173. člen KZ

Oddaljenost procesnih udeležencev do sodečega sodišča (in v tej zvezi povezanimi izdatki), sicer lahko predstavlja relevantno okoliščino, vendar pa mora sodišče pri presoji upoštevati tudi druge okoliščine, še zlasti obremenjenost posameznih sodišč. Prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, ki nadpovprečno obremenjeno z reševanjem zadev, bi namreč lahko vodilo v nesorazmerno podaljšanje postopka. Dejanske okoliščine, ki tak predlog utemeljujejo, se morajo konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na posamezno sodnico tega sodišča ter biti takšne narave, da sodišče kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskosti sojenja.

Sodišče je dolžno izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Kadar zakon predpiše dokazno breme za obtoženca, mu mora sodišče omogočiti izvedbo dokazov v skladu z načelom enakega varstva pravic po 22. členu Ustave po enakih kriterijih, kot to omogoča tožilcu za dokazovanje obtožbe.

Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon nepravilno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato ostalo brez vsake podlage. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Ker je sodišče prve stopnje štelo za dokazano resničnost žaljivih trditev in tega dejstva zasebni tožilec s pritožbo ni izpodbijal, bi se moralo v nadaljnjih razlogih sodbe omejiti zgolj na presojo, ali je obtoženec resnična dejstva s sicer žaljivo vsebino zatrjeval na žaljiv način, ker pa naj bi dejanje storil ob opravljanju časnikarskega poklica, pa glede na določbo 3. odstavka 169. člena tudi, ali je pri tem ravnal z namenom zaničevanja. Ker sodišče prve stopnje navedene presoje o obstoju kaznivega dejanja razžaltive ni opravilo na tak način, se v razlogih sodbe niti ne ugotavlja, da bi obtoženec dejstva z resnično vsebino raznašal z uporabo žaljivih in zaničevanih izrazov, istočasno pa glede vsebine članka izrecno ugotavlja, da je napisan objektivno in profesionalno, bi moralo že sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi zakona obtoženca oprostiti obtožbe kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 171/1 in 2 KZ. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi zagovornika obtoženca in izpodbijano obsodilno sodbo za storitev kaznivega dejanja razžalitve po členu 169/2 in 1 KZ spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena KZ v zvezi s 4. odstavkom 171. čle