7. člen ZPIZ-1

V tožnikovem primeru, ker je bil lastnik in poslovodna oseba gospodarske družbe A. d. o. o., vpisane v register 24. 8. 2011, je zavarovalno razmerje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 7. členu ZPIZ-1 nastalo po samem zakonu, torej ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja iz 15. člena ZPIZ-1. Res je sicer, da je 19. člen ZPIZ-1 osebam, vključenim v zavarovanje v tujini, omogočal izvzem iz zavarovanja, če je bilo tako določeno z mednarodnim sporazumom. Eksplicitno je določal, da so lahko predlog podale zavarovane osebe ali delodajalci pri ministrstvu, pristojnem za delo. V obravnavani zadevi ne le, da tožnik kaj takega ni predlagal, tudi sicer izvzema iz zavarovanja ne bi bilo mogoče doseči, saj v Mednarodnem sporazumu z Avstralijo tovrstna možnost ni bila dogovorjena. V veljavnem ZPIZ-2 pa izvzem iz zavarovanj sploh ni predviden.

Pri tožniku je prišlo do spremembe obsega zavarovanja oziroma prenehanja zavarovanja za polovični delovni čas 24. 6. 2011, zato je že dne 24. 6. 2011 izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do delne starostne pokojnine. Izplačevanje pravice ureja prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2, ki določa, da se uživalcu pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Ker je pri tožniku prišlo do spremembe obsega zavarovanja 24. 6. 2011, je od tega datuma dalje upravičen tudi do izplačevanja delne pokojnine.

Obveznost pokojninskega in invalidskega zavarovanja družbenikov, ki so bili hkrati poslovodne osebe, od uveljavitve novele ZPIZ-1C s 1. 1. 2002, obstaja ne glede na dosežen dohodek. Že od tedaj dalje se za družbenike, ki so bili poslovodne osebe, določba 1. odst. 18. člena ZPIZ-1 o izvzemu iz zavarovanja ni uporabljala, kot v skladu z ustaljeno sodno prakso, pravilno razloguje sodišče prve stopnje. S 15. členom ZPIZ-1 sta bili namreč urejeni obvezni zavarovanji dveh kategorij zavarovancev. Torej tistih, ki so samostojno dejavnost opravljali kot edini ali glavni poklic (1. odst.) in tistih, ki so bili družbeniki in hkrati poslovodne osebe gospodarskih družb, če niso bili zavarovani na drugi podlagi (2. odst.). Definicija samozaposlenih iz 8. člena se je nanašala na osebe iz 1. odst. 15. člena ZPIZ-1 in je od uveljavitve novele ZPIZ-1C zavarovanje bilo le za to kategorijo obvezno, če so z dejavnostjo ustvarili dohodek, ki je dosegal vsaj minimalno plačo.

Spor med zavarovancem in zavodom o plačilu stroškov izobraževanja, učnih pripomočkov ter povrnitvi potnih stroškov je treba obravnavati kot socialni spor, ne glede na to, da je obveznost tožeče stranke, da plača te stroške specificirana v tripartitni pogodbi o poklicni rehabilitaciji.

Čeprav je bil tožnik kot samostojni podjetnik posameznik vpisan v poslovni register, ni podlage, da bi bil v vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot samozaposlena oseba, saj v tem času ni ustvarjal dohodka, ki bi dosegel minimalno plačo. Iz opravljanja dejavnosti namreč ni imel niti dohodkov niti prihodkov.

Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da se v primeru, ko je s sodbo ali sodno poravnavo za isto obdobje naknadno vzpostavljena pravna podlaga za obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, ki ima prednost pred vsemi drugimi podlagami, kljub že obstoječemu zavarovanju na drugi podlagi prizna lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja. Kadar je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodbo sodišča, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati. Tožnici se v spornem obdobju prizna lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu, čeprav je bila v tem obdobju že vključena v obvezno zavarovanje kot samozaposlena. Nenazadnje tako izhaja že iz samega izreka pravnomočne sodbe o vzpostavitvi delovnega razmerja. Pravnomočne sodne odločbe pa je potrebno spoštovati in izvršiti. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in odpravilo izpodbijani upravni odločbi ter ugotovilo, da ima tožnica v spornem obdobju lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavar

Pri tožbenih zahtevkih v obravnavani zadevi gre za navidezno eventualno kumulacijo, saj je s primarnim vtoževana razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, s podrednim pa odprava istih posamičnih upravnih aktov. Ker je v okoliščinah predmetne zadeve, ko je predsodni postopek uveden po uradni dolžnosti in v njem s prvostopenjsko odločbo ugotovljeno, da ima tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, pravne posledice mogoče odpraviti z odpravo obeh upravnih odločb, bi sodišče takšna zahtevka moralo obravnavati kot enoten zahtevek. Sicer pa je primarni zahtevek vsebovan v pravilnem podrednem zahtevku. Zaradi zavrnitve primarnega in podrednega zahtevka je izrek prvostopenjske sodbe nejasen, pa tudi sicer iz njegove vsebine ni razvidna vsebina enega ali drugega. Nejasnost izreka izpodbijane sodbe pomeni bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni takšna, da je v pritožbenem postopku ne bi bilo mogoče odpraviti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo,

Delovno razmerje, ki je pravno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje, je bilo pri tožničinem delodajalcu A. prekinjeno s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne pravnomočno, saj je tožnica vložila tožbo in v delovnem sporu uspela. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izhaja, da pravno razmerje ni bilo prekinjeno in da je tožnica pri delodajalcu v delovnem razmerju ves čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bil tako tožnici priznan obstoj delovnega razmerja in vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (2. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Zato ima tožnica v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da ima v spornem obdobju lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 13. člena ZPIZ-1 iz naslova delovnega

Po 4. odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (1. 1. 2013) uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku, določenem v prejšnjem odstavku, ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v 3. odstavku tega člena, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej (5. odstavek 406. člena ZPIZ-2). Ta rok je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 najprej spremenjen tako, da je bilo prehodno obdobje podaljšano in uskladitev statusa ne glede na roke, določene v 406. členu in 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2, zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da tožnik ne spada med tiste zavarovance, na katere se ta določba nanaša. Tožnik je b

Tožnik je na dan vložitve zahteve dopolnil 21 let, 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe in starost 60 let in 11 mesecev, tako da je z upoštevanjem znižanja starosti po določbi 37. člena ZPIZ-1 za vzgojo treh otrok, izpolnil pogoj starosti (od 63 let znižana starost za 2 leti in 5 mesecev) in pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let), določen v 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe pa tožnik ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine, to je prenehanja obveznega zavarovanja. Tožnik je namreč od 11. 10. 2009 dalje neprekinjeno obvezno zavarovan kot družbenik in direktor podjetja po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da sta zavrnilni odločbi toženca za pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine utemeljeno zavrnilo.

Zakon veže obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe.

Tožnik, bivši vojaški zavarovanec, je pravico do starostne pokojnine pridobil 1. 12. 2007 pri tožencu, ki mu je starostno pokojnino tudi odmeril. ZPIZVZ v 7. členu določa, da se upravičencu iz 2. člena tega zakona, ki mu nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril vojaške pokojnine, pokojnina določi tako, da se odmeri od zneska pokojninske osnove, ki se določi glede na njegov čin ali razred, ki ga je imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Pokojninska osnova se določi v pavšalnih zneskih glede na čin, ki ga je imel zavarovanec v določenem obdobju. Takšne pavšalne osnove, določene v 7. členu ZPIZVZ glede na čin ali razred, ki ga je tožnik imel po vojaških predpisih za čas službovanja v JLA, so se upoštevale tudi za tožnika. Po prvem odstavka 8. člena ZPIZVZ se osnova iz 7. člena upošteva tudi določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA za zavarovance, ki uveljavijo pravice po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Ta osnova se nato preračuna skladno z drugim oz

Po 72. členu ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.

V obravnavani zadevi je bil revident za sporno obdobje od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 zavarovan na podlagi 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, naknadno pa je bilo za to obdobje zavarovanja vzpostavljeno delovnopravno razmerje na podlagi sodne poravnave v delovnem sporu. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2.

Tožnica je sicer ob prostovoljni vključitvi v obvezno zavarovanje izpolnjevala pogoje iz 34. ZPIZ-1, naknadno pa je bilo za obdobje zavarovanj na teh dveh podlagah vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami. Zato se v tem primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s sodno poravnavo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati.

Tožnik se je po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja vključil v obvezno zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-1 kot samostojni podjetnik, naknadno pa je bilo za obdobje tega zavarovanja (s sodno poravnavo v delovnem sporu) vzpostavljeno pravno razmerje (delovno razmerje), ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodbo sodišča oziroma s sodno poravnavo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati. Ker je bil tožniku s sodno poravnavo priznan obstoj delovnega razmerja brez prekinitve, kar pomeni obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, ima tožnik v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju.

Delovno razmerje, ki je pravno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje, je bilo prekinjeno s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne s pravnomočno odločitvijo, saj je tožnica vložila tožbo in v delovnem sporu uspela. Ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodbo sodišča, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati.

V smislu 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 je bilo obvezno zavarovanje poslovodnih oseb in družbenikov do uveljavitve novele zakona ZPIZ-1 s 1. 1. 2002 obvezno le, če so dosegle takšne dohodke, ki so predstavljali osnovo za obračun dohodnine, najmanj v znesku minimalne plače, in če niso bile obvezno zavarovane na drugi podlagi. Oba pogoja sta morala biti izpolnjena kumulativno, saj sicer do 31. 12. 2001 za takšne osebe zavarovanje ni bilo obvezno. Od uveljavitve novele ZPIZ-1 od 1. 1. 2002 dalje pogoj osnove za obračun dohodnine najmanj v višini minimalne plače ni bil več določen. Ker sodišče prve stopnje teh pravno relevantnih dejstev za obdobje od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 ni ugotavljalo, je tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjskega posamičnega upravnega akta o lastnosti zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2000 dalje (do 17. 4. 2011 ter od 8. 7. 2011 do 18. 8. 2011) preuranjeno zavrnilo.

Tožnica se je bila dolžna zavarovati na podlagi vzpostavljenega pravnega razmerja (družbeništva v zasebni družbi), ne glede na dosežen dohodek. Skladno z 2. odstavkom 15. člena v zvezi s 3. alineo 33. člena ZPIZ-1 se namreč družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe, obvezno zavarujejo in niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnica je bila vpisana v register in ni bila zavarovana na drugi podlagi.