133. člen ZOR

V izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje ponuja sklep, da bi se lahko tožnica posledicam izognila s tem, da bi sprejela pomoč, ki je toženka ne zavrača in še vedno obstaja njena pripravljenost, da se s tožnico zbliža in ji pomaga. Nenazadnje tožnica sama v pritožbi navaja, da bi bila vesela in hvaležna toženkine pomoči.

Zastaranje se veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da bo namen poravnave dosežen, dokler bo toženka trpela posledice poškodb iz prometne nesreče in bo zaradi njih nesposobna za dela, za katera je bila nesposobna ob sklenitvi poravnave. O odpadlem namenu bi bilo tako mogoče govoriti le, če bi se posledice toženkinih poškodb iz prometne nesreče zmanjšale oziroma če bi izzvenele. Pri poklicni dejavnosti je predvidljivo in logično, da jo oseba enkrat v prihodnosti dejansko preneha opravljati v celoti. Tožnica bi ob sklenitvi poravnave morala predvideti, da toženka (ob pomoči drugih) ne bo profesionalno čebelarila do smrti, temveč bo v prihodnosti, vsaj pri starosti 74 let, kolikor je bila stara v letu 2010, s tem v celoti prenehala.

V sporih med posameznimi varčevalci in toženko iz sklenjenih pogodb o bančnem denarnem depozitu ne gre za vprašanje nasledstva, temveč jih je treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava ter splošna pravila o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica.

Ugovor, da gre za nasledstveno vprašanje, je lahko pomemben, če bi šlo za spor o prevzemu jamstva med državami naslednicami bivše SFRJ, ali bankami različnih držav naslednic, ki so po razpadu SFRJ prevzele obveznosti za devizne hranilne vloge v posameznih državah članicah. V obravnavani zadevi pa gre za spor med posameznim varčevalcem in toženo stranko iz civilnopravnega razmerja, pri reševanju katerega ta ugovor ni utemeljen. Tovrstne spore je treba reševati po splošnih pravilih obligacijskega prava in pravilih o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica.

Ugotovitvi, da je tožnica želela dvigniti le del sredstev in ne vseh svojih prihrankov in da ni nameravala zapreti hranilne knjižice oziroma razvezati pogodbe o denarnem depozitu, sledi zaključek, da tožbeni zahtevek ni zastaral.

Razlikovanje med položaji strank, ki se s pogodbo dogovorita o bodoči denarni renti, in položaji strank o pravicah in obveznostih, o katerih v zvezi s plačevanjem bodoče rente odloči sodišče, ima stvaren in razumen razlog. Sodišče je državni organ, katerega funkcija je ravno razreševanje sporov o razmerjih med strankami, ki sodijo v njegovo stvarno pristojnost. Upoštevanje vseh okoliščin, ki lahko vplivajo na prisojo rente, je zato inherentno skrbnosti opravljanja njegove funkcije. Za stranke pa navedeno ne velja. Te delujejo v okviru svoje svobodne pogodbene volje. Zato je zanje posebej predpisano, da morajo pri prevzemanju in izpolnjevanju obveznosti delovati z dolžno skrbnostjo. Takšno splošno obligacijsko načelo je v določbi 133. člena ZOR zgolj konkretizirano na način, da jasno odkazuje, v čem se takšna skrbnost pri dogovarjanju izkazuje. Nepričakovanost oziroma nepredvidljivost sta relevantna za presojo zahtevka za razvezo pogodbe. Ta elementa sta vključena v dispozicijo 2. odstavka 133. člena ZOR in predstavljata negativni predpostavki za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Kot takšni ne sodita v trditveno breme tožnice, temveč trditveno breme nasprotne s

Institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj predpostavlja situacijo, ko ima upnik denarno terjatev zoper dolžnika, dolžnik pa skuša preprečiti njeno poplačilo. Gre za primere, ko se uveljavlja relativna neveljavnost oz. neučinkovitost dolžnikovega ravnanja zaradi dolžnikove neplačevitosti in se s tožbo zahteva, da pravno dejanje nima učinka do tožeče stranke glede njene terjatve do dolžnika v določenem znesku in da je zato pridobitelj dolžan dopustiti, da tožeča stranka terjatev do dolžnika poplača iz pridobiteljevega premoženja. Če je bila stranka predpogodbe (prodajalec) pri sklepanju predpogodbe v opravičljivi zmoti glede bistvene lastnosti predmeta (od katere je odvisna opredelitev njene vrednosti), lahko odkloni sklenitev bodoče glavne pogodbe. Status nepremičnine (s tem pa njena vrednost) je odločilna lastnost predmeta (in s tem element pred/pogodbe).

Presoja nižjih sodišč, da je podana pristojnost slovenskega sodišča in da se za odločanje v tej zadevi uporabi slovensko pravo, je pravilna in utemeljena v določilih 20., 48., 53. in 56. člena ZMZPP. Ravnanje tožnika v letu 1993 nima značilnosti zahteve za izpolnitev oziroma opomina, ki je enostranska pravnoposlovna izjava (izrecna ali konkludentna) volje, s katero upnik dolžnika pozove, naj opravi izpolnitev, in ki mora biti izražena nedvoumno. Ne gre za nasledstveno vprašanje. Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na civilno pravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki jih toženka lahko uveljavlja le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe oziroma z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Navedena stališča veljajo tudi za sicer pravilne razloge nižjih sodišč, da obveznost toženke do tožnika ni prenehala z ukinitvijo podružnice oziroma z ustanovitvijo nove banke brez soglasja toženke (z razlastitvijo s strani tretje osebe) in da ni prišlo do prevzema dol

Pogodbene stranke sklepajo pogodbe iz različnih motivov, vendar poslovno podlago, kavzo tvorijo le tisti interesi, ki so bili predmet usklajevanja pri sklepanju pogodbe. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati, da so ti njegovi nagibi postali del poslovne podlage. Ocenilo je, da okoliščina, da je prišlo do menjave zemljišč in da je tožena stranka začela z gradnjo na drugem sklopu zemljišč še ustreza kavzi pogodbe, da je torej tožena stranka svojo obveznost izpolnila in ni nobene podlage za njeno odškodninsko odgovornost.

Tožnik je bil deponent toženke. Depozitno pogodbo je imel sklenjeno z LB OB Sarajevo, ki se je leta 1989 registrirala kot podružnica (filiala) tožene stranke, ki pa ni pravna oseba, pri čemer imajo v podružnici vložene devizne enake pravne učinke, kot da bi bile vložene v samo toženko oziroma na njenem sedežu v Ljubljani.

V primeru pogodbe o bančnem depozitu mora opraviti za pogodbo značilno izpolnitev depozitar – toženka. Ker imajo v podružnico vložene devize enake pravne učinke, kot če bi bile vložene v toženko na njenem sedežu v Ljubljani, je toženka pasivno legitimirana za izpolnitev obveznosti iz depozitnih pogodb, sklenjenih s tožniki. Listini ni mogoče odreči kredibilnosti zgolj zato, ker je predložena v fotokopiji.

Določba prvega odstavka 133. člena ZOR sama po sebi ne pove, na kakšen način lahko stranka uresniči svoje upravičenje do razveze pogodbe. Na podlagi tistega dela določbe petega odstavka istega člena, ki govori o tem, da sodišče „izreče razvezo“, je sklepati, da je potrebno sodno uveljavljanje razveze pogodbe. Sodna praksa je zato zavzela stališče, da se razveza uveljavlja z „oblikovalno tožbo oziroma konstitutivnim zahtevkom“ (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 94/2008 z dne 26. 5. 2011).

Pogodba po vsebini predstavlja dogovor o zakupu kapacitet tožeče stranke. Tožeča stranka se je zavezala naročnikom dati na razpolago določene kapacitete v obsegu pogodbeno zagotovljenih storitev, naročniki pa so se zavezali za opravljene storitve plačati mesečni pavšal. Materialnopravno pa to pomeni, da višina pavšala ni odvisna od dejanske količine opravljenih storitev, kar pa samo po sebi ni v nasprotju z načelom enakih dajatev. Napake opravljenih storitev s strani tožeče stranke ne morejo predstavljati takšnih spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi bila obveznost ene pogodbene stranke otežena. Tožeča stranka je namreč zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe (odstop vtoževane terjatve prevzemniku A. d.o.o.) v skladu z relevantno teorijo prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala izpolnitev v korist pridobitelja terjatve. Pri tem se stranki nista spremenili, nespremenjen pa je tudi ostal prvotni tožbeni zahtevek, saj predstavlja njegova dopolnitev med postopkom le način izpolnitve obveznosti. Izpolnitev s subrogacijo predpostavlja glede na določbe. 299. člena ZOR dogovor izpolnitelja bodisi z upnikom, bodisi z dolžnikom, da bo z izpolnitvi

Dejstvo, da je prišlo do spremembe zakona še ne pomeni, da je tožena stranka v času sklenitve pogodbe okoliščine, ki so zahtevale tako spremembo predvidevala in zanje prevzela riziko. Bistveno je torej tisto, kar sta stranki ob sklenitvi pogodbe pričakovali. Osnovno merilo, ki ga je treba upoštevati pri pravični porazdelitvi škode v primeru spremenjenih okoliščin je negativni pogodbeni interes, ki pokriva izdatke, nastale v zaupanju v obstoj pogodbe.

Prodajna pogodba je bila v pretežni meri izpolnjena (tožnika sta nepremičnino izročila tožencema v posest že v juliju 1999, toženca sta velik del kupnine že plačala) in gre v konkretnem primeru za kršenje prepovedi (prometa z objekti, zgrajenimi brez lokacijskega dovoljenja in odločbe o dovolitvi priglašenih del) manjšega pomena, v posledici česar se ničnost sploh ne more uveljavljati. Podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev sporne pogodbe, sta toženca utemeljevala s trditvami, da je bila kupoprodajna pogodba razdrta z izjavami, ki vsebujejo takšno voljo obeh strank. V tem obsegu je tožba nesklepčna, saj, če je bila pogodba (sporazumno) razdrta, je ni potrebno razveljavljati.

Določba 133. člena ZOR o razvezi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin priznava pogodbeniku izpodbojno upravičenje, to pa se uveljavlja z oblikovalno tožbo oziroma s konstitutivnim zahtevkom.

Za izplačilo deviznih hranilnih vlog v SFRJ bi odgovarjala Narodna banka Jugoslavije samo v primeru, če tožene stranke ne bi bilo več. Ker tožena stranka še obstaja, je tožniku tudi dolžna vrniti deponirana devizna sredstva.

Pomen pravila, da predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne, je enak institutu razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenjih okoliščin, vendar pa v primeru, da so pogoji 6. odstavka 45. člena ZOR izpolnjeni, ni potrebna oblikovalna tožba, s katero mora stranka uveljavljati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin po 133. členu ZOR, saj predpogodba že po zakonu ne veže in razveza ni potrebna. V primeru odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti ene stranke, pogodbi zvesti stranki ni treba zahtevati razveze pogodbe s tožbo pred sodiščem, saj se pogodba razveže avtomatično, sama po sebi na podlagi zakonskih določb. Oderuštvo zaradi svoje vsebine in predpostavk je omejeno samo na tiste dvostranske pogodbe, ki imajo naravo odplačnih pogodb. Ker se pravna usoda predpogodbe nedvomno navezuje na glavno pogodbo, lahko stranka predpogodbe po oceni sodišča druge stopnje svojo pravico do uveljavljanja ničnosti glavne pogodbe uveljavlja tudi tako, da odkloni sklenitev glavne pogodbe. Namen 88. člena ZDen je v tem, da se „zavarujejo“ denacionalizacijski po

Čeprav sta pogodbo sklenila dva gospodarska subjekta, ne gre za gospodarsko pogodbo, če je predmet pogodbe povračilo sredstev, vloženih v adaptacijo poslovnih prostorov.