48. člen ZPIZ-1

Zavarovanec, po katerem vdova uveljavlja pokojnino je umrl 24. 8. 2008 zaradi nesreče pri delu. Do dneva smrti je dopolnil 27 let starosti, njegova pokojninska doba s prišteto dobo znaša 22 let, 10 mesecev in 8 dni. S tem so izpolnjeni pogoji po 109. členu ZPIZ-1 za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica izpolnjuje pogoje po 110. členu v zvezi s 421. členom ZPIZ-1.

Tožnica je v spornem času pridobila lastnost zavarovanke z vloženo prijavo v zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v zavarovanje). Prijava je bila izvršena s strani tožnice, kar je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZMEPIZ ter zadnjo alineo 47. člena ZMEPIZ. Ob takšnem načinu pridobitve lastnosti zavarovanke ni zakonske podlage za posebno ugotavljanje lastnosti zavarovanke oz. ugotavljanje zavarovalnega razmerja s posebno odločbo. Tako nastalo pravno razmerje se je evidentiralo v matično evidenco na podlagi volje tožnice (prijave) in se šteje za urejeno pravno razmerje, ki je pravnomočno in ima za tožnico vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je možno poseči (odpraviti, razveljaviti ali spremeniti) le z izrednimi pravnimi sredstvi (158. člen Ustave RS).

Ker tožnikova invalidska pokojnina ne dosega zneska invalidske pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, se tožniku odmeri invalidska pokojnina v višini določenega odmernega odstotka od najnižje pokojninske osnove v skladu s četrtim odstavkom 48. člena ZPIZ-1.

Sklep Občinske skupnosti za zaposlovanje, s katerim je bil tožnik spoznan kot nesposoben za pridobitno delo, je poseben ukrep po Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, ne pa podlaga za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki bi bila v pristojnosti toženca. Pri toženčevi pravni prednici Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji je bila vložena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki je bila s sklepom zavrnjena. Kasneje tožnik zahteve za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu ni vložil, pač pa je pri njem uveljavljal realizacijo sklepa Občinske skupnosti za zaposlovanje, čeprav za to ni imel podlage. Zato tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine od dneva pravnomočnosti sklepa o priznanju invalidnosti dalje, ni utemeljen.

Tožniku starostne pokojnine ni mogoče odmeriti od najnižje pokojninske osnove, ker je bil pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic. Dokupljene dobe iz 159. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992 (čas opravljanja samostojne dejavnosti), ni mogoče šteti niti kot zavarovanje za širši niti za ožji obseg pravic, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, naj se mu ta doba upošteva kot zavarovanje za širši obseg.

Tožnik ima kot invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni pravico do invalidske pokojnine. Ker pokojninska osnova, odmerjena na podlagi tožnikovih plač, znaša manj od zneska najnižje pokojninske osnove, se mu pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove.

Ker je tožnik pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil že z dobo, dopolnjeno v Sloveniji, in dobo, dopolnjeno na Hrvaškem, toženec glede izpolnjevanja pogojev utemeljeno ni upošteval še dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini. Pri odmeri pokojnine je toženec utemeljeno upošteval le slovensko dobo in dobo, dopolnjeno na Hrvaškem, ker je krajša od 12 mesecev in se upošteva kot slovenska doba. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu pokojnina odmeri tudi na podlagi dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini, saj bi se mu ta doba, če ne bi pogojev za upokojitev izpolnjeval že brez njenega upoštevanja, lahko upoštevala le glede pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Pri presoji zahteve za znižanje zavarovalne osnove bi moral toženec ugotoviti, ali je tožnik pri poslovnih partnerjih lahko vplival na obseg naročil, ali je šlo za dejansko bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, ali odhodki dolgoročno presegajo prihodke najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in ali bi plačevanje prispevkov ogrozilo tožnikovo nadaljnje poslovanje.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena, saj za tožnika z izdajo izpodbijane dokončne odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da ima lastnost zavarovanca kot lastnik zasebne družbe, ki je le ugotovitvena, ni nastala škoda (in tudi ni nobene nevarnosti, da bi mu nastala težko nadomestljiva škoda). Ta odločba tudi ne pomeni, da je nastala obveznost plačila prispevkov za določen obdobje in v določeni višini, saj bo o tem odločila davčna uprava.

Kljub temu da bi tožnica morala biti od tedaj, ko je bila vpisana v register kot samostojna podjetnica, zavarovana po 1. odst. 15 čl. ZPIZ-1, ne pa prostovoljno po 34. čl. ZPIZ-1, tožena stranka ni mogla za nazaj spremeniti podlage zavarovanja, saj za to ni imela ustrezne podlage v zakonu.