17. člen ZPIZ-1

Tožnica je za obdobje od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 izpolnjevala pogoje za vključitev v zavarovanje na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, saj pred tem ni bila vključena v zavarovanje, niti v tem času ni bila zavarovana na drugi podlagi. Od 16. 10. 2012 dalje pa je bila tožnica za 20 ur vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja v skladu s 13. členom ZPIZ-1. Ker je bila tožnica zavarovana na drugi pravni podlagi, pa čeprav le za 20 ur, 2. odstavek 15. člena ZPIZ-1 ne daje pravne podlage, da bi bila tožnica za preostali čas (20 ur) zavarovana po tej določbi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke, prvostopenjsko odločbo pa spremenilo tako, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova družbeništva zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 za polni delovni čas 40 ur tedensko.

Tožnica je bila v spornem obdobju v določeni družbi vpisana v poslovni register kot družbenica in hkrati pooblaščena za zastopanje zasebne družbe. Vpis družbeništva zasebne gospodarske družbe, s pooblastilom za zastopanje družbe, pomeni nastanek pravnega razmerja, za katero glede na načelno določbo 2. odst. 7. člena ZPIZ-1 ex lege nastane zavarovalno razmerje. Pravna podlaga je podana v 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Takšno zavarovalno razmerje glede na 1. alineo 33. člena ZPIZ-1 traja od dneva vpisa v register in se zaključi z izbrisom iz registra. Zato tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka ter na ugotovitev, da tožnica v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanke na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ni utemeljen.

Tožeča stranka je bila v celotnem obravnavanem obdobju od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do ponovne zaposlitve pri novem delodajalcu obvezno zavarovana iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, ki je nastalo na podlagi samega zakona v trenutku, ko tožeča stranka, ki je bila kot samostojni podjetnik vpisana v Poslovnem registru Slovenije, ni bila (več) zavarovana na podlagi delovnega razmerja. Zato ji za to obdobje ni mogoče priznati delovnega razmerja, saj bi s tem imela priznano dvojno zavarovanje. Ob izpolnjenih pogojih lahko pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe.

Zakonski pogoj za izvzem iz obveznega zavarovanja ni določen čas trajanja zavarovanja, tudi takrat, ko to ni obvezno, temveč opravljanje dejavnosti in nedoseganje minimalnega dobička.

Ko je oseba že zavarovana kot kmet in njen dohodek iz (dodatne) samostojne dejavnosti ne doseže minimalne plače (tožena stranka te ugotovitve ni prerekala), takšne osebe ni mogoče šteti za samozaposleno osebo, ki bi morala biti zavarovana na tej podlagi.

Čeprav tožnik opravlja tudi samostojno dejavnost, je zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, saj z opravljanjem samostojne dejavnosti ne dosega dohodka, ki dosega minimalno plačo. Samostojne dejavnosti tako ne opravlja kot edini ali glavni poklic in zavarovanje tožnika kot samozaposlenega ni obvezno.

Ker je bila tožničina prijava zavarovanja na podlagi opravljanja odvetniške dejavnosti za 20 ur na teden vložena dne 14. 4. 2010, tožnica pa je odvetniško dejavnost za polni delovni čas opravljala vse od leta 1994, gre za spremembo med zavarovanjem, ki se v matično evidenco vnese s prvim naslednjim dnem po prejemu prijave, torej z dnem 15. 4. 2010, ne pa z dnem 30. 12. 2009, ko je tožnica začela opravljati odvetniško dejavnost 20 ur na teden.

Tožnik, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, z dejavnostjo, ki jo je opravljal, ni dosegel oziroma ustvaril predpisanega minimalnega dohodka (dejavnost je opravljal le v zimskih mesecih, tri do štiri mesece na leto), zato se šteje, da ni opravljal samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic. To pa je pogoj, pod katerim zavarovanje ni obvezno.

Revidentka v obravnavanem obdobju ni bila na šolanju v smislu določbe 8. člena ZPIZ-1, saj v tem času ni bila na dodiplomskem oziroma podiplomskem izobraževanju. Poklicno izobraževanje namreč ne predstavlja dodiplomskega oziroma podiplomskega izobraževanja. Status zavarovanke je imela na podlagi določb 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 17. člena ZPIZ-1, ker je kot samostojna podjetnica opravljala pridobitno dejavnost kot edini poklic, saj ni bila v delovnem razmerju, ni opravljala druge dejavnosti, na podlagi katere bi bila zavarovana, in tudi ni bila na šolanju.

Tožnica bi imela po določbi 179. člena ZPIZ-1 kot oseba, ki je bila izvzeta iz zavarovanja po prvem odstavku 18. člena ZPIZ-1, pravico do izplačevanja pokojnine. Ob ugotovitvi, da je kljub izvzemu iz zavarovanja opravljala odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa, je bila ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006 torej upravičena do delne pokojnine.

Tožnica, ki je opravljala samostojno dejavnost kot samostojna podjetnica posameznica od 1. 1. 2000 do 10. 11. 2009, in ni bila vključena v zavarovanje na drugi podlagi, ima v tem obdobju lastnost zavarovanke po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, kljub temu da ne ustvarja dobička v višini minimalne plače.

Tožnica v času, ko je bila registrirana kot samostojna podjetnica posameznica, ni plačevala prispevkov za socialno varnost, ki so z zakonom določene obvezne dajatve. Če zavezanec obveznih dajatev v skladu z ZPSV ne plača, jih odmeri in opravi izvršbo davčni organ. V zvezi z ugovorom tožnice, da je dejavnost opravljala dopolnilno, sodišče pojasnjuje, da glede na določbe 15. člena ZPIZ-1, 17. člena ZPIZ-1 in 5. točke 15. člena ZZVZZ opravljanje dejavnosti kot „dopolnilne“ ni vezano na odločitev osebe, ki se vpisuje v register samostojnih podjetnikov, temveč na izpolnjevanje pogojev, ki jih določata ZPIZ-1 oziroma ZZVZZ.

Tožnica v obdobju zadnjih treh let pred prenehanjem delovnega razmerja, čeprav je bila vpisana v register samostojnih podjetnikov posameznikov, ni bila zavarovana na tej podlagi (ampak kot delavka v delovnem razmerju), zato tudi ni obračunavala prispevkov za obvezno zavarovanje iz tega naslova. Ob prenehanju zavarovanja na podlagi delovnega razmerja kot samostojna podjetnica tudi ni imela zaposlenih delavcev niti ni izpolnjevala starostnega pogoja, ker še ni dopolnila 56 let. Tako ni izpolnjen pogoj za izvzem iz zavarovanja.

Ker je ustavno sodišče odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem lahko samozaposleni zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, v neskladju z ustavo, je za priznanje pravic tem zavarovancem potrebno smiselno upoštevati ureditev, ki velja za ostale zavarovance.

Tožnik, ki izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine, ima, kljub temu da je kot delničar in poslovodni organ trgovinske družbe s sedežem v Avstriji vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri avstrijskem nosilcu zavarovanja, pravico do starostne pokojnine (v Sloveniji), ker ni podlage za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji, in je s tem izpolnjen pogoj prenehanja zavarovanja iz 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do pokojnine.

Kljub temu da bi tožnica morala biti od tedaj, ko je bila vpisana v register kot samostojna podjetnica, zavarovana po 1. odst. 15 čl. ZPIZ-1, ne pa prostovoljno po 34. čl. ZPIZ-1, tožena stranka ni mogla za nazaj spremeniti podlage zavarovanja, saj za to ni imela ustrezne podlage v zakonu.

Ker tožnik ni bil v delovnem razmerju, temveč samostojni podjetnik, in mu zato delovno razmerje ni moglo prenehati zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov, ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravice do predčasne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1999, določenih v 2. alinei 1. odstavka 396. člena ZPIZ-1, po kateri je mogoče predčasno pokojnino ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe priznati zavarovancu, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov do vključno 31. 12. 1999 in je do navedenega dne ostal dejansko nezaposlen.

Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot kmet, član kmečkega gospodarstva oziroma druga oseba, ki samostojno opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Četudi je istočasno opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik in bi moral biti zavarovan na tej podlagi, toženec ni zakonito za nazaj spremenil podlage zavarovanja. To bi lahko storil le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

Ker tožnik - zavarovanec z opravljanjem svoje dejavnosti ni dosegal vsaj minimalne plače v RS, poleg tega je dejavnost opravljal le sezonsko (čiščenje snega), takšne dejavnosti ni mogoče šteti za njegov edini ali glavni poklic v smislu 17. člena ZPIZ-1. Zato niso bili izpolnjeni pogoji za spremembo naslova zavarovanja in njegovo vključenost v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-1, v katero se vključijo (med drugim) samostojni podjetniki posamezniki, temveč je še vedno izpolnjeval pogoje za vključenost na podlagi 16. člena ZPIZ-1 kot zavarovanec - kmet.

Pri ugotavljanju pogojev za priznanje nadomestila za preostali čas upravičenosti do denarnega nadomestila je primarnega pomena ugotovitev, kdaj je prenehal razlog za mirovanje. Šele po ugotovitvi, kdaj je prenehal razlog za mirovanje pravice do denarnega nadomestila, se lahko ugotavlja, ali se je upravičenec pravočasno, v roku 8 dni, javil zavodu in ali je upravičen do denarnega nadomestila za preostali čas. O prenehanju razlogov za mirovanje pravice do denarnega nadomestila se ne odloča z odločbo, ker je z zakonom določeno, da se osemdnevni rok šteje od prenehanja razloga za mirovanje, ne pa od prejema odločitve. Z odločbo se odloča le o pravicah, ne pa o dejstvih. Razlogi za mirovanje so dejstva, ne pa pravice.