113.b člen ZP-1

Kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi.

Pomanjkljivi so razlogi v izpodbijanem sklepu glede obstoja utemeljenega suma, saj okoliščina odklonitve strokovnega pregleda, ki je ključna, glede na sedaj zbrane dokaze ni prav v ničemer podprta. V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno sprejeti odločitev o utemeljenosti ugovora obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Pri tem bo moralo upoštevati zlasti, da navedbe v obdolžilnem predlogu niso skladne s priloženo dokumentacijo, kar bo potrebno ustrezno razčistiti in ponovno presoditi, ali je v obravnavani zadevi verjetnost, da je obdolženec odklonil odrejen strokovni pregled in torej storil očitan prekršek, večja od verjetnosti, da prekrška ni storil, ali pa je stopnja te verjetnosti padla najmanj na 50 : 50, kar pomeni, da pogoj utemeljenega suma ni (več) izpolnjen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje nima zadostnih razlogov o odločilnem dejstvu, ali je na podlagi dokazov, ki jih je (že) v ugovoru predložil obdolženec (torej potrdilo delodajalca o službenem potovanju in navedbe, da vozila sam ni mogel voziti), verjetnost, da je bil on tisti, ki je storil prekršek, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil, ali pa je na podlagi predloženih dokazov verjetnost, da je obdolženec storilec očitanega mu prekrška, le še enaka ali morda celo že manjša od verjetnosti, da prekrška ni storil.

Sodišče prve stopnje je obdolžencu pravilno obrazložilo, da se v tej fazi postopka dokazov še ne ocenjuje, zato očitki o njihovi neverodostojnosti niso upoštevni. Prav tako pravilno je glede na vsebino dokazov (vpogled pritožbenega sodišča v listine spisa) zaključilo, da le ti niso očitno nezakoniti. Pritožbeno vztrajanje pri trditvah, s katerimi obdolženec izpodbija verodostojnost dokazov (konkretno, da zapisnik o alkoholiziranosti ne predstavlja javne listine ter da opis prekrška ne predstavlja materialnega dokaza), je vsled obrazloženemu pravno nerelevantno, saj zaključek sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija KT v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne temelji na dokazni oceni teh dokazov. Utemeljen sum, kot dokazni standard, namreč pomeni le, da je verjetnost, da je obdolženec storil očitani prekršek večja od verjetnosti, da ga ni storil.

Če sodišče utemeljen sum kot pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja utemelji na zakonski domnevi o odgovornosti lastnika vozila iz 8. člena ZPrCP, lahko lastnik vozila v ugovoru po drugem odstavku 113.b člena ZP-1 navaja tudi dejstva in dokaze, s katerimi to domnevo izpodbija, sodišče pa se mora pri odločanju o ugovoru do teh navedb in dokazov opredeliti.

Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve neupoštevne pritožbene navedbe, ko storilec pojasnjuje okoliščine storjenega prekrška, prekršek obžaluje, in navaja da vozniško dovoljenje nujno potrebuje za opravljanje svojega dela. Za storilca številne neugodne posledice, vendar, četudi bi bile izkazane, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, temelječe na določbi osmega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1, ne morejo vplivati. Niso utemeljene pritožbene trditve, da začasni odvzem in hranjenje tujega vozniškega dovoljenja, ki ga je storilcu izdala tuja država (Avstrija), predstavlja protipraven poseg v listino, saj ta ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države. Navedeni ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja zasleduje le namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa, s ciljem zagotovitve varnosti ljudi in premoženja, in ga je zato mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj. Vštevanje trajanja ukrepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ni sestavina sklepa o izreku prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja, zato so zahteve pritožnika po dopolnitvi izreka neutemelj

Storilec je sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja prejel osebno dne 10. 7. 2023. Ker se je pri tej zadevi, ki se skladno z 209. členom ZP-1 šteje kot nujna, pritožbeni rok iztekel 18. 7. 2023, sta pritožba in njena dopolnitev, ki sta bili oddani priporočeno na pošto po izteku tega roka, prepozni.

Ker začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 113.a in 113.b členu ZP-1 ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države, in ker ukrep zasleduje namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa s ciljem zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja, ga je mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter dokazov, ki jih je k obdolžilnem predlogu predložil predlagatelj (zapisnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo z dne 15. 1. 2023 ter fotografija pozitivnega testa DrugWipe 6S), iz katerih izhaja, da je obdolžencu naprava za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v slini pokazala pozitiven rezultat na kokain in benzodiazepin ter da je bil obdolženemu odrejen strokovni pregled. Ti dokazi zadoščajo za zaključek, da je verjetnost, da je obdolženec vozil motorno kolo v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih substanc večja od verjetnosti, da tega ni storil. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno vztraja na stališču, da je za začasen odvzem vozniškega dovoljenja po 113.b členu ZP-1 potrebno poročilo Inštituta za sodno medicino o toksikološki preiskavi.

V okviru presoje utemeljenega suma sodišče namreč ne presoja ali je storilec za prekršek tudi odgovoren. Odgovornost kot subjektivni del prekrška se ugotavlja v nadaljevanju postopka o prekršku, za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki je začasne narave, pa zadošča utemeljen sum, da so izpolnjeni objektivni zakonski znaki prekrška.

Začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni stranska sankcija temveč ukrep začasne narave, ki je obligatorno predpisan s strani zakonodajalca zaradi zagotavljanja varnosti cestnega prometa, saj se z njim iz cestnega prometa izloča tiste voznike, ki s storitvijo katerega od najhujših prekrškov, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, hudo ogrožajo varnost cestnega prometa.

Prvi odstavek 113.b člena ZP-1 določa, da mora sodišče o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 odločiti s sklepom, ki ga mora odpraviti najpozneje v osmih dneh od prejema zadeve, vendar pojma "odprava" ni mogoče enačiti s pojmom "vročitev", kot to zmotno počne obdolženec v pritožbi. Odprava sklepa pomeni procesno dejanje sodišča, ko sodišče sodno pisanje preda osebi, ki opravlja dejavnost vročanja pisemskih pošiljk, vročitev pa pomeni dejanje vročevalca, ko pisemsko pošiljko izroči naslovniku oziroma ko nastopijo zakonski pogoji za uporabo določb o fikciji vročitve. Rok iz prvega odstavka 113.b člena ZP-1 ni prekluziven, temveč instrukcijski rok.

Tudi po presoji vloženega ugovora s strani obdolženca je prvo sodišče ugotovilo, da ugovorne navedbe obdolženca obstoja utemeljenega suma niso mogle omajati. Preverjanje psihofizičnih sposobnosti udeležencev v cestnem prometu, kar je ena izmed bistvenih predpostavk za varno udeležbo v prometu, pa še ni postopek o prekršku, zato policisti tudi niso dolžni preizkušancem dajati nikakršnih pravnih poukov o njihovih pravicah. Šele, če se na podlagi opravljenega preizkusa alkoholiziranosti in izpolnjenega zapisnika po določbi drugega odstavka člena 107 ZPrCP ugotovi, da ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu več alkohola, kot to dovoljuje zakon in če udeleženec tak zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti tudi podpiše, obstaja podlaga za vodenje postopka o prekršku in le v primeru, ko udeleženec cestnega prometa takemu rezultatu oporeka, pride v poštev, da mu policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku ali strokovni pregled. Ali povedano še drugače, prekrškovni postopek se začne šele tisti trenutek, ko prekrškovni organ ugotovi, da konkretni voznik v cestnem prometu vozi s stopnjo alkoholiziranosti, ki presega dovoljeno.

Sodišče lahko ugodi ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja le v primeru, če storilec z navedbami v ugovoru in morebitnimi dokazi izkaže, da je verjetnost, da je storil prekršek, za katerega je predpisan izrek kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, manjša od verjetnosti, da ga ni storil.

Hitri postopek o prekršku v primeru take kršitve, kot se očita obdolžencu, ni dovoljen po določbi po 6. alineji drugega odstavka 52. člena ZP-1, zato se ne more zaključiti na kraju ugotovitve prekrška, predlagatelju pa ni potrebno obrazlagati, da so izkazani pogoji za izrek te stranske sankcije. Ta stranska sankcija se namreč v nasprotju z napačnim mnenjem pritožnika izreče obligatorno, brez posebnega ugotavljanja, ali je bila varnost cestnega prometa ogrožena glede konkretnega udeleženca, ali je ostala zgolj na abstraktni ravni, možnost zaslišanja pred odločanjem o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa ne pomeni, da izrek kazenskih točk ni obligatoren. Tako zaslišanje je namreč namenjeno ugotavljanju ali je (še) izkazan utemeljen sum in ne ugotavljanju, ali je dopustno izreči kazenske točke v konkretnem primeru.

Namen ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja je v tem, da lahko obdolženec z navedbami v ugovoru in predlaganjem dokazov poskuša izkazati, da utemeljen sum ni podan tj. da verjetnost, da je storil očitani mu prekršek, ni večja od verjetnosti, da ga ni storil. Tega praviloma ni mogoče doseči s sklicevanjem na nezakonitost dokazov, na katerih temelji izpodbijani sklep, saj bi morala biti nezakonitost tako evidentna, da bi bilo na prvi pogled očitno, da dokaz ni zakonito pridobljen.

V izreku sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja se ne navaja opisa prekrška. Konkretiziran opis prekrška mora izhajati iz izreka sodbe o prekršku, konkretizacija pa pomeni, da je vsak zakonski znak opisan z individualiziranimi okoliščinami konkretnega primera. Začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni sankcija, temveč ukrep začasne narave. Za izrek tega ukrepa in njegovo izvrševanje tako zadošča presoja, da je izkazan utemeljen sum storitve prekrška, za katerega je predpisan izrek 18 kazenskih točk.

Obdolženec je zagovor podal potem, ko je bil seznanjen, da je vsebnost njegove krvi pokazala prisotnost THC in je s svojim podpisom zapisnika o zaslišanju potrdil pravilnost zapisanega, zato so protispisne pritožbene navedbe, da obdolženčevo priznanje prekrška ni bilo jasno in popolno in sodišču ni bilo potrebno izvajati nadaljnjih dokazov v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZP-1. Postopek za prepoznavo znakov in simptomov prepovedanih drog ali prepovedanih zdravil ter drugih psihoaktivnih snovi je pomemben le za presojo utemeljenega suma storitve prekrška v prvi fazi postopka, ko sodišče izda sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja; medtem ko se gotovost o storitvi prekrška vožnje pod vplivom prepovedanih drog dokazuje le s strokovnim pregledom, katerega del je analiza krvi. Glede na težo prekrška in dejstvo, da je bila pri obdolžencu ugotovljena vsebnost prepovedane droge THC v krvi (kar dokazuje, da jo je zaužil le malo pred vožnjo, ker se THC v krvi zadrži le nekaj ur), ne obstajajo posebne olajševalne okoliščine, ki bi prekršek delale posebno lahek. V okviru splošnih pravil za odmero sankcije se kot obteževalna okoliščina upošteva predkaznovanost

Za dokazni standard „utemeljen sum“ storitve prekrška s strani storilke zadošča poleg fotografije in zapisnika o opravljenih meritvah hitrosti tudi ugotovitev, da je obdolženka lastnica motornega vozila, s čimer se uveljavi zakonska domneva iz 8. člena ZPrCP, da je bila kot lastnica tudi voznica tega vozila v času storitve prekrška, dokler obdolženka s predložitvijo dokazil ne vzbudi razumnega dvoma o tem dejstvu in o upravičenosti domneve, da je bila voznica.

Namen začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v skladu s 113.a členom ZP-1 je zaščita drugih udeležencev cestnega prometa in zagotovitev varnosti s tem, da se vsi nevarni vozniki kot neposredni udeleženci cestnega prometa odstranijo. Izhajajoč iz tega temeljnega namena zato tudi ni mogoče razlikovati med vozniki imetniki vozniških dovoljenj, izdanimi v Republiki Sloveniji, in tujimi vozniškimi dovoljenji. Tako kot se v skladu z osmim odstavkom 22. člena ZP-1 vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta in ne sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1, bo analogno mogoča le začasna prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije oziroma bo začasni odvzem tujega vozniškega dovoljenja mogoče izvršiti le kot začasno prepoved uporabe le tega.