249. člen ZPIZ-1

Tožena stranka je pravilno odločila, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od 1. 7. 2015 dalje in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine, torej od 7. 8. 2000 dalje. Pravilno je bila upoštevana 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015, kjer je bilo izrecno določeno, da odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. V spornem primeru, torej učinkuje od 1. 7. 2015 dalje. Ustavno sodišče se namreč sklicuje na določbo 183. člena ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ustavno sodišče je v vsebino navedene določbe poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (v drugem odstavku 183. člena je namreč določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila krš

Bistveno je, da je bil tožnik v sodnem registru vpisan kot edini družbenik in hkrati poslovodja družbe od leta 2004 dalje, torej že v času, ko mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine (od 8. 1. 2010 dalje) ter tudi ves čas prejemanja invalidske pokojnine. Zato kljub pravnomočni ugotovitvi o lastnosti zavarovanca od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 ne gre za ponovno vključitev tožnika v zavarovanje v smislu prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik družbenik in hkrati poslovodja družbe že v času priznanja pravice in izdaje odločbe, izpodbijani odločbi pomenita poseg v pravnomočno odločbo o priznanju pravice do invalidske pokojnine z dne 25. 8. 2010. Tožena stranka bi lahko v pravnomočno odločbo z dne 25. 8. 2010 posegla le ob uporabi izrednih pravnih sredstev na podlagi določb ZUP, na katere napotuje 249. člen ZPIZ-1.

Pravnomočno končan sodni postopek o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine je podlaga za odločitev v predmetnem socialnem sporu o upravičenosti vračila preplačila delne invalidske pokojnine. Iz pravnomočno končanega socialnega spora izhaja, da je bila tožnici v spornem obdobju neupravičeno izplačana delna invalidska pokojnina, zato mora neupravičeno izplačan znesek vrniti.

Z izpodbijanima odločbama je torej tožena stranka posegla samo v izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, ni pa ukinila same pravice do invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, niti ni posegla v razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Zato sta za presojo v obravnavanem primeru bistvena sklepa tožene stranke z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, kar je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi spregledalo, vendar to na odločitev ni vplivalo. Tožena stranka je v izpodbijanih odločbah kot pravno podlago za poseg v pravnomočni odločbi navedla določbo prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1, ki pa je v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik je bil že v času, ko je tožena stranka izdala odločbi z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Avstriji, in sicer od 1. 4. 1991 dalje. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku priznala pravico za nazaj (od 23. 1. 1991), ni bistveno, glede na to, da se upošteva dejansko stanje v trenutku izdaje odločbe. Tožena stranka v zvezi s tem zmotno navaja, da je dejstvo ponovne vključitve v obvezno zavarovanje nastopilo po pričetku izplačevanja pokojnine, torej po

Upravna odločba tožene stranke o priznanju pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev je pravnomočna in bi toženka lahko vanjo posegla le ob uporabi izrednih pravnih sredstev na podlagi določb ZUP, na katere napotuje 249. člen ZPIZ-1. Upravna odločba toženke, tudi če je nepravilna, postane dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki kot sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način.

Le splošno nasprotovanje mnenju invalidske komisije, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo, ne zahteva izvedbe dokaza s sodnim izvedencem. Pri tožniku gre za 40 % telesno okvaro, kakor je bila pri njemu ugotovljena v predsodnem postopku. Izguba sluha po Fowlerju 15,6 % ne predstavlja telesne okvare, saj bi morala izguba sluha znašati najmanj 60 %, kakor to določa Seznam TO. Prav tako ni mogoče opredeliti kot telesno okvaro, kile v steni trebušne votline, saj ne gre za telesno okvaro, ki je bila kot takšna opredeljena v Seznamu TO. Enako velja za kronični lumbalni sindrom, otežen predklon, težko premikanje in hojo s pomočjo bergel in počeno mišico, ki drži abdomen. Zato tožnikov zahtevek, da se mu prizna invalidnina za 70 % telesno okvaro, ni utemeljen.

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Sodišče lahko pazi na načelo enakosti (14. člen Ustave RS) le v mejah svoje pristojnosti pri varstvu zakonitosti in ustavnosti ob presoji posamičnega upravnega akta. To pa ne more neposredno vplivati na morebitno drugačno postopanje upravnega organa v drugih podobnih zadevah.

V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP-a mora zavod v primeru, če je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila pravico, novo zahtevo zavreči. Takšno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. Zato je bila v obravnavanem predsodnem upravnem postopku zahteva za ponovno odmero višjega sorazmernega dela starostne pokojnine, ob upoštevanju vajeništva in vojaškega roka, iz formalnih razlogov zakonito zavržena.

Območna enota tožene stranke je prejela zahtevo za ugotovitev delovne dobe tožnika. O tej zahtevi toženka še ni odločila. Tožnik zato še ni bil prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Prav tako pa tudi ni prišlo do molka organa, kakor je za ta institut določeno v 2. odstavku 72. člena ZDSS-1. Zato je tožnikova tožba (zaradi izdaje potrdila o pokojninski dobi v tujini) preuranjena in jo je potrebno zavreči (75. člen ZDSS-1).

Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom torej ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. V primeru vložitve zahteve za novo odmero pokojnine podlago za zavrženje predstavlja 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP.

Predmet postopka v tem primeru je bila odmera pokojnine, o tem vprašanju pa je bilo (sicer nepravilno) v celoti odločeno. Če pa je tožena stranka pokojninsko osnovo izračunala napačno, bi tožnica napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavljala le z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.

Če tožnica navaja, da predstavljajo ugotovitve revizije tožene stranke ugotovitve o novih dejstvih, ki pred tem niso bila znana in s tem obnovitveni razlog, bi ta dejstva lahko uveljavila s predlogom za obnovo postopka, ki bi ga morala vložiti pravočasno. Ni pa zakonske podlage za to, da bi vložila le zahtevo za ponovno odmero pokojnine, saj po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom (tako kot je storil v tem primeru) zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Možnost naknadnega spreminjanja podatkov v matični evidenci, kar določa 43. člen ZMEPIZ, izven postopkov z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki se nanašajo na odločanje o pravici do pokojnine in njeni odmeri, ne predstavlja podlage za ponovno oziroma drugačno odmero že priznane in odmerjene pokojnine upravičencu.

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. V primeru vložitve zahteve za novo odmero pokojnine podlago za zavrženje predstavlja 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP.

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je bilo o tem, da se dobiček, izplačan v letu 1992, ne všteje v pokojninsko osnovo, že pravnomočno odločeno. Glede na navedeno ureditev stranka, razen z izrednim pravnim sredstvom, ne more doseči spremembe dokončne in pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine.

Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah obrazložilo, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka. Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom torej ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. V primeru vložitve zahteve za novo odmero pokojnine podlago za zavrženje predstavlja 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP.

Neugotovljena ali napačno ugotovljena pravno pomembna dejstva s strani tožene stranke so lahko kršitev, ki jih je možno uveljavljati v pritožbenem postopku, nova dejstva in dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe – ki so obstajali v času odločanja, pa je možno uveljavljati po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom. Tožnica ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine iz leta 2005 drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi in v zakonsko določenem roku. Od strank je utemeljeno pričakovati skrbnost, da uveljavljajo svoje pravice v okviru zakonskih možnosti – tudi s sistemom pravnih sredstev.

Kadar je o pokojnini že pravnomočno odločeno, nove zahteve za odmero višje pokojnine v predsodnem postopku ni dopustno obravnavati po vsebini. Takšno zahtevo nosilec zavarovanja v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavrže. Tožba v delu, ki se nanaša na zahtevo za dovolitev obnove predsodnega upravnega postopka, je zakonito zavržena, ker v predsodnem upravnem postopku to izredno pravno sredstvo sploh ni bilo uveljavljano, o zakonitosti posamičnih upravnih aktov, v katerih naj bi bil nosilec zavarovanja laično vlogo dolžan obravnavati kot predlog za obnovo upravnega postopka, pa je že pravnomočno razsojeno.

Tožnik je vložil dve zahtevi po nadaljnjem izplačevanju 80 % nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. O prvem zahtevku je odločal upravni organ, tožnik je zoper dokončno odločitev vložil tožbo. Po vložitvi te tožbe je tožnik pri tožencu vložil nov zahtevek, ki se prav tako nanaša na nadaljnje izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini 80 %. Zato je toženec na podlagi 4. odst. 129. člena ZUP ta zahtevek pravilno zavrgel.

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Če je tožnica menila, da ugotovitve revizije predstavljajo nov obnovitveni razlog, bi to lahko uveljavljala s predlogom za obnovo postopka. Ker pa je vložila novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je podlaga za njeno zavrženje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

Tožnica za uveljavljanje svoje pravice ni izrabila vseh pravnih sredstev, ki so ji bila na voljo, zato je odločba o odmeri pokojnine postala pravnomočna. Z novo zahtevo ob nespremenjenem dejanskem stanju ne more doseči nove odmere pokojnine.