VDSS sodba Psp 336/2008

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Odločba toženca št. ... z dne 16. 11. 2006 se odpravi. Odločba toženca iste opravilne številke z dne 22. 9. 2006 pa se delno odpravi v delu glede datuma lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 1. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in se določi nov datum 23. 9. 2006.

Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 151,68 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbe v znesku 168,54 EUR v roku 8 dni.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 16. 11. 2006 in št. ... z dne 22. 9. 2006 in da ji je toženec dolžan povrniti stroške pritožbenega in pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je toženec svojo odločitev oprl na javno objavljene podatke o tem, da je tožnica že vse od 3. 6. 1996 dalje vpisana kot s.p. posameznica. Pri tem je ugotovil, da tožnica opravlja to dejavnost kot svoj edini poklic, ni pa ugotavljal, kakšne dohodke ima iz te dejavnosti. Stvar je poenostavil in je kar 3 leta za nazaj odločil, da ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 1. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) od 20. 9. 2003 dalje. Sklicuje se na 8. člen ZPIZ-1 in definicijo samozaposlene osebe. Poudarja, da s svojimi dohodki ne dosega minimalne plače. Ne strinja se, da toženec zahteva plačilo prispevkov za triletno obdobje za nazaj po uradni dolžnosti, ne dovoli pa izvzema iz zavarovanja. Meni, da je takšna retroaktivnost v nasprotju z ustavo. V času od 20. 9. 2003 dalje ni bila povsem brez statusa, temveč je bila zavarovana kot brezposelna oseba in je tudi redno plačevala prispevke. Zato bi toženec moral ugotoviti spremembo statusa, ne pa zgolj določiti status ne glede na dejansko stanje zadeve v času od 20. 9. 2003 dalje. Toženec bi tudi moral najprej ugotoviti, kakšen status je tožnica sploh imela kot njegova zavarovanka, saj je bila do 20. 9. 2003 brezposelna in prejemnica nadomestila za brezposelnost, zavod pa je zanjo plačeval ustrezne prispevke. Vztraja pri dosedanjih navedbah in meni, da je glede na določbo 259. člena ZPIZ-1 zgolj ona tista, ki si izbira način zavarovanja. Zato toženec ne more sam določiti načina zavarovanja tožnice, še posebej v primeru, ko je ta posegel v dosedanji status zavarovanke, ne da bi uredil materialne obveznosti med njima. Nedvomno je bila tožnica v času, na katerega se razteza izpodbijana odločba, zavarovana po drugi obliki zavarovanja in se za nazaj oblike zavarovanja ne morejo spreminjati zaradi prepovedi povratnega obravnavanja, zaradi posebnega tretmana upravnih odločb in pridobljenih pravic zavarovancev. Po njenem prepričanju bi toženec kvečjemu lahko določil status zavarovanja iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, če ne bi imela nobenega statusa in to šele tedaj, ko bi ugotovil dejansko stanje zadeve, vključno z možnostjo izvzema iz zavarovanja. Meni, da je še vedno aktualen judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 86/2004 in da je toženec ravnal v nasprotju z ustavnimi načeli, določenimi v 155. členu ustave. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba ter v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je,da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni kršilo določb pravdnega postopka, zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sporna sprememba podlage zavarovanja za nazaj. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila tožnica po podatkih Poslovnega registra Slovenije z dne 3. 6. 1996 vpisana v register kot samostojna podjetnica posameznica. Po podatkih matične evidence je bila tožnica od 20. 9. 2003 prostovoljno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz tega zavarovanja se je z dnem 30. 9. 2006 odjavila (priloga obrazec M-2, odjava iz pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja z dne 3. 10. 2006 in se s 1. 10. 2006 prijavila v zavarovanje kot s.p. (priloga obrazec M-1, prijava v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo, zavarovanje za primer brezposelnosti in o sklenitvi delovnega razmerja).

Ker je bila tožnica tudi v obdobju od 20. 9. 2003 vpisana v register kot samostojna podjetnica, bi morala po stališču toženca od 20. 4. 2003 dalje biti zavarovana po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, torej kot samostojni podjetnik.

Pravna podlaga za razsojo predmetne zadeve je podana v ZPIZ-1. Ta v 15. členu določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji kot samostojni podjetniki posamezniki po Zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost vključno s fizičnimi osebami, ki se štejejo za obrtnike ali zasebne trgovce v skladu z zakonodajo, veljavno pred uveljavitvijo zakona o gospodarskih družbah. Po 1. odstavku 17. člena ZPIZ-1 se šteje, da samozaposleni in kmetje opravljajo samostojno dejavnost kot edini poklic, če niso v delovnem razmerju, ne opravljajo druge dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, ali niso na šolanju. ZPIZ-1 pa v 1. odstavku 18. člena določa tudi pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno. Tako se šteje, da samozaposleni ne opravlja samostojne dejavnosti, kot edini ali glavni poklic, če je v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti samozaposlenega – v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki ureja dohodnino – dosežen v posameznem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa, ne presega letnega zneska minimalne plače v tem letu.

Takšno besedilo 18. člena je določeno z novelo in velja od 1. 1. 2002, da za posameznike, ki izpolnjujejo pogoje iz tega člena, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni obvezno. Pri tem je sprejeta ureditev, ki je veljala do 31. 12. 1999 in po kateri ni bil predviden poseben predhodni postopek izvzema iz zavarovanja, temveč je posameznik, ki je ocenil, da se opravljanje dejavnosti ne šteje več kot edini oziroma glavni poklic, vložil odjavo iz zavarovanja, pristojni delavec prijavno – odjavne službe pa je ugotovil, ali so izpolnjeni pogoji (1. odstavek 18. člena zakona), preden je odjavo sprejel.

Seveda pa, kolikor posameznik ni prijavljen v zavarovanje na podlagi zavarovalnega razmerja, ki nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja in je podlaga za obvezno zavarovanje (7. člen ZPIZ-1) tudi do izvzema iz zavarovanja ne more priti. Nastanek pravnega razmerja v skladu s 3. odstavkom 7. člena ZPIZ-1 sporoči delodajalec ali drug zavezanec za prijavo nosilcu zavarovanja z obvezno prijavo v zavarovanje.

Obveznost zavarovanja samozaposlenih se glede na 33. člen ZPIZ-1 začne z dnem vpisa v razvid samostojnih podjetnikov posameznikov ali v drug register, ki je predpisan za določeno dejavnost oziroma z dnem izdaje dovoljenja za opravljanje samostojnih dejavnosti in se zaključi z dnem vrnitve ali odvzema takšnega dovoljenja ali z nastopom pravnomočnosti prepovedi opravljanja dejavnosti.

Glede na vse navedeno bi torej tožnica, ker je bila dne 20. 9. 2003 vpisana v register kot samostojna podjetnica, morala biti zavarovana po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, ne pa zavarovana prostovoljno po 34. členu ZPIZ-1, ne glede na to, kakšen dobiček dosega s svojo dejavnostjo, ker bi skladno z že citiranim 1. odstavkom 18. člena ZPIZ-1 v primeru, da bi bila zavarovana kot samozaposlena in če bi v obdobju treh let ne dosegala določenega dobička, kot ga predpisuje zakon, lahko uveljavljala, da zanjo zavarovanje ni obvezno (oziroma pred novelo takoimenovani izvzem iz zavarovanja).

Vendar pa je v konkretnem primeru vprašanje, ali je imel toženec podlago v ZPIZ-1 in v določbah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembo, v nadaljevanju ZMEPIZ), da je posegel za nazaj in spremenil podlago zavarovanja.

ZMEPIZ v 4. odstavku 49. člena sicer določa, da se zavarovalno razmerje oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja tudi v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1. V takih primerih zavod na podlagi 2. odstavka 50. člena odloči o lastnosti zavarovanca z odločbo.

V zvezi z zavarovanjem po 34. členu ZPIZ-1, na podlagi katerega je bila tožnica zavarovana od 20. 9. 2003, v spisu ni odločbe, niti stranke ne zatrjujejo, da je bila izdana taka odločba. Obstajajo podatki o pregledu zavarovanih oseb pri zavezancu (tudi o osebah v delovnem razmerju pri samostojnem podjetniku posamezniku) in podatki o obveznih zavarovanjih oseb oziroma za tožnico podatek, da je od 20. 9. 2003 prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 7. Izkazan je torej določen status oziroma pravno razmerje, ki se je za tožnico izvajalo od 20. 9. 2003 pa vse do odjave 30. 9. 2006 ter je bilo za tožnico glede pravnih učinkov identično s pravnim razmerjem, kot če bi bilo urejeno s posamičnim upravnim aktom. Poseganje v takšna pravnomočno urejena pravna razmerja pa je z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja v skladu z 249. členom ZPIZ-1, dopustno le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. Da bi bilo v konkretnem primeru uporabljeno katerokoli izredno pravno sredstvo, iz dokumentacije ni razvidno. Pritožba se utemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 86/2004 z dne 9. 11. 2004, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je mogoče v pravnomočno urejena razmerja, posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je poudarilo, da Ustava Republike Slovenije v svojem 158. členu ustave zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. Po tej določbi je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. V tem primeru se zagotavlja predvsem varstvo pridobljenih pravic, ki jih mora varovati pravna država. Tudi pritožbeno sodišče je v več zadevah sprejelo stališče, da toženec za spremembo podlage zavarovanja za nazaj po uradni dolžnosti ni imel ustrezne podlage v zakonu. V sporni zadevi namreč ne gre za stanje, kot je določeno v 48. členu ZPIZ-1, torej, da prijava ni bila vložena, saj je tožnica, čeprav nepravilno, bila prijavljena v zavarovanje.

S spremembo lastnosti zavarovanke za nazaj v upravnem postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, je po stališču pritožbenega sodišča zaradi zmotne razlage in uporabe ZPIZ-1 in ZMEPIZ prišlo do nedopustnega posega v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Izpodbijana posamična upravna akta zato vsaj za čas do izdaje prvostopenjskega upravnega akta z dne 22. 9. 2006 nista pravilna.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi v tem delu ugodilo in v skladu s 4. točko 358. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca št. 6522232 z dne 16. 11. 2006, prvostopno odločbo z dne 22. 9. 2006 pa v delu glede datuma lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 in določilo nov datum 23. 9. 2006, to je prvi naslednji dan po izdaji prvostopnega upravnega akta z dne 22. 9. 2006. Ker je tožnica v pravdi uspela, ji je pritožbeno sodišče v skladu s 154. členom ZPP in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami, v nadaljevanju OT) priznalo priglašene stroške in sicer za tožbo 100 točk, za zastopanje na naroku dne 22. 2. 2008 100 točk, 50 točk glede trajanja naroka in 20 točk za čakanje, kar skupaj znese 270 točk, upoštevajoč vrednost 0,459 EUR za točko, znaša to 123,93 EUR, 2 % materialnih stroškov 2,47 EUR, skupaj 126,40 EUR ter 20 % DDV 25,28 EUR oziroma skupaj 151,68 EUR. Navedeni znesek je dolžan toženec tožnici plačati v roku 8 dni, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je sicer priglasila tudi stroške pritožbe v predsodnem postopku, vendar teh stroškov pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo. Glede na določbo 63. člena ZDSS-1 se lahko v sporih iz 1. odstavka 7. člena ZDSS-1 tožbo vloži samo zoper dokončni upravni akt pristojnega organa. Ne glede na procesno predpostavko dokončnosti, pa se tudi postopek v socialnih sporih začne šele z vložitvijo tožbe, enako, kot je določeno v 179. členu ZPP za začetek pravdnega postopka. To v posledici pomeni, da so stroški, o katerih odloči sodišče v socialnem sporu po določbi 163. člena ZPP, glede na določbo 1. odstavka 151. člena ZPP, samo tisti izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Tako se je izrekla tudi že sodna praksa (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 228/2004, Psp 848/2005 in drugi).

Ker je tožnica deloma oziroma v pretežnem delu uspela tudi v pritožbi, je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženec v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP dolžan tožnici povrniti priglašene stroške pritožbe in sicer 300 točk, kar znaša 137,70 EUR, 2 % materialnih stroškov, to je 2,75 EUR oziroma skupaj 140,45 EUR ter od tega še 20 % DDV, kar znaša 28,09 EUR oziroma skupaj 168,54 EUR. Ta znesek je toženec dolžan tožnici plačati v roku 8 dni.