VSRS Sodba I Ips 32935/2010-62

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

A.

1Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni P. S. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojeni J. Ž. pa nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Sodišče jima je izreklo pogojni obsodbi, v okviru katerih je obsojenemu S. določilo kazen 8 (osem) mesecev zapora, obsojenemu Ž. pa za vsako kaznivo dejanje kazen po 7 (sedem) mesecev zapora in mu nato po 2. in 3. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora, kazni pa ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obsojenca sta bila oproščena storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obeh obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencema naložili plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zagovornika obeh obsojencev. Zagovornica obsojenega P. S. vlaga zahtevo zaradi kršitev 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obsojenega S. oprosti obsodbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in vrne sodišču v novo sojenje. Zagovornica na Vrhovno sodišče naslavlja tudi pobudo, da odloči po 427. členu ZKP. Zagovornik obsojenega Ž. vlaga zahtevo iz „vseh dovoljenih razlogov“ in predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega Ž. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in vrne sodišču v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da kršitve zakona niso podane in da se zagovornika ne strinjata z dokazno oceno obeh sodišč, kar pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma. Zagovornik obsojenega Ž. je izrazil nestrinjanje z odgovorom vrhovne državne tožilke in poudaril, da vprašanje obstoja ali neobstoja oškodovanca in vprašanje pravilne pravne kvalifikacije dejanja ne more biti dejansko vprašanje.

B.

5Vrhovno sodišče, glede na vsebino obeh zahtev za varstvo zakonitosti, uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in utemeljene. Tudi v primeru, ko vložnik zahteve obširno navaja posamezna dejstva, v resničnost katerih naj bi bil podan precejšen dvom, Vrhovno sodišče pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne presoja, če vložnik hkrati ne uveljavlja nobene konkretizirane kršitve zakona, pri katere presoji bi se sploh lahko postavilo vprašanje resničnosti odločilnih dejstev in tudi ne odgovarja na predlog vložnika, naj sodbo razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev.

6Zagovornica obsojenega S. zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP z navedbami, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb in se je v pretežnem delu le sklicevalo na razloge iz prvostopenjske sodbe. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse(1), je standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje drugačen od tistega, ki velja za odločbe sodišča prve stopnje. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje izrecno opredeli do vsake pritožbene navedbe. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe sodišče zadosti tudi v primeru, če iz obrazložitve izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo oziroma jih ni prezrlo. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče pretehtalo argumente prvostopenjskega sodišča (prvi odstavek na 3. strani sodbe) in se pri presoji ali je bil obsojeni S. tisti, ki je iz arhiva Z. d. d., odtujil 47 kompletov kuponov pretečenih zavarovalnih polic, strinjalo z zaključki prvostopenjskega sodišča in jih ponovno povzelo, zato zatrjevana kršitev ni podana. V pretežnem delu zahteve, v katerem zagovornica navaja, da je sodišče obsojenemu S. brez trdnega dokaza, naprtilo prilastitev vseh 47 kompletov kuponov, da tega ne potrjuje niti mnenje Centra za forenzične preiskave, da sodbe ni mogoče opreti na telefonske komunikacije, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je te kupone od obsojenega S. prevzel obsojeni Ž., zagovornica polemizira s presojo dejanskih zaključkov sodišča, kar pa predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornica niti nima pravnega interesa za izpodbijanje ugotovitve sodišča, da je kupone od S. prevzel Ž. in jih nato izročil zavarovalniškim zastopnikom A. d. d. Kaznivo dejanje tatvine je dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le-to dobi v svojo posest. Z odvzemom kuponov je obsojeni S. onemogočil Z. d. d., da bi s temi kuponi še naprej razpolagala in takrat kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ dokončal, zato ravnanje s temi kuponi po dokončanju kaznivega dejanja na njegov pravni položaj ne more imeti vpliva.

7Zagovornika obeh obsojencev se v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzemata za milejšo pravno kvalifikacijo očitanih kaznivih dejanj, zagovornica obsojenega S. za pravno opredelitev po drugem odstavku 211. člena KZ, zagovornik obsojenega Ž. pa za pravno opredelitev po četrtem v zvezi prvim odstavkom 221. člena KZ. Da gre v primeru prilastitve tujih premičnih stvari, ki obsegajo določene pravice, vedno za pravno opredelitev po temeljni obliki kaznivega dejanja, je zagovornikoma odgovorilo že prvostopenjsko sodišče, njegove razloge pa Vrhovno sodišče v celoti sprejema, zato tudi ta očitana kršitev zakona ni podana.

8Zagovornik obsojenega Ž. v zahtevi najprej navaja, da je v času storitve očitanih kaznivih dejanj obstajala B. d. d., ne pa A. d. d., in je torej v izpodbijani sodbi kot oškodovanec, naveden nekdo, ki sploh ne obstaja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedba oškodovanca v opisu kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ in ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, za storitev katerih je bil Ž. obsojen, ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi bil zakonski znak teh dveh kaznivih dejanj, zato drugačno pojmovanje oškodovanca, ki je očitna pisna pomota ali pa nenatančnost, na zakonitost in razumljivost sodbe ne vpliva.

9Zagovornik obsojenega Ž. v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pove, katere kršitve določb kazenskega zakona ali kazenskega postopka uveljavlja, ampak samo nakazuje na kršitve določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP, v skladu s katero mora sodišče določno in popolno navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov in na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, v skladu s katero mora sodišče druge stopnje presoditi pritožbene navedbe. Teh kršitev zagovornik ne substancira in jih ne utemelji na način, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo, ampak z navedbami, da je bil obsojeni Ž. spoznan za krivega kar počez in brez dokazov, da je od S. prevzel komplete kuponov in jih skupaj z izjavami o obstoju zunajzakonske skupnosti izročil A. d. d., ponuja le lastno oceno dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi ter na tej podlagi zavrača odločitev sodišča. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika, da iz prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, da je bil prav obdolženi Ž. tisti, ki je odgovoren za izdelavo izjave o obstoju zunajzakonske skupnosti in za njeno predložitev agentom A. d. d. V tretjem odstavku na enajsti strani sodbe je prvostopenjsko sodišče navedlo razloge in dokaze, na podlagi katerih je štelo, da je bil ravno obsojeni Ž. tisti, ki je priči G. v prostore A. d. d., prinašal lažne izjave o zunajzakonski skupnosti in odtujene kupone Z. d. d. Kljub temu, da zagovornik tako ugotovljenega dejanskega stanja ni izpodbijal določno in konkretizirano, ampak je podal nek svoj pogled na izvedene dokaze, je višje sodišče argumente prvostopenjskega sodišča ponovno pretehtalo in se strinjalo z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča.

10V preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega Ž. izpodbija le dejanske zaključke izpodbijane pravnomočne sodbe in ponuja lastno oceno dejanskega stanja ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, zahtevi pa sta v pretežnem delu vloženi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

12Glede na izid postopka sta obsojenca na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

----

Op. št. (1): Primerjaj npr. odločbe VS RS I Ips 176/2009 z dne 16. 6. 2010, I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007 in I Ips 22/2009 z dne 16. 4. 2009