VSK sodba in sklep PRp 353/2011

Pritožba obdolženega D.K. zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici PR 1 z dne 23.11.2011 se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolžencu se dovoli, da globo, izrečeno z izpodbijano sodbo v znesku 1.200,00 EUR, plača v dvanajstih mesečnih obrokih po 100,00 EUR mesečno, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 30. dan od dneva vročitve te sodbe, nadaljnji obroki pa na isti dan vsakega naslednjega meseca do plačila celotnega zneska globe. V primeru zamude s plačilo posameznega obroka, z dnem zamude zapadejo v plačilo še neplačani obroki.

Ob odločanju o pritožbi predlagateljice postopka Policijske postaje zoper sklep Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici PR 1 z dne 23.11.2011 se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog prekrškovnega organa za začasen odvzem vozniškega dovoljenja obdolženemu D.K. kot prepozen zavrže.

Stroški pritožbenega postopka zoper sklep obremenjujejo proračun, obdolženi pa je za pritožbo zoper sodbo dolžan plačati sodno takso.

Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je s sklepom PR 1 z dne 23.11.2011 sklenilo, da se predlog prekrškovnega organa Policijske postaje za začasen odvzem vozniškega dovoljenja serijska številka V, številka vpisa v register voznikov številka 3, izdanega pri Upravni enoti dne 2.9.2009 obdolženemu D.K. zavrne in se vozniško dovoljenje ne odvzame.

Istega dne in pod isto opravilno številko kot v točki 1 obrazložitve je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici izdalo sodbo, v kateri je razsodilo, da je obdolženi D.K. odgovoren za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP in mu na podlagi petega odstavka 105. člena ZPrCP izreklo globo 1.200,00 EUR, ki jo mora obdolženi plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe in 18 kazenskih točk, za prekršek, ki ga je storil z motornim vozilom B kategorije. Po prvem odstavku 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je še sklenilo, da mora obdolženec plačati sodno takso, ki jo bo sodišče odmerilo s posebnim plačilnim nalogom po pravnomočnosti sodbe.

Obdolženi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil spoznan za odgovornega prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP kot razloge za pritožbo navaja 154. člen ZP-1, točka 3 (zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja) in 154. člen, točka 4 (odločitev o sankciji – kazenske točke) ter predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni v tistem delu, ki se nanaša na stransko sankcijo izreka kazenskih točk tako, da izreče tolikšno število kazenskih točk, da na podlagi njihovega skupnega števila ne bo prišlo do prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prosi tudi, da se mu dovoli plačati globo v dvanajstih mesečnih obrokih.

Zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je le-to zavrnilo predlog za začasen odvzem vozniškega dovoljenja obdolžencu je pritožbo vložila predlagateljica postopka, Policijska postaja, ki navaja, da se zoper sklep pritožuje, ker je sodišče nepravilno zavrnilo predlog za odvzem vozniškega dovoljenja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, razveljavi napadeni sklep sodišča prve stopnje oziroma ga spremeni tako, da storilcu na podlagi 113.a člena ZP-1 začasno odvzame vozniško dovoljenje.

Pritožba obdolženca ni utemeljena, odločitev o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa je bilo ob odločanju o pritožbi predlagateljice postopka treba spremeniti po uradni dolžnosti.

O pritožbi obdolženega D.K. zoper sodbo sodišča prve stopnje:

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno ugotovilo in ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno razsodilo, da je obdolženi odgovoren za prekršek po določbi 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP, ki ga stori voznik, ki ima več kot 1,10 g alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Obdolženec sicer oporeka ugotovljeni koncentraciji alkohola, češ, da je prepričan, da je bila vsebnost alkohola manjša od 0,57 miligrama, vendar s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešen. Med dokazi v spisu je namreč zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženi brez pripomb podpisal (priloga A1 spisa), iz katerega je razvidno, da je rezultat, ki je bil ob pravilni izvedbi preizkusa ugotovljen v prisotnosti obdolženca pokazal 0,65 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Ker se je obdolženi z rezultatom strinjal, mu strokovni pregled ali preizkus z etilometrom ni bil odrejen. Po določbi prvega odstavka 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona, javna listina in kot kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav. Glede na to, da obdolženec na vsebino zapisnika ob opravljanju preizkusa alkoholiziranosti ni imel pripomb in je takšen zapisnik tudi podpisal, tudi pritožbeno sodišče nima razlogov za kakršenkoli pomislek, da rezultat preizkusa alkoholiziranosti, ki se obdolžencu očita ob upoštevanju možnega odstopanja naprave v koncentraciji 0,60 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ne bi bil pravilen. Glede na visoko koncentracijo alkohola v organizmu pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženi prekršek storil naklepno.

Zmotno je tudi prepričanje obdolženca, da ZP-1 šestem odstavku 26. člena sodišču omogoča, da ob podanih posebnih olajševalnih okoliščinah ne izreče takšnega števila kazenskih točk, da se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče. Takšne določbe od novele ZP-1F Zakon o prekrških nima več in določba ZP-1, na katero se obdolženi sklicuje, v primeru obstoja posebnih olajševalnih okoliščin omogoča le omilitev globe (in ne več omilitve kazenskih točk) do najnižje mere iz 17. člena ZP-1.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v skladu z določbo 165. člena ZP-1 ugotovilo, da so obdolžencu sankcije izrečene v okviru predpisanih in so le te primerne glede na ugotovljene okoliščine prekrška.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in ob ugotovitvi, da kršitve na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti niso podane, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Obdolženi predlaga tudi, da se mu dovoli plačilo globe v dvanajstih mesečnih obrokih in takšnemu predlogu je višje sodišče ugodilo. Glede na določbo drugega odstavka 18. člena ZP-1 v primerih, ko izrečena globa presega trikratni znesek najnižje globe lahko storilec najpozneje do poteka roka za plačilo globe predlaga, da se globa plača v obrokih, v takšnem primeru pa se s sklepom določita način odplačevanja in rok plačila, pri čemer rok ne sme biti daljši kot eno leto. Glede na to, da je iz podatkov v spisu razvidno, da obdolženi prejema okrog 635,00 EUR plače, pri čemer ni razvidno, da bi imel še kakšno drugo premoženje večje vrednosti, in da mu je bila izrečena globa v znesku 1.200,00 EUR, se obdolžencu dovoli, da globo plača v dvanajstih mesečnih obrokih po 100,00 EUR mesečno, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 30. dan od dneva vročitve te sodbe, nadaljnji obroki pa na isti dan vsakega naslednjega meseca do plačila celotnega zneska globe. V primeru zamude s plačilo posameznega obroka, z dnem zamude zapadejo v plačilo še neplačani obroki.

Glede odločitve o predlogu prekrškovnega organa Policijske postaje za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolženemu D.K.:

ZP-1 v prvem odstavku 113.a člena določa: „Če je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, mora prekrškovni organ v petih dneh od ugotovitve prekrška in storilca predlagati sodišču, da storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje. Predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja je sestavni del obdolžilnega predloga.“ Rok v katerem mora prekrškovni organ sodišču podati obdolžilni predlog s predlogom za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, je prekluzivni rok. To pomeni, da ga prekrškovni organ lahko poda le v navedenem roku, skupaj z obdolžilnim predlogom. V obravnavani zadevi je iz obdolžilnega predloga Policijske postaje št. 2 z dne 15.11.2011 razvidno, da je bil prekršek storjen dne 13.11.2011, istega dne pa je bil tudi ugotovljen storilec prekrška. Glede na navedeno bi moral biti predlog za začasen odvzem vozniškega dovoljenja posredovan sodišču najkasneje do izteka dne 18.11.2011, vendar prekrškovni organ tega ni storil, saj je iz obdolžilnega predloga razvidno, da je bil sodišču neposredno dostavljen šele 22.11.2011, torej po preteku petih dni od ugotovitve prekrška in storilca. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje predlog predlagateljice postopka kot prepozen zavreči. Ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo samo, tako, da se predlog predlagateljice postopka za začasen odvzem vozniškega dovoljenja obdolženemu D.K. kot prepozen zavrže (168. člen v zvezi z četrtim odstavkom 113.b člena ZP-1).

Odločitev o stroških je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1. Stroški pritožbe predlagateljice postopka zoper sklep sodišča prve stopnje obremenjujejo proračun, obdolžencu pa bo s posebnim plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji odmerjena sodna taksa za pritožbo zoper sodbo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).