8. člen ZPIZ-1

Ločiti je treba med dodatkom za pomoč in postrežbo ter povečanimi rednimi mesečnimi stroški. Dodatek za pomoč in postrežbo je denarni prejemek, ki ga upravičenec pridobi v primeru, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb. Ne gre torej za denarni prejemek, ki bi pokril povečane stroške, ki kot posledica škodnega dogodka nastajajo oškodovancu, za kar je bilo tožniku v obravnavani zadevi priznano 200 EUR. Namenjen je torej pokritju stroškov tuje pomoči, za katero sodišče prve stopnje ugotavlja, da jo je tožnik potreboval. Rente se ne valorizirajo z rastjo življenjskih stroškov – njihova rast je lahko le podlaga za spremembo rente. Odločitev sodišče prve stopnje, ki višino rente ni vezalo na morebitne bodoče spremembe (uskladitve) invalidske pokojnine, je zato pravilna. Res je, kar opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje ni izrecno odgovorilo na ugovor tožene stranke, da bi bilo treba upoštevati v bodoče usklajene zneske invalidske pokojnine, a to v obravnavanem kontekstu ne pomeni postopkovne kršitve. Pritožba pravilno opozarja na neustrezno sklicevanje na četrti odstavek 163. člena ZPP. V sodbi je namreč sodišče prve stopnje v V

Tožena stranka je pri izračunu višine pokojnine pravilno izhajala iz zakonsko določenega maksimalnega zneska pokojninske osnove. Dejanska izračunana pokojninska osnova je namreč bistveno presegala zakonski maksimum določen v drugem odstavku 36. člena ZPIZ-2. Tudi, če bi tožnik dokazal, da je bil izračun dejanske pokojninske osnove nepravilen, to na višino njegove pokojnine ne bi imelo nobenega vpliva.

Glede vprašanja pozitivne diskriminacije ter različne obravnave žensk in moških pri odmeri starostne pokojnine je pritožbeno sodišče že v zadevi Psp 429/2016 poudarilo, da je bila v 37. členu ZPIZ-2, ki se je uporabljal v času izdaje spornih odločb tožene stranke, sicer res različno vrednotena pokojninska doba glede na spol, saj izhodiščni niti končni odmerni odstotek pri enaki pokojninski dobi nista bila identična. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče poudarilo, da ugodnejši položaj določenih skupin glede posameznih pravic sam po sebi ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom v primerjavi z drugimi skupinami, če so posebne ugodnosti logično utemeljene in ne presegajo obsega, ki ga opravičuje razlog, zaradi katerega so dane. Različno obravnavanje moških in žensk je upravičeno tedaj, ko izravnava neugodnosti, ki izvirajo iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog in položajev.

Starostna pokojnina z dnem 25. 2. 2016 je priznana preuranjeno, ker ni razčiščeno ali je tožnica na navedeni datum sploh dopolnila 38 let pokojninske dobe. Ni dvoma, da je tožnica, ki je rojena 25. 2. 1958, starostni pogoj iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1 izpolnila 25. 2. 2016, ko je dopolnila 58 let starosti. Na presečni datum 31. 12. 2012 ji je manjkalo manj kot pet let starosti, s čimer je izpolnjen prvi pogoj iz drugega stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2. Navedeno pa ne velja za pogoj pokojninske dobe, saj pred sodiščem prve stopnje, niti v predsodnem postopku ni bilo razčiščeno, ali je tožnici na presečni datum 31. 12. 2012 manjkalo pet let ali manj pokojninske dobe, ter kdaj je z dodano dobo dopolnila 38 let dobe. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da je na dan 31. 12. 2017 dopolnila 31 let 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe in ker je bila v obvezno zavarovanje vključena do 15. 3. 2014, je 25. 2. 2016 dopolnila pokojninsko dobo v enakem trajanju. Upoštevajoč dodatnih 9 mesecev in 16 dni na zavarovalni podlagi 001 od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006 sodišče zaključuje, da je imela tožnica skupaj 32 let, 3 mesece in 24 dni pokojninske dobe. Vendar

Regres za letni dopust ne predstavlja plače niti nadomestila plače. Zato je logična posledica, da se regres ne všteva v pokojninsko osnovo, dodatno pa je to tudi izrecno v 42. členu ZPIZ-1 določeno in je regres za letni dopust naveden kot prejemek, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo. Toženec je invalidsko pokojnino pravilno odmeril v skladu z določbo 75. in 76. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju 31 let, 9 mesecev in 26 dni delovne dobe ter še 9 let in 7 mesecev prištete dobe oziroma skupaj 41 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe v višini 80 % pokojninske osnove. Kljub nižji pokojninski osnovi ugotovljeni v sodnem postopku sodišče prve stopnje pravilno v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZDSS-1 ni poseglo v pridobljene pravice in tožnici ni zmanjšalo že priznane invalidske pokojnine.

Za odločitev o priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni odločilna zgolj zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj določen v 99. členu ZPIZ-2, s tem da je za konkretni primer, ko je tožnica upravičena do vdovske pokojnine, odločilen tudi odgovor na vprašanje, ali je bil njen pokojni mož vključen v zavarovanje za širši ali za ožji obseg pravic. Ker je bil vključen za ožji obseg pravic, to pomeni, da tožnica ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo.

Tožnik pogojev za starostno pokojnino ni izpolnjeval, saj se za njeno priznanje ne upošteva dokupljena doba. Izpolnjeval pa je pogoje za predčasno pokojnino, urejeno v 29. členu ZPIZ-2. Za leto 2014 je bil določen pogoj starosti 58 let in 8 mesecev ter 40 let pokojninske dobe. Odmera predčasne pokojnine je enaka odmeri starostne pokojnine s tem, da se predčasna pokojnina na podlagi 38. člena ZPIZ-2 trajno zmanjša za 0,3 % za vsak mesec manjkajoče starosti do dopolnitve 65 let starosti.

Čeprav je bil tožnik kot samostojni podjetnik posameznik vpisan v poslovni register, ni podlage, da bi bil v vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot samozaposlena oseba, saj v tem času ni ustvarjal dohodka, ki bi dosegel minimalno plačo. Iz opravljanja dejavnosti namreč ni imel niti dohodkov niti prihodkov.

Zavzemanje tožeče stranke, da ZPIZ-1 daje možnost uveljavljanja dodane dobe za istega otroka obema staršema, v tem primeru dve leti, če so izpolnjeni drugi pogoji, je zmotno. Besedno zvezo mati ali oče veže ločni veznik „ali“, ki daje dve možnosti; to je prvo ali drugo, ne pa obeh hkrati. Lahko pa si dobo skrbi za otroka v prvem letu starša porazdelita. Dodana doba ni pokojninska doba. Je doba, ko posameznik ni bil zavarovan, za to dobo niso plačani prispevki, se pa kljub temu upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe. Z ugotovitveno odločbo, da ima posameznik dodano dobo po ZPIZ-1, si ne more zagotoviti ugodnosti, ki jih zakon ob nastopu zavarovalnega primera ne pozna, ne ureja oziroma v prehodnih določbah ne določa, da se upoštevajo določbe prejšnjih predpisov. Pogoji za uveljavitev posamezne pravice se ugotavljajo ob vložitvi zahtevka na podlagi veljavnega predpisa. Posebna doba se všteva v pokojninsko dobo ne glede na plačilo prispevkov, pri čemer ta doba vpliva na odmerni odstotek, medtem ko je dodana doba ugodnost, da je posamezniku kljub neizpolnjevanju pogoja pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine ta pokojnina priznana, pri č

V zvezi z dokupljeno pokojninsko dobo je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da se takšna doba vrednoti po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za dokup oz. plačila prispevka. Ker je tožnik prispevke za dokupljenih 5 let, 5 mesecev in 23 dni plačal v mesecu februarju 2013, je tožena stranka dokupljeno obdobje pravilno vrednotila po določbah ZPIZ-1. Obdobje študija in služenja vojaškega roka samo po sebi ni del zavarovalnega obdobja, temveč to postane šele na način in po postopku ter ob pogoju plačila prispevkov. Zato se dokupljeno obdobje vrednoti in všteva šele s plačilom prispevkom, saj se pridobi pravica do vštetja zavarovalne dobe šele od trenutka plačila prispevkov dalje. Šele s tem trenutkom je nastala dokupljena zavarovalna doba in nič prej. Vrednotiti zavarovalno dobo po predpisih, ki so veljali v času študija oziroma služenja vojaškega roka, bi pomenilo, da se upošteva zavarovalna doba po takrat veljavnih predpisih, po takrat veljavnih predpisih pa navedena obdobja niso bila zavarovalna doba, temveč je dokupljeno obdobje postalo zavarovalna doba šele z dnem plačila prispevkov.

Dodane dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo, ker za to ni pravne podlage v določbah ZPIZ-1. Po prvem odstavku 193. člena ZPIZ-1 se ugotavljanje in morebitno upoštevanje dodane dobe veže na postopek priznanja pravice do starostne pokojnine. Zato je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uveljavljati kot pokojninske dobe v posebnem ugotovitvenem postopku, ker za to ni pravne podlage v določbah ZPIZ-1. Tožena stranka torej ne more priznati dodane dobe samostojno ali kot del pokojninske dobe s posebno odločbo še v času trajanja obveznega zavarovanja.

Tožnik je dne 29. 5. 2012 v roku, določenem v odločbah za vštetje obdobja zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka v zavarovalno dobo, v celoti poravnal prispevke pokojninske dobe za čas zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka, zato se mu je s tem dnem dokupljena doba lahko štela v pokojninsko dobo in upoštevala pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Dokupljena doba se vrednoti po določbah tistega zakona, ki je veljal v času zahteve za dokup oziroma plačila prispevkov in ni odločilno, na katero obdobje se nanaša dokupljena doba. Dokupljena doba je vzpostavljena z izdajo odločbe in izpolnitvijo pogojev določenih v odločbi, to je s plačilom prispevka. Brez plačanega prispevka pokojninska doba ne more obstajati. Toženec je dokupljeno pokojninsko dobo vrednotil tako kot določa ZPIZ-1 v določbi 409. člena in pri odmeri pravice do starostne pokojnine odstotkovno vrednotil po zakonu, veljavnem v času vložitve zahteve oziroma plačila prispevka. Ker je toženec dokupljeno pokojninsko dobo pravilno vrednotil glede na datum vložene zahteve in plačanih prispevkov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni z

Noben predpis ne določa, katere primerljive podatke je potrebno upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu. V takšnem primeru je pač potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo in ki lahko zagotovijo, da zavarovanec ne bo prikrajšan pri svoji pravici. V skladu z 8. členom ZPIZ-1 se kot zavarovalna osnova upošteva samo tista osnova, od katere se plačujejo prispevki za zavarovanca, ki se mu ne izplačuje plača. Tožnici se je v spornem obdobju izplačevala plača iz naslova delovnega razmerja pri odvetniku A. A., zato ne more zahtevati, da si za isto obdobje upoštevajo tudi prihodki iz naslova popoldanske obrti. Iz dosedanjih ugotovitev sodišč ne izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju v obveznem zavarovanju še po kakšni drugi osnovi, razen na podlagi delovnega razmerja pri odvetniku A. A.

Dodana doba se upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine in nima nobenega vpliva na določitev odstotka za odmero pokojninske dajatve od pokojninske osnove. Dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uspešno uveljavljati kot pokojninsko dobo v posebnem ugotovitvenem postopku, saj za to ni nobene zakonske podlage. Tožnica zato neutemeljeno uveljavlja, da se ji čas študija všteje v pokojninsko dobo.

Dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uveljavljati kot pokojninsko dobo v posebnem ugotovitvenem postopku, ker za to ni nobene pravne podlage. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.

Ker se je obdobje skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti že štelo v zavarovalno dobo otrokove matere, tožniku istega obdobja skrbi za istega otroka do enega leta starosti ni mogoče priznati v zavarovalno dobo. Dodana doba ni pokojninska doba, te dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo niti je uspešno uveljavljati v posebnem ugotovitvenem upravnem postopku kot pokojninsko dobo, saj za to ni nobene zakonske podlage. V skladu s 193. členom ZPIZ-1 se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe lahko upoštevajo tudi leta zaključenega študija na dodiplomskem in podiplomskem šolanju, dejanski čas obveznega vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali čas osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. Navedeno pomeni, da se dodana doba lahko upošteva le v postopku uveljavljanja pravice do starostne pokojnine.

Sodišče prve stopnje je z delom izreka sodbe tožencu odredilo ponovno odmero invalidske pokojnine za določeno obdobje tako, da se poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove za leto 1992 upošteva še dodaten znesek. Ker je najugodnejša pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač in zavarovalnih osnov, upoštevnih iz določenega števila zaporednih let, lahko vedno le ena, je odredba tožencu, da pri ponovni odmeri invalidske pokojnine poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove za leto 1992 upošteva še določen znesek, nejasna in posledično neizvršljiva. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zakon veže obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe.

Zmotno je tožničino materialno pravno naziranje, da naj bi bila dodana doba ena od možnih sestavin pokojninske dobe, oz. da naj bi šlo za pokojninsko dobo iz naslova posebne dobe. Dodana doba ni pokojninska doba. Te dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo niti je uspešno uveljavljati v posebnem ugotovitvenem upravnem postopku kot pokojninsko dobo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ugotovitev, da se v pokojninsko dobo šteje čas šolanja na dodiplomskem študiju na določeni fakulteti.