dopisom poslanim prvostopenjskemu sodišču 16. 3. 2011, iz katerega izhaja, da svoj izostanek na glavni obravnavi opravičuje zaradi dogovora z varuhom za človekove pravice, da je dopisu priložil fotokopijo z dne 17. 2. 2011, iz katere je razvidno, da mu varuh dovoljuje vpogled v spis in njegov prepis, ki bo predvidoma 23. 3. 2011. Prvostopenjsko sodišče obsojenčevega opravičila ni sprejelo in glavne obravnave ni preložilo, saj so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti iz prvega odstavka 442. člena ZKP, kar je sodišče obrazložilo tako v zapisniku o glavni obravnavi (list. št. 62), kot v sodbi (stran 3). Z oceno, da opravičilo obsojenca ne daje podlage za preložitev glavne obravnave, oziroma da ni izkazal, da se glavne obravnave ni mogel udeležiti, se je strinjalo tudi višje sodišče, ki je na tretji strani sodbe utemeljilo, da je bil datum vpogleda v spis pri varuhu človekovih pravic določen le okvirno, prav tako ni bila določena ura, ne gre pa spregledati, da bi lahko kopije spisa za obsojenca prevzel njegov pooblaščenec oziroma bi jih lahko obsojencu poslali po pošti. Po ustaljeni sodni praksi sama navedba razloga izostanka za opravičilo ne zadošča. Vsebina opravičila, tudi po mnenju Vrhovnega sodišča, ne vnaša dvomov v pravilnost ocene nižjih sodišč, da opravičilo ne daje podlage za preložitev glavne obravnave ter odločitve, da so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti. Za stališče obsojenca, da bi moralo sodišče prve stopnje še komunicirati glede (ne)sprejetja njegovega opravičila pa v omenjeni zakonski določbi ni podlage.

13Neutemeljeno obramba uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ko navaja, da je bila obsojencu zaradi sojenja v nenavzočnosti onemogočena obramba, ker ni mogel zaslišati obremenilne priče, ki zanj pomeni ključni dokaz. Že višje sodišče je enak v pritožbi uveljavljan ugovor zavrnilo z argumentacijo, da je obsojenec imel možnost aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi in s tem tudi zaslišanja priče J. Ž., vendar se je z neprihodom na glavno obravnavo tem pravicam sam (zavestno) odrekel. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča je bil obsojencu glede na podatke kazenskega spisa zagotovljen pošten postopek. Naloga sodišča namreč je, da obsojencu da možnost aktivnega sodelovanja v postopku oziroma možnost izjaviti se o vseh dokazih, od obdolženca pa je odvisno ali bo to pravico izkoristil.

14Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja, v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP.