299. člen ZOR

Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na njeni podlagi prejela. Da je prodajna pogodba z dne 9. 5. 1999, ki sta jo pravdni stranki sklenili v zvezi s parcelo št. 1772/1 k. o. X., nična, je sodišče prve stopnje ugotovilo že v sodbi z dne 27. 6. 2013. Zato je tožničino naziranje, da ji je dolžan toženec vrniti, kar je na podlagi omenjene pogodbe od nje prejel, pravilno. Okoliščina, da je bil s sodbo z dne 27. 6. 2013 zavrnjen tožničin negatorni zahtevek zoper toženca v zvezi s to isto parcelo, nima nobenega vpliva na utemeljenost predmetnega zahtevka. Dolžnost vrnitve prejetega je »zgolj« zakonska (in sicer ne stvarno ampak obligacijsko-pravna) posledica (predhodno ugotovljene) ničnosti pogodbe.

Dolžnika se notranje razmerje med kreditodajalcem in zavarovalnico tiče izključno glede vprašanja, ali je prišlo do prenosa terjatve (cesije). Upnik osnovnega, kreditnega razmerja je terjatev cediral tožeči stranki (zavarovalnici). S tem je tožeča stranka vstopila v položaj prvotnega upnika. Za takšno menjavo na upniški strani ni potrebno dolžnikovo soglasje. Soglasje je potrebno le v primeru, če se prvotni stranki pogodbe to že vnaprej izrecno dogovorita. Kršitev pravila o prekluziji je relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da mora pritožnik, ko jo uveljavlja, konkretizirano izkazati ne le to, da je sodišče glede dela procesnega gradiva napačno presodilo njegovo (ne)pravočasnost po 286. členu ZPP, marveč tudi to, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožnik, ki uveljavlja kršitev pravila o prekluziji, mora utemeljiti relacijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali relacijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pogodba po vsebini predstavlja dogovor o zakupu kapacitet tožeče stranke. Tožeča stranka se je zavezala naročnikom dati na razpolago določene kapacitete v obsegu pogodbeno zagotovljenih storitev, naročniki pa so se zavezali za opravljene storitve plačati mesečni pavšal. Materialnopravno pa to pomeni, da višina pavšala ni odvisna od dejanske količine opravljenih storitev, kar pa samo po sebi ni v nasprotju z načelom enakih dajatev. Napake opravljenih storitev s strani tožeče stranke ne morejo predstavljati takšnih spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi bila obveznost ene pogodbene stranke otežena. Tožeča stranka je namreč zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe (odstop vtoževane terjatve prevzemniku A. d.o.o.) v skladu z relevantno teorijo prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala izpolnitev v korist pridobitelja terjatve. Pri tem se stranki nista spremenili, nespremenjen pa je tudi ostal prvotni tožbeni zahtevek, saj predstavlja njegova dopolnitev med postopkom le način izpolnitve obveznosti. Izpolnitev s subrogacijo predpostavlja glede na določbe. 299. člena ZOR dogovor izpolnitelja bodisi z upnikom, bodisi z dolžnikom, da bo z izpolnitvi

Pravilo compensatio lucri cum damno v povezavi s pravilom o popolni odškodnini terja, da se od tržne vrednosti izropanja državnega granita v razsutem stanju odštejejo stroški predelave.

Pravna kvalifikacija zahtevka kot verzijskega ali kondikcijskega ne vpliva na zastaranje, saj pri obeh velja splošni petletni zastaralni rok.

V okvir besedne zveze „škoda povzročena s kaznivim dejanjem“ iz prvega odstavka 377. člena ZOR se umesti tudi škode, do povrnitve katere je ZZZS upravičen po določbah ZZVZZ (86. in 91. člen ZZVZZ), če je bila poškodba zavarovanca ZZZS povzročena s kaznivim dejanjem.

Sklop pravotvornih dejstev, ki zajema sklenitev posojilne pogodbe med G. d.d. in toženko; plačilo zavarovalne premije z namenom zavarovanja posojila; pooblastilo, dano banki, da v imenu toženke in za njen račun sklene zavarovanje v korist sklenitelja - G. d.d.; prenehanje z odplačevanjem posojila in izplačilo zavarovalnine banki s strani tožeče stranke, ob pravilni uporabi materialnega prava (299. člen ZOR) utemeljuje pravno posledico, ki je v prehodu upnikovih pravic na izpolnitelja - tožečo stranko in s tem ugoditev tožbenemu zahtevku.

Sodišče prve stopnje je predvsem pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru prišlo do subrogacije po določilu 300. člena ZOR. Tožeča stranka je izplačala banki vsoto, ki bi jo morala plačati družba D. d.o.o. in za plačilo katere je jamčil toženec kot porok in plačnik. Res je, da je tožeča stranka to storila po zavarovalni polici z dne 19.3.1993, vendar pa je glede na določilo 300. člena ZOR treba upoštevati, da je imela tožeča stranka pravni interes za tako plačilo in je zato vstopila v pravice banke. Pri tem ni pomembno, kar poudarja tožena stranka, kdo je plačal zavarovalno premijo. Pogodba je bila sklenjena med tožečo stranko in banko in na njeni podlagi je tožeča stranka banki znesek plačala ter tako vstopila v njene pravice.

Stranki sta s posojilno pogodbo uredili razmerja med tremi subjekti. Toženka je zaradi tožnikovega plačila njene obveznosti iz kupne pogodbe sedaj dolgovala tožniku plačilo manjkajoče kupnine, tožnik pa je imel obveznost izročitve denarja toženki iz posojilne pogodbe. Izročitve posojilnega denarja ni bilo, saj je bila s tem zneskom pokrita toženkina obveznost iz prodajne pogodbe. Tako je ostala le še toženkina obveznost iz posojilne pogodbe, torej obveznost vrnitve posojila.

Tožeča stranka, ki je sklenila pogodbo z banko kot zavarovalnica, je s tem sklenila pogodbo, kjer je zavarovani rizik nevračilo kredita. Posledice subrogacije nastopijo z izpolnitvijo, terjatev preide na izpolnitelja po zakonu, in posebnega pravnega posla (npr. cesija) upniku in izpolnitelju ni treba skleniti. Tožeča stranka zato lahko to, kar je plačala banki, terja od posojilojemalca, prve toženke, toda le v delu, ki vrednostno ustreza dejansko izpolnjeni izpolnitvi.

Da pa bi se tožeča stranka lahko sklicevala na pogodbeno subrogacijo, bi morala dokazati, da sklenjena pogodba (A6) zaobsega tudi zavarovanje terjatve, ki izhaja iz kreditne pogodbe, ki jo je kot kreditojemalec sklenila tudi tožena stranka dne 22.10.1992 (A3). Same določbe pogodbe o zavarovanju (A6), ki kot predmet pogodbe opredeljuje zavarovanje potrošniških kreditov (1.člen, upoštevaje aneksa št.1/92 - A7 in 1/91 - A8) takšnih trditev (v smislu 1.odst.99.čl. ZOR) ne podpirajo, saj kažejo zgolj na določen segment kreditnih pogodb, kot predmeta zavarovanja. Sodišče prve stopnje pa je takšen pomen zavarovalni pogodbi (A6) pripisalo s sklicevanjem na 2.odst. 99.čl. ZOR, v okviru česar bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati takšen namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. Tožeča stranka se je ob zatrjevanju takšne razlage zavarovalne pogodbe (tč. IV. pripravljalne vloge z dne 9.12. 2002) sklicevala zgolj na listinske dokaze. Ugotavljanje prave volje pogodbenih strank kot podlage za razlago pogodbe pa predstavlja dejansko podlago odločitve sodišča prve stopnje, do katere je prišlo na podlagi dokazne oce

Bistvena značilnost zavarovalne pogodbe, ne glede na to, ali gre za pogodbe, za katere se uporabljajo določila 27. poglavja ZOR ali pa za pogodbe o zavarovanju terjatev (na takšno naravo Sporazuma se sklicuje pritožnik), je negotovost nastanka zavarovalnega primera še pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe. Obstoj rizika ob sklenitvi pogodbe je torej poslovni namen (kavza) pogodbe. Če je zavarovalni primer ob sklenitvi zavarovalne pogodbe že nastal, ali pa je že v nastajanju, zavarovalni primer ni več negotov. Zavarovalna pogodba brez opisane kavze (ne glede na to, ali gre za zavarovanje terjatev ali za premoženjsko zavarovanje po določilih ZOR), pa je nična (1. odstavek 103. člena ZOR), pomeni pa tudi kršitev temeljnega načela iz 1. odstavka 13. člena ZOR, po katerem je prepovedano izvrševanje pravic iz obligacijskih razmerjih v nasprotju z namenom, zaradi katerega je pravica z zakonom ustanovaljena ali priznana.

Javni jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije vstopi v pravice otroka do višine nadomestila preživnine ne samo glede tistih že izplačanih nadomestil, o katerih je že obvestil preživninskega zavezanca, temveč tudi glede drugih, do vložitve predloga za izvršbo že izplačanih nadomestil, kakor tudi glede še neizplačanih in nezapadlih nadomestil. Trenutek prehoda terjatve je dan izvršljivosti odločbe o pravici do nadomestne preživnine.

Terjatev zavarovalnice kot izpolnitelja v zvezi z zavarovanjem bančnega kredita, ne predstavlja terjatve iz zavarovalne pogodbe, če dolžnik ni bil stranka zavarovalnega razmerja.

Jamstveni in preživninski sklad ne more proti preživninskemu zavezancu uspešno predlagati zavarovanja za še ne zapadle zneske zakonite preživnine (259. člen ZIZ), ker po plačilu nadomestila preživnine vstopi v položaj otroka kot upnik le do višine sredstev, ki jih je izplačal, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov. Nanj so prešle samo tiste stranske pravice, ki so že obstajale v trenutku prenosa terjatve.

Načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP/77 je podrobneje izpeljano v vseh fazah postopka na prvi stopnji, med drugim tudi v 219. členu ZPP/77, po katerem mora vsaka stranka navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Zaradi toženčevega neobrazloženega ugovora proti plačilnemu nalogu in zaradi njegove popolne pasivnosti v postopku na prvi stopnji je bilo utemeljeno opozorilo sodišča prve stopnje v razlogih sodbe prav na navedeno zakonsko določbo. Sodišče prve stopnje je lahko izvedlo le dokaze, ki jih je ponudila tožeča stranka o svojih trditvah. Tožeča stranka, ki je prejela plačilo zavarovalne premije, je imela pravni interes za izpolnitev toženčeve obveznosti, zato je s plačilom že na podlagi samega zakona nanjo prešla bankina terjatev z vsemi stranskimi pravicami.

S plačilom odškodnine svojemu delavcu je tožeča stranka izpolnila obveznost toženke (iz naslova obveznega zavarovanja vozila povzročitelja škode), zato je izpolnjena terjatev v celoti prešla na tožnico (po pravnem pravilu prvega odstavka člena 299 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Pri pogodbi, sklenjeni med zavarovalnico in hranilnico, gre za pogodbo v korist tretjih - deponentov hranilnice, saj so se zavarovale njihove terjatve iz naslova vlog. Po določilu drugega odstavka 899. člena ZOR se določbe XXVII. poglavja, ki se nanaša na zavarovanje, ne uporabljajo za zavarovanje terjatev. Uporaba določil 300. člena ZOR o subrogaciji po zakonu in sploh o subrogaciji (zlasti 299. člen ZOR) iz splošnega dela - temeljev obligacijskih razmerij s tem seveda ni izključena. Pogoj za uveljavljanje pravic iz subrogacije (bodisi na zakonski bodisi na pogodbeni podlagi) je izpolnitev tuje obveznosti. V obravnavani zadevi pa tožeča zavarovalnica ni z izplačilom vlog deponentom hranilnice plačala tujega dolga, temveč je izpolnila samo svojo lastno pogodbeno obveznost iz zavarovalne pogodbe z dne 25.1.1991 in iz police št... z dne 6.1.1993. Zavarovalnica je sklenila citirano pogodbo v okviru svojega poslovanja odplačno - proti plačilu premije in zato je seveda tudi prevzela obveznost za izplačilo vlog, če nastopi zavarovalni primer. Gre tedaj za popolnoma normalno poslovno razmerje na podlagi gospodarskega računa, ko si stranki s svojimi pravicami in obveznostmi stojita

Kadar tožnik svoj zahtevek temelji na izpolnitvi s subrogacijo po dogovoru z upnikom, mora dokazati, da je bil tak dogovor sklenjen in da je izpolnitev tuje, torej toženčeve obveznosti tudi izvršil.