18. člen ZPIZ-1

Po 1. odstavku 37. člena ZPIZ-2B lahko z delom ali z dejavnostjo nadaljujejo uživalci pokojnin iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, če ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje v skladu s spremenjenim 3. odstavkom 116. člena ZPIZ-2B za najmanj 2 uri dnevno ali 10 ur tedensko, oziroma po 15. členu ZPIZ-2 najmanj četrtino zavarovalnega časa. V kolikor uživalci pokojnin niso postopali po navedeni določbi ZPIZ-2B in se sami niso vključili v obvezno zavarovanje, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in od istega dne naprej dajatev izplačevati v sorazmerni višini. Po 1. alineji 3. odstavka 116. člena ZPIZ-2B se uživalcem starostne pokojnine, ki na območju RS kot zavarovanci po 15. členu ZPIZ-2 opravljajo dejavnost najmanj četrtino polnega zavarovalnega časa, izplačuje sorazmerni del pokojnine v višini 75 %. ZPIZ-2B je začel veljati s 1. 1. 2016, uživalci pokojnin so bili status zavarovanca dolžni uskladiti do 31. 1. 2016 in se posledično sorazmerni del pokojnine izplačuje od 1. 1. 2016 dalje.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju zahteve v zvezi z dokončno odločbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper navedeni sklep. Stališče sodišča prve stopnje, da je v tem primeru podan dejanski stan po 183. členu ZPIZ-2, je preuranjeno. Je pa odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede odprave izpodbijanih upravnih aktov, kajti tožena stranka je nezakonito zavrgla tožnikovo zahtevo. Tožena stranka bo morala v novem postopku najprej s tožnikom razčistiti, kakšni so razlogi, zaradi katerih uveljavlja ponovno odmero pokojnine in šele nato presoditi, ali gre za ponovno uveljavljanje istih razlogov, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, ali pa gre za nove razloge o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. V tem primeru pa bo tožena stranka presodila ali so izpolnjeni pogoji za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe po določbi 183. člena ZPIZ-2.

Tožnik je bil najprej zavarovan kot kmet kooperant, nato pa od 1. 1. 1984 dalje kot združeni kmet. S 1. 4. 1992 je začel veljati ZPIZ/92, po katerem bi se moral tožnik odjaviti iz zavarovanja kot združeni kmet z 31. 3. 1992 in se s 1. 4. 1992 prijaviti kot kmet, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Ker tožnik prijave v zavarovanje ni uredil po določbah ZPIZ/92, je tožena stranka tožnika po uradni dolžnosti vključila v zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. Na tej podlagi je bil zavarovan do 3. 10. 2012, ko se je tožnik upokojil. Tožnik je 13. 2. 2014 pri toženi stranki vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določbe ZMEPIZ-1 ne dajejo podlage za odpravo (stornacijo) lastnosti zavarovanca iz naslova samostojnega opravljanja kmetijske dejavnosti po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-1 za obdobje od 1. 1. 2000 do 3. 10. 2012. Status zavarovanca je bil namreč v spornem obdobju pravnomočno urejen. Tudi v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki

Pri tožbenih zahtevkih v obravnavani zadevi gre za navidezno eventualno kumulacijo, saj je s primarnim vtoževana razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, s podrednim pa odprava istih posamičnih upravnih aktov. Ker je v okoliščinah predmetne zadeve, ko je predsodni postopek uveden po uradni dolžnosti in v njem s prvostopenjsko odločbo ugotovljeno, da ima tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, pravne posledice mogoče odpraviti z odpravo obeh upravnih odločb, bi sodišče takšna zahtevka moralo obravnavati kot enoten zahtevek. Sicer pa je primarni zahtevek vsebovan v pravilnem podrednem zahtevku. Zaradi zavrnitve primarnega in podrednega zahtevka je izrek prvostopenjske sodbe nejasen, pa tudi sicer iz njegove vsebine ni razvidna vsebina enega ali drugega. Nejasnost izreka izpodbijane sodbe pomeni bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni takšna, da je v pritožbenem postopku ne bi bilo mogoče odpraviti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo,

Tožnica je za obdobje od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 izpolnjevala pogoje za vključitev v zavarovanje na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, saj pred tem ni bila vključena v zavarovanje, niti v tem času ni bila zavarovana na drugi podlagi. Od 16. 10. 2012 dalje pa je bila tožnica za 20 ur vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja v skladu s 13. členom ZPIZ-1. Ker je bila tožnica zavarovana na drugi pravni podlagi, pa čeprav le za 20 ur, 2. odstavek 15. člena ZPIZ-1 ne daje pravne podlage, da bi bila tožnica za preostali čas (20 ur) zavarovana po tej določbi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke, prvostopenjsko odločbo pa spremenilo tako, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova družbeništva zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 za polni delovni čas 40 ur tedensko.

Zakon veže obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe.

Tožnica od 18. 11. 2013 dalje, ko je bila skladno s 5.a členom EZ in 379. člena EZ-1 vpisana v Poslovni register in register fizičnih oseb, ki opravljajo proizvodnjo električne energije pri AJPES, ni bila obvezno zavarovana oziroma ni bila vložena prijava v zavarovanje. Vzpostavljeno pa je bilo pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Zato je toženec ugotavljal lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti in ugotovil, da ima tožnica, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja pridobitno dejavnost (1. odstavek 15. člena ZPIZ-2), status zavarovanca od dneva vpisa v Poslovni register Slovenije, to je od 18. 11. 2013 dalje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen.

Po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnik je bil vpisan kot družbenik zasebne družbe in poslovodna oseba od 14. 9. 2006 do 23. 4. 2012. V obdobju od 1. 10. 2006 dalje ni bil obvezno zavarovan na drugi podlagi. Zato so izpolnjeni pogoji za vključitev tožnika v obvezno zavarovanje po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1.

Obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, zakon veže na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe. Obveznost plačila prispevkov oziroma višina osnove za obračun prispevkov za zavarovance iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 ni odvisna od prihodkov (dobička) družbe, ampak je vezana na dobiček zavarovanca. Lastnost zavarovanca ima tudi družbenik - poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička.

Tožnica se je bila dolžna zavarovati na podlagi vzpostavljenega pravnega razmerja (družbeništva v zasebni družbi), ne glede na dosežen dohodek. Skladno z 2. odstavkom 15. člena v zvezi s 3. alineo 33. člena ZPIZ-1 se namreč družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe, obvezno zavarujejo in niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnica je bila vpisana v register in ni bila zavarovana na drugi podlagi.

Samozaposlene osebe, vključene v obvezno zavarovanje po ZPIZ-1 so tisti samostojni podjetniki posamezniki, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic in poleg tega ustvarjajo dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. V kolikor nista izpolnjena oba pogoja skupaj, se šteje, da oseba ni samozaposlena oseba v smislu ZPIZ-1, zaradi česar tudi ni vključena v obvezno zavarovanje po tem zakonu. Zgoraj navedenega pa ne smemo enačiti z ureditvijo iz prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1. Določba 8. člena ZPIZ-1 in določba prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1 namreč urejata dve različni situaciji.

ZPIZ-1 v 178. členu določa, da se uživalcu pokojnine, ki ponovno začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan in pridobi lastnost zavarovanca, pokojnina v tem času ne izplačuje. Z odločbo je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ima tožnik iz naslova družbeništva zasebne družbe d.o.o., v kateri je bil poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 3. 2005 dalje lastnost zavarovanca, čeprav je bil uživalec invalidske pokojnine že od leta 1992 dalje. Zato se tožniku za čas sočasne vključenosti v zavarovanje invalidska pokojnina ne izplačuje.

ZPIZ-1 v 7. členu jasno določa, da (obvezno) zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, ter da nastanek takega pravnega razmerja sporoči nosilcu zavarovanja zavezanec za prijavo. Na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovani na drugi podlagi.

Ker tožnica v spornem obdobju v okviru registrirane samostojne dejavnosti ni dosegala dobička, ki bi presegal letni znesek minimalne plače, so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (18. člen ZPIZ-1). Zato je tožbeni zahtevek, da tožnica v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanke iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti kot samostojna podjetnica po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, utemeljen.

Drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1 določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Takšna situacija je bila podana, ko tožnica ni bila več vključena v obvezno zavarovanje po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1, niti na katerikoli drugi podlagi, je pa bila ena od dveh družbenikov zasebne družbe in oseba, pooblaščena za zastopanje zasebne družbe, in je bila od določenega dne dalje edina družbenica in edina oseba, pooblaščena za zastopanje v drugi zasebni družbi. Samo zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje, kakor to določa drugi odstavek 45. člena ZMEPIZ. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožnica nima lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe, ni utemeljen.

Po 36. členu ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine, če sta izpolnjena dva pogoja, tako pogoj starosti kot pogoj pokojninske dobe in sicer se lahko zavarovanec upokoji pri starosti 58 let pod pogojem, da ima 40 let pokojninske dobe oziroma pri starosti 63 let, če ima najmanj 20 let pokojninske dobe. Navedenih pogojev tožnik ne izpolnjuje. Za sporno obdobje, ko je bil tožnik s.p., namreč nima plačanih prispevkov. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.

Obvezno zavarovanje torej res nastane po zakonu že z obstojem pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje (drugi odstavke 45. člena ZMEPIZ), kar pa ne preprečuje zavarovancu, da v postopku, ki ga tožena stranka za ugotavljanje lastnosti zavarovanca začne in vodi po uradni dolžnosti, ne bi uveljavljal, da njegovo zavarovanje iz razlogov po 18. členu ZPIZ-1 sploh ni bilo obvezno.

Tožnik v obdobjih, ko s svojo dejavnostjo ni ustvaril dohodka, ki bi dosegel vsaj minimalno plačo, nima lastnosti zavarovanca kot samozaposlena oseba po 15. členu ZPIZ-1, kljub temu da v obvezno zavarovanje v teh obdobjih ni bil vključen.

Tožnica je vpisana v register samostojnih podjetnikov. Ker dobiček iz dejavnosti v zadnjih treh letih ni dosegel letnega zneska minimalne plače, izpolnjuje pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno.

Zakonski pogoj za izvzem iz obveznega zavarovanja ni določen čas trajanja zavarovanja, tudi takrat, ko to ni obvezno, temveč opravljanje dejavnosti in nedoseganje minimalnega dobička.