VSL sodba in sklep I Cpg 1534/2010

I. Pritožba prve tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 4. točki (in 5. točki) izreka.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba in sklep (2. in 3. točka izreka) spremenita tako, da mora prva tožena tožena stranka plačati A. d.o.o. znesek 114.351,77 EUR, v 15 dneh.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu glede zavrnitve tožbenega zahtevka v višini 709.397,42 EUR (3. točka izreka) in v delu glede pravdnih stroškov.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, kakor tudi prva tožena stranka svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo tožbo proti drugi toženi stranki na ugotovitev obstoja terjatve v višini 539.565,41 EUR s pripadki (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki na plačilo 204.912,60 EUR s pripadki in predlog za spremembo tožbe (2. in 3. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi prve tožene stranke proti tožeči stranki na zaradi ugotovitve prenehanja oziroma razveze pogodbe o opravljanju računalniških in informacijskih storitev (4. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (5. točka izreka).

2Proti sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3Pritožba tožeče stranke se nanaša na tisti del izreka, s katerim je sodišče zavrnilo njen predlog za spremembo tožbe (2. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki (3. točka izreka in 5. točka). V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni, tako, da ugodi spremembi tožbe in spremenjenemu tožbenemu zahtevku ugodi.

4Pritožba je bila vročena prvi toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

5Pritožba prve tožene stranke se nanaša na tisti del izreka, s katerim je bil zavrnjen njen primarni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba št. D0 001/1 o opravljanju informacijskih storitev z dne 19. 04. 1993 prenehala veljati 14. 11. 1994 in zavrnjen njen podredni tožbeni zahtevek, da se navedena pogodba razveže z dnem 14. 11. 1994. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

6Tožeča stranka na pritožbo prve tožene stranke ni odgovorila.

7O pritožbi prve tožene stranke

8Pritožba prve tožene stranke ni utemeljena.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka kot izvajalka računalniških storitev sklenila pogodbo o opravljanju računalniških in informacijskih storitev št. DO001/1 s štirimi naročnicami in sicer z družbami D. d.o.o. (pravni prednik D. d.d.- v likvidaciji), D. F. d.o.o. (pravni prednik prve tožene stranke), D. T. d.o.o. in D. L. d.o.o, (pravni prednik druge tožene stranke) dne 19. 04. 1993 (v nadaljevanju Pogodba) za določen čas treh let.

10Prva tožena stranka je z nasprotno tožbo primarno zahtevala, da se ugotovi, da je Pogodba prenehala prenehala veljati 14. 11. 1994. Po stališču prve tožene stranke naj bi prišlo do prenehanja Pogodbe, zato ker je tega dne dejansko prenehala veljati za eno od naročnic in sicer D. T. d.o.o., ki je istočasno na novo uredila svoje poslovno razmerje s tožečo stranko z novo separatno pogodbo.

11Sodišče prve stopnje je pravilno kot neutemeljeno zavrnilo stališče prve tožene stranke, da je avtomatično zaradi prenehanja Pogodbe za eno naročnico prišlo do prenehanja le-te za vse ostale naročnice oziroma tudi za prvo toženo stranko. Tožeča stranka je namreč izkazala, da je izpad ene naročnice upoštevala pri izračunu dogovorjenega načina plačila opravljenih storitev, hkrati pa prva tožena stranka ni izkazala, da bi kadarkoli Pogodbo izrecno odpovedala, niti tega ni trdila.

12Brez podlage je tudi stališče prve tožene stranke, da je pogodba prenehala veljati sama od sebe, saj se je v postopku na prvi stopnji izkazalo, da je tožeča stranka vse do izteka Pogodbe opravljala storitve za prvo toženo stranko, le-ta pa je njene storitve naročala. Dejstvo, da je prva tožena stranka zmanjšala obseg naročenih storitev pa ni pomembno. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da Pogodba po vsebini predstavlja dogovor o zakupu kapacitet tožeče stranke. Tožeča stranka se je zavezala naročnikom dati na razpolago določene kapacitete v obsegu pogodbeno zagotovljenih storitev (1. člen, in 2., 3., in 4. odstavek 6. člena Pogodbe), naročniki pa so se zavezali za opravljene storitve plačati mesečni pavšal. Materialnopravno pa to pomeni, da višina pavšala ni odvisna od dejanske količine opravljenih storitev, kar pa samo po sebi ni v nasprotju z načelom enakih dajatev.

13V postopku na prvi stopnje kot rečeno prva tožena stranka ni trdila, da je tožeči stranki podala izjavo, da odstopa od Pogodbe z dnem 14. 11. 1993, saj je neutemeljeno štela, da je prišlo do prenehanja le-te konkludentno. To pa pomeni, da je brezpredmetno njeno sklicevanje na določbo 619. člena ZOR, saj je očitno, da od Pogodbe ni izrecno odstopila, kar ji sicer citirana določba ZOR omogoča. Glede na navedeno pa niso pomembne pritožbene trditve, v katerih prva tožena stranka vztraja, da tožeča stranka ni opravila storitev skladno z izrecnimi pogodbenimi pogoji in na njih pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.

14Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je prva tožena stranka zahtevala, da se Pogodba razveže z dnem 14. 11. 1994. Pravilno je stališče, sodišča prve stopnje, da prva tožena stranka ni podala dovolj trditev, ki bi narekovale razvezo pogodbe po 133. členu ZOR. Napake opravljenih storitev s strani tožeče stranke ne morejo predstavljati takšnih spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi bila obveznost ene pogodbene stranke otežena. Zato je brezpredmetno pritožbeno sklicevanje na v postopku na prvi stopnji zatrjevane napake. Le-te so bile sicer tudi predmet neuspešnih ugovorov prve tožene stranke v zvezi z odpravo napak v postopku na prvi stopnji.

15Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da prenehanja Pogodbe za D. T. d.o.o. kot eno od naročnic ne predstavlja spremenjene okoliščine, ki bi kakor koli vplivala na njeno Pogodbeno obveznost oziroma na Pogodbeno obveznost tožeče stranke ali, da bi se zaradi tega ne dal doseči namen Pogodbe. Tudi preostala v pritožbi zatrjevana dejstva, (preselitev tožeče stranke na drugo lokacijo, opravljanje storitev za druge naročnike) sama po sebi ne pomenijo posebnih ovir, ki bi vplivale na Pogodbene obveznosti obeh strank oziroma na namen same Pogodbe. Dejstvo, da se je upadel obseg storitev, ki ga je tožeča stranka opravljala za prvo toženo stranka do konca Pogodbenega razmerja pa je pripisati izključno volji prve tožene stranke, ki kapacitet tožeče stranke, ki jih je imela na razpolago ni izkoristila ampak je celo naročala enake storitve drugje. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da Pogodba ni bila pravična.

16Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da nobena stranka ni uspela s svojim zahtevkom, pravilno odločilo, ko je naložilo vsaki stranki, da nosi svoje pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podlage za drugačno odločitev, zaradi česar je drugačno pritožbeno stališče zmotno.

17Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 4. točki izreka (353. člen ZPP).

18Prva tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP).

19O pritožbi tožeče stranke

20Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

21Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim stališčem, da je sodišče prve stopnje nepravilno ravnalo, ko ni dopustilo subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani zaradi prenosa vtoževane terjatve na novega upnika. Dejstvo, da je med pravdo tožeča stranka odstopila vtoževano terjatev novemu upniku glede na določbo 1. odst. 190. člena ZPP ne narekuje spremembe tožbe na aktivni strani. Navedena določa namreč izrecno predvideva možnost, da se v takem primeru pravda dokonča med istima strankama, v kolikor s spremembo ne soglaša nasprotna stranka. Dejstvo pa je, da tožena stranka v spremembo ni privolila.

22Zmotno pa je sodišče prve stopnje presodilo, da sprememba samega tožbenega predloga, da naj tožena stranka plača vtoževani znesek prevzemniku terjatve, pomeni objektivno spremembo tožbe. Tožeča stranka je namreč zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe (odstop vtoževane terjatve prevzemniku A. d.o.o.) v skladu z relevantno teorijo prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala izpolnitev v korist pridobitelja terjatve. Pri tem se stranki nista spremenili, nespremenjen pa je tudi ostal prvotni tožbeni zahtevek, saj predstavlja njegova dopolnitev med postopkom le način izpolnitve obveznosti (1).

23Zaradi navedenega sodišče prve stopnje takšne dopolnitve ne bi smelo zavrniti, na kar utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Ker pa te dopolnitve ni dopustilo je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost odločitve, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Pri tem ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, zaradi prehoda vtoževane terjatve na drugega upnika.

24Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vtoževana obveznost temelji na Pogodbi št. DO001/1 o opravljanju računalniških storitev in informacijskih storitev z dne 19. 04. 1996 (A6, v nadaljevanju Pogodba) in se nanaša na storitve, ki jih je tožeča stranka kot izvajalka storitev opravila za toženi stranki in družbo D. d.d., kot naročnice storitev, v času od marca 1995 do aprila 1996 v skupnem znesku 204.912,60 EUR (prej 49.105.256,80 SIT). Glede na Pogodbeno določbo 1. odst. 9. člena je sodišče prve stopnje pritrdilo trditvi tožeče stranke, da so se naročnice storitev (toženi stranki in družba D. d.d.,) zavezale solidarno plačati opravljene storitve z mesečnim pavšalom, ki predstavlja vtoževani znesek za sporno obdobje. S tem je zavrnilo nasprotovanje toženih strank, da sta dolžni plačati le storitve, ki jih je za njiju dejansko opravila tožeča stranka. Stališče, da gre za solidarno obveznost je sodišče prve stopnje izrazilo tudi z zaključkom, da je bila glede na pogodbeni dogovor tožeča stranka kot izvajalka storitev upravičena od vseh naročnic v sistemu D. d.d. (tožene stranke in D. d.d.) skupaj terjati le 100% dogovorjenega mesečnega zneska pavšala in ne od vsake naročnice toliko. Po določbi 1. odst. 414. člena ZOR namreč vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Takšno določbo vsebuje tudi sedaj veljavni OZ v 1. odst. 395. člena.

25Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da izpodbijana sodba ne vsebuje zaključkov o tem ali predstavlja Pogodbena obveznost naročnic (toženih strank in D. d.d. plačati mesečni pavšal za opravljene storitve njihovo solidarno obveznost.

26Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka proti D. d.d. v likvidaciji, kot eni od naročnic iz Pogodbe s tožbo uvejavljala plačilo 100% mesečnega pavšala za isto obdobje kot v predmetnem primeru in je s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. XI Pg 92/99 z dne 15. 11. 1999 uspela, tako, da je bil D. d.d.- v likvidaciji obsojen plačati znesek 49.105.256,80 SIT z zamudnimi obrestmi od različne zapadlosti štirinajstih različnih zneskov mesečnih pavšalov. To pa je kot rečeno ista terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja v tej zadevi, saj gre za isti skupni znesek štirinajstih mesečnih pavšalov in zamudne obresti od iste zapadlosti štirinajstih istih zneskov (B39).

27Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, glede na trditve obeh pravdnih strank, da so tožeča stranka, S. d.d., kot pravna prednica A. d.o.o., in D. d.d.- v likvidaciji, sklenile dne 30. 06. 2003 Sporazum o plačilu dolga (A79, v nadaljevanju Sporazum). V uvodnem delu Sporazuma so stranke ugotovile, da ima D. d.d., v likvidaciji obveznost do tožeče stranke po pravnomočni sodbi XI Pg 92/99 z dne 15. 11. 1999. Hkrati pa da ima D. d.d.- v likvidaciji iz naslova prepovedanih plačil po 230. členu ZGD terjatev do A. d.o.o., ki je bila v zarubljena v izvršilnem postopku (Ig 2011/08385), v katerem je tožeča stranka terjala plačilo terjatve iz pravnomočne sodbe v korist tožeče stranke (I. 1. in 2. točka Sporazuma). Prav tako pa naj bi tožeča stranka imela terjatev do A. d.o.o. na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj razdelitve premoženja, ki je bil predmet pravde pred Okrožnim sodišče v Ljubljani opr. št. VII 249/98, v katerem tožeča stranka terja od A. d.o.o. plačilo zneska 49.105.256,80 SIT s pripadki (I.3. točka Sporazuma). V pravdi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 98/2008 pa je tožeča stranka na podlagi v izvršilnem postopku zarubljene terjatve zahtevala od A. d.o.o. plačilo zneska 51.581.276,80 SIT s pripadki v korist D. d.o.o - v likvidacijii (I.4.točke Sporazuma). Iz navedene določbe Sporazuma izhaja, da je D. d.d. - v likvidaciji dolžnik tožeče stranke na podlagi pravnomočne sodbe XI Pg 92/99 za znesek 49.105.256,80 SIT s pripadki. Hkrati pa, da je A. d.o.o. dolžnik D. d.d. - v likvidaciji za enak znesek iz naslova obveznosti vrnitve prepovedanih plačil, ki jih kot delničar D. d.d.- v likvidaciji od njega neutemeljeno prejel (1. odst. 230. člena ZGD-H). Na navedeno terjatev D. d.d. - v likvidaciji do A. d.o.o. se nanaša tudi pravda opr. št. V Pg 98/2008 v kateri je tožeča stranka zahtevala od A. d.o.o. plačilo zneska 51.581.276,80 SIT s pripadki v korist D. d.o.o - v likvidacijii. Prav tako pa naj bil A. d.o.o. neposredni dolžnik tožeče stranke iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj razdelitve premoženja tudi za enak znesek.

28Nadalje so se stranke v Sporazumu dogovorile, da bodo navedene medsebojne spore mirno rešile tako, da naj bi A. d.o.o. plačala tožeči stranki znesek 170.000.000,00 SIT (709.397,43 EUR), tožeča stranka pa naj bi umaknila tožbe in izvršbo. V III. točki Sporazuma so stranke zapisale, da bo A. d.o.o. namesto D. d.d - v likvidaciji po pravnomočni sodbi opr. št. XI Pg 92/99 z dne 15. 11. 1999 plačal tožeči stranki dogovorjeni znesek. V IV. točki Sporazuma pa so stranke bile soglasne, da bodo s plačilom dogovorjenega zneska poplačane vse obveznosti iz zgoraj navedenih sporov in da tožeča stranka do A. d.o.o. in D. d.d. -v likvidaciji nima nobenih terjatev in zahtevkov več. Pri tem je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je D. dogovorjeni znesek plačal tožeči stranki dne 30. 06. 2003.

29Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje in prve tožene stranke, da je s plačilom dogovorjenega zneska prišlo do plačila vtoževanih mesečnih pavšalov po Pogodbi, s strani ene od solidarnih dolžnic. Zato je pravilno zaključilo, da je s plačilom po Sporazumu v skladu z določbo 1. odst. 414. člena ZOR vtoževana terjatev prenehala v višini 1.700.000,00 SIT (709.397,42 EUR), saj je bila v tem obsegu poravnana s strani enega od solidarnih dolžnikov.

30Pri tem je pravilno zavrnilo zatrjevanje tožeče stranke, da je A. d.o.o. s plačilom v Sporazumu dogovorjenega zneska izpolnil tujo obveznost, zaradi česar naj bi glede na določbe 1. odst. 299. ZOR o izpolnitvi s subrogacijo ne prišlo do izpolnitve obveznosti pač pa le do spremembe upnika.

31Izpolnitev s subrogacijo predpostavlja glede na določbe. 299. člena ZOR dogovor izpolnitelja bodisi z upnikom, bodisi z dolžnikom, da bo z izpolnitvijo tuje obveznosti, izpolnjena terjatev prešla nanj. Iz Sporazuma pa kaj takega ne izhaja. Iz njega namreč izhaja, da bo A. d.o.o. izpolnila svojo obveznost do D. d.d. - v likvidaciji tako, da bo namesto njega plačala dogovorjeni znesek tožeči stranki in s tem poravnala obveznost D. d.d.- v likvidaciji do tožeče stranke iz naslova Pogodbe, ki temelji na pravnomočni sodbi XI Pg 92/99 z dne 15. 11. 1999. S plačilom dogovorjenega zneska pa naj bi A. d.o.o. poravnala še svoje neposredne obveznosti do tožeče stranke, ki so tudi neposredno povezane s terjatvijo iz pravnomočne sodbe. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da A. d.o.o. s plačilom v Sporazumu dogovorjenega zneska ni izpolnil tuje obveznosti pač pa je izpolnil svojo obveznost do D. d.d. - v likvidaciji, zaradi česar ni mogel hkrati postati njen upnik za isto obveznost. Drugačne pritožbene trditve ne držijo.

32Pritožbeno sodišče ne glede na navedeno še dodaja, da v kolikor bi A. d.o.o. dejansko izpolnil obveznost D. d.d.- v likvidaciji kot tujo obveznost na podlagi subrogacije, bi to pomenilo, da bi terjatev tožeče stranke do D. d.d. - v likvidaciji prešla na A. d.o.o., ne pa tudi terjatev tožeče stranke napram toženima strankama v tej zadevi. Dejansko pa je na A. d.o.o. prešla vtoževana terjatev do toženih strank, na podlagi z istim Sporazumom dogovorjene cesije, vendar le toliko, kolikor še obstaja glede na prenehanje terjatve v višini plačanega zneska 1.700.000.000,00 SIT. Zaradi navedenega so neupoštevne pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe o zakoniti subrogaciji, kakor tudi pritožbena trditev, da so razlogi za zavrnitev zahtevka nejasni in sami seboj v nasprotju.

33Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je s plačilom zneska 170.000.000,00 SIT (709.397,43 EUR) s strani ene od solidarnih dolžnic poplačan ves vtoževani dolg in svoj zaključek o tem utemeljilo. Zato ne držijo pritožbene trditve, da izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena. Vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri tem zmotno uporabilo določbo 1060.člena OZ.

34Ustavno sodišče je z odločbo U-I-300/04 z dne 02. 03. 2006 (Ur. l. RS, št.28/2006 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01. 01. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Navedeno pomeni, da za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki so nastale po ZOR, po uveljavitvi OZ (01. 01. 2002) velja določba 376. člena OZ, po kateri zamudne obresti prenehajo teči ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. V tem primeru je možno upniku prisoditi zamudne obresti največ v višini glavnice. Vendar pa ta omejitev velja le, kadar zamudne obresti dosežejo glavnico po 1.1.2002. Na višino zamudnih obresti, ki se natečejo do 31. 12. 2001 pa ta omejitev ne velja. V tem primeru obstoji obveznost plačila zamudnih obresti, ki so se natekle do 31. 12. 2001, tudi če presežejo glavnico (277. člena ZOR), hkrati pa s 01. 01. 2002 prenehajo teči. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je zmotno.

35Pritožbeno sodišče je s pomočjo uveljavljenega programa za izračun zamudnih obresti obračunalo zamudne obresti od posameznih zneskov, ki sestavljajo glavnico od njihove zapadlosti do 31. 12. 2001 in ugotovilo, da znašajo skupaj 148.298.002,89 SIT, kot izhaja iz priloženega izračuna, ki je sestavni del te sodbe. Višina do 31. 12. 2001 obračunanih zamudnih obresti je tako že do uveljavitve OZ presegla glavnico za trikrat. Materialnopravno to pomeni, da so zamudne obresti prenehale teči z dnem 01. 01. 2002, hkrati pa da znaša dolg prve tožene stranke iz Pogodbe na dan 31. 12. 2001 skupaj z glavnico (49.105.256,80 SIT) 197.403.259,49 SIT (823.749,20 EUR).

36Iz navedenega izhaja, da s plačilom zneska 170.000.000,00 SIT (709.397,43 EUR) s strani ene od solidarnih dolžnic dne 30. 06. 2003 ni bila poplačana v celoti obveznost iz Pogodbe, glede katere je bilo predhodno ugotovljeno, da obstoji za tudi prvotoženo stranko napram tožeči stranki, tudi kot eno od solidarnih dolžnic. Kot rečeno celotna vtoževana obveznost predstavlja glavnico 49.105. 256,60 SIT in obračunane zamudne obresti od posameznih zneskov, ki sestavljajo glavnico od njihove zapadlosti do 31. 12. 2001 (148.298.002,89 SIT), kar skupaj znaša 197.403.259,49 SIT EUR. Ob upoštevanju, da je ena od solidarnih dolžnic plačala dne 30. 06. 2003 znesek 170.000.000,00 SIT, mora prva tožena stranka plačati še preostali del te ugotovljene obveznosti višini 27.403.259,69 SIT (114.351,77 EUR).

37Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je prvi toženi stranki naložilo plačilo zneska 114.351,77 EUR (5. alinea 358. člena ZPP). Hkrati pa je glede preostalega nespremenjenega dela izpodbijane sodbe pritožbo zavrnilo in jo potrdilo (353. člen ZPP).

38Pritožbeno sodišče odločitve o pravdnih stroških ni spreminjalo, saj se odločitev o glavnem zahtevku ni spremenila. Pritožbeno sodišče je namreč spremenilo le odločitev o obrestih, ki predstavlja postransko terjatev v smislu določbe 2. odst. 39. člena ZPP in jih sodišče ni obravnavalo kot del vrednosti spora, od katere se računajo pravdni stroški.

39Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v delu, ki se nanaša na postranske terjatve, ne pa tudi na glavno terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Prav tako pa je naložilo prvi toženi stranki, da nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj s trditvami v njem ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Sodba VSRS opr. št. II Ips 239/2008.