25. člen ZPIZ-1

Starostna pokojnina z dnem 25. 2. 2016 je priznana preuranjeno, ker ni razčiščeno ali je tožnica na navedeni datum sploh dopolnila 38 let pokojninske dobe. Ni dvoma, da je tožnica, ki je rojena 25. 2. 1958, starostni pogoj iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1 izpolnila 25. 2. 2016, ko je dopolnila 58 let starosti. Na presečni datum 31. 12. 2012 ji je manjkalo manj kot pet let starosti, s čimer je izpolnjen prvi pogoj iz drugega stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2. Navedeno pa ne velja za pogoj pokojninske dobe, saj pred sodiščem prve stopnje, niti v predsodnem postopku ni bilo razčiščeno, ali je tožnici na presečni datum 31. 12. 2012 manjkalo pet let ali manj pokojninske dobe, ter kdaj je z dodano dobo dopolnila 38 let dobe. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da je na dan 31. 12. 2017 dopolnila 31 let 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe in ker je bila v obvezno zavarovanje vključena do 15. 3. 2014, je 25. 2. 2016 dopolnila pokojninsko dobo v enakem trajanju. Upoštevajoč dodatnih 9 mesecev in 16 dni na zavarovalni podlagi 001 od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006 sodišče zaključuje, da je imela tožnica skupaj 32 let, 3 mesece in 24 dni pokojninske dobe. Vendar

Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga

Tožnik uveljavlja priznanje in evidentiranje zavarovanja na podlagi prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, torej po 22. členu ZPIZ-1. V primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna, nova podlaga za zavarovanje in to s sodbo sodišča, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejena pravna razmerja, v katerega ni mogoče posegati. S sodbo je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, iz te pravice izhaja tudi to, da je pri tožniku podan status iz 22. člena ZPIZ-1, kar pomeni obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1). Navedeno pravno razmerje se je začelo 1. 5. 2011 in je trajalo tudi v času, ko se je tožnik prostovoljno zavaroval po 34. členu ZPIZ-1. V konkurenci dveh pravnih podlag je v skladu s 25. členom ZPIZ-1 potrebno upoštevati tisto, ki je v ZPIZ-1 navedena prva. V danem primeru torej zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1 in ne na podlagi 34. člena ZPIZ-1. Zato ima tožnik na podlagi 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju.

Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, hkrati pa je imel status družbenika in poslovodne osebe. Čeprav niso bili plačani prispevki, se mu to obdobje iz naslova delovnega razmerja šteje v pokojninsko dobo.

V obravnavani zadevi je bil revident za sporno obdobje od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 zavarovan na podlagi 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, naknadno pa je bilo za to obdobje zavarovanja vzpostavljeno delovnopravno razmerje na podlagi sodne poravnave v delovnem sporu. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2.

Tožnica je sicer ob prostovoljni vključitvi v obvezno zavarovanje izpolnjevala pogoje iz 34. ZPIZ-1, naknadno pa je bilo za obdobje zavarovanj na teh dveh podlagah vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami. Zato se v tem primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s sodno poravnavo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati.

Kljub temu, da je tožena stranka tožnico v spornem obdobju vključila v zavarovanje na temelju 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 (torej kot družbenico in poslovodno osebo gospodarske družbe), ki pa se ni izvrševalo, je zaradi pravnomočne naknadne ponovne vzpostavitve delovnega razmerja (tožničin delodajalec je bil po pravnomočni sodbi dolžan za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vse do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi vzpostaviti stanje, kakršno je obstajalo pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1 (torej na temelju delovnega razmerja), v okoliščinah konkretnega primera podan dejanski stan iz 25. člena ZPIZ-1. V primeru, kadar oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po različnih podlagah, se namreč v skladu s 25. členom ZPIZ-1, zavaruje po tisti, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami. Zaradi pravnomočne ponovne vzpostavitve podlage za zavarovanje na temelju 13. člena ZPIZ-1, se zato ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče poseči. Spremenjeno zavarovalno podlago, ki je posledica pravnomočno razsojenega delovnega spora, je

V obravnavanem primeru je bila za sporno obdobje vložena prijava v zavarovanje, prav tako je bila potem vložena odjava iz zavarovanja. Pristojni organ ni odklonil prijave v zavarovanje, prav tako tožnik ni bil prijavljen v zavarovanje v nasprotju s 25. členom ZPIZ-1. Ko je bil pri toženi stranki sprožen postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca, delovno razmerje pri družbi v stečaju ni obstajalo. Zato ni izpolnjen noben od taksativno naštetih pogojev za ugotavljanje lastnosti zavarovanca po 49. členu ZMEPIZ.

V ZPIZ-2 je bil za zavarovance iz 3. člena določen rok, v katerem morajo ustrezno urediti prostovoljno zavarovanje. Na podlagi te določbe so zavarovanci do vključno 7. 6. 2013 lahko na podlagi dokazil uredili prostovoljno zavarovanje. Tožnica tega ni storila, saj je vlogo za spremembo šifre vrste zavarovanja vložila 12. 6. 2013, rok za vložitev pa se je iztekel 7. 6. 2013. Ker je tožnica zamudila rok za vložitev zahteve, je toženec takšno vlogo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alinee 34. člena ZPIZ-1 od 1. 2. 2012 dalje, pravilno zavrgel (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z 11. členom ZPIZ-2).

ZDR vzpostavlja domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta. Delavec ne more biti prikrajšan zato, ker je zaradi zmanjševanja škode v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz razlogov na strani delodajalca postal samostojni podjetnik posameznik. Tožnik se je za opravljanje dejavnosti samostojnega podjetnika odločil zaradi brezupne situacije po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in si plačeval prispevke za socialna zavarovanja od najnižjega zneska, zato bi bil prikrajšan, če mu obstoj delovnega razmerja pri delodajalcu za nazaj v okviru reparacije ne bi bil priznan.

Na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici pri delodajalcu nezakonito prenehalo delovno razmerje) bi se za sporno obdobje ugotavljala lastnost zavarovanca, če tožnica ne bi bila že v tem obdobju prijavljena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje) in na podlagi 3. odstavka 23. člena ZPIZ-1 (starševstvo). Gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je imelo za tožnico ves čas zavarovanja vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja je glede na določbe ZUP, ki se je uporabljal v skladu z 249. členom ZPIZ-1, dopustno posegati le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. URS v svojem 158. členu zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. Po tej določbi je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Zato tožničin tožbeni zahtevek na priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za sporno obdobje ni utemeljen.

Z odločbo, ki je postala pravnomočna, je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana na podlagi delovnega razmerja, zato ni nobene podlage, da bi se tekom sodnega postopka, v katerem se presoja zakonitost odmere starostne pokojnine, ponovno ugotavljalo, ali se tožnici obdobje zavarovanja šteje v pokojninsko dobo.

S pravnomočno sodbo sodišča o priznanju delne invalidske pokojnine tožnici konec leta 2011 za nazaj ni odpadla tudi pravna podlaga za prostovoljno zavarovanje za razliko do polnega delovnega časa v skladu z zadnjo alinejo prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. ZMEPIZ na podlagi pravilno vložene prijave in na tej podlagi pridobljenega statusa zavarovanca ne omogoča ponovnega ugotavljanja obstoja zavarovalnega razmerja in lastnosti zavarovanca - kot če prijava sploh ne bila vložena. Za nazaj tudi ni mogoče ugotoviti in priznati, da je bil zavarovanec, ki je sicer izpolnjeval vse pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje na podlagi, ki je bila podana, prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1 in iz tega razloga zahtevati spremembo podlage za zavarovanje.

Tožnik v obdobjih, ko s svojo dejavnostjo ni ustvaril dohodka, ki bi dosegel vsaj minimalno plačo, nima lastnosti zavarovanca kot samozaposlena oseba po 15. členu ZPIZ-1, kljub temu da v obvezno zavarovanje v teh obdobjih ni bil vključen.

Ker je bila tožnica, ko se je kot družbenica in poslovodna oseba zasebnega zavoda vpisala v poslovni register, že zavarovana na podlagi delovnega razmerja po 13. členu ZPIZ-1, ves čas zavarovanja po tej podlagi nima lastnosti zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, po katerem se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi.

Ker je bila tožnica v spornem obdobju že prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, ji za nazaj ni mogoče spremeniti podlage zavarovanja v zavarovanje prejemnice delne invalidske pokojnine, kljub temu da ji je bila s sodbo za nazaj priznana pravica do delne invalidske pokojnine.

Ko je oseba že zavarovana kot kmet in njen dohodek iz (dodatne) samostojne dejavnosti ne doseže minimalne plače (tožena stranka te ugotovitve ni prerekala), takšne osebe ni mogoče šteti za samozaposleno osebo, ki bi morala biti zavarovana na tej podlagi.

Čeprav je bil tožnik v spornem obdobju vpisan v register kot edini družbenik in direktor družbe in ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ga je toženec neutemeljeno za nazaj vključil v zavarovanje kot družbenika in direktorja na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Pri tožniku je ugotovljena I. kategorija invalidnosti od 8. 10. 2009 dalje, zaradi katere za obvezno zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 ni podlage.

Ker je bila tožnica, ko se je kot družbenica in poslovodna oseba vpisala v poslovni register, že zavarovana kot prejemnica denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, torej na podlagi 22. člena ZPIZ-1, ves čas zavarovanja po tej podlagi, nima lastnosti zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, po katerem se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi.

Tožnik je od 16. 9. 2005 dalje vključen tudi v obvezno pokojninsko zavarovanje v Republiki Srbiji, zato je bistveno vprašanje, ali to dejstvo lahko vpliva na (istočasno) vključitev v obvezno pokojninsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. V primeru, da bi šlo za istočasno izpolnjevanje pogojev za vključitev v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji, se na podlagi 25. člena ZPIZ-1 upošteva „vrstni red“ po katerem so podlage za zavarovanje navedene v zakonu. V primeru pa, ko je oseba obvezno pokojninsko (in invalidsko) zavarovana v tujini, lahko na podlagi 19. člena ZPIZ-1 predlaga izvzem iz obveznega zavarovanja – v Sloveniji – vendar le, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom. Tak sporazum z Republiko Srbijo pa v času odločanja pri toženi stranki še ni veljal.