VSRS Sodba I Ips 225/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 322/2007 z dne 30. 10. 2009 obsojenega E. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen 3 (tri) leta zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

2Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 35/2010 z dne 22. 4. 2010 zavrnilo obsojenčevo pritožbo, vloženo po zagovornici, kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni pravnomočno sodbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici, ki v izjavi zavrača stališča vrhovne državne tožilke in predlaga enako kot v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

6Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je s pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon, ker iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe ne izhaja, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ, ni utemeljena.

7Kaznivo dejanje po tej določbi je lahko storjeno v več izvršitvenih oblikah. Storilec izvrši dejanje iz prvega odstavka tega člena z osebo, ki še ni stara 10 let ali s slabotno osebo, ki še ni stara 15 let ali tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje in telo. V izreku pravnomočne sodbe sta opisani dve izvršitveni obliki, in sicer izvršitev spolnega dejanja z oškodovanko, ki še ni bila stara 10 let in z uporabo sile, kar vse je opisano s konkretnimi dejstvi in okoliščinami. Opis, ki ga vsebuje izrek prvostopenjske sodbe, vsebuje vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Zato ni mogoče sklepati, da je podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP), tudi ne iz razlogov, ki jih zahteva navaja s sklicevanjem na kaznivo dejanje iz 181. člena KZ in ko nakazuje, da bi izrek moral vsebovati navedbo, da je obsojenec ravnal z namenom potešitve spolnega nagona ter navedbo glede obsojenčeve zavesti, da je bila oškodovanka mlajša od 10 let. Vse to je stvar presoje, ki je odvisna od ugotovljenih relevantnih dejstev in okoliščin in ki jo sodišče obrazloži v sodbi. Slednje velja tudi za silo, ki jo je uporabil obsojenec in ki je v zadostni meri v izreku sodbe konkretizirana. Krivda oziroma njena oblika ni obvezna sestavina izreka, pač pa jo sodišče navede v obrazložitvi sodbe, pri čemer je treba poudariti, da so kazniva dejanja te vrste lahko storjena le naklepno. V tem pogledu je sodišče zadostilo zahtevam določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je sklepalo glede na ugotovljena odločilna dejstva, da je obsojenec s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ ter tudi utemeljilo, da je vedel, da ima oškodovanka med 9 in 10 let, se zavedal očitnega nesorazmerja, pri dejanju pa je uporabil silo, tako da je s telesno premočjo potisnil roko oškodovanke na svoj spolni ud z namenom, da bi zadovoljil svoj spolni nagon, kjer jo je potiskal do vzburjenja in erekcije (drugi odstavek na 14. strani prvostopenjske sodbe).

8Zahteva uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da obsojenec med postopkom ni imel možnosti uporabljati svojega jezika oziroma jezika, ki bi ga dovolj razumel.

9Iz podatkov kazenskega spisa sledi, da je preiskovalni sodnik (listovna št. 32) poučil obsojenca o pravici do uporabe svojega jezika. Tej pravici se je obsojenec odpovedal z izjavo, da zna slovenski jezik in da prihaja v Slovenijo od 1992 leta dalje. Obsojenec je v preiskovalnem postopku bil navzoč pri zaslišanju priče M. S. Ob tej priliki je glede na pripombe zagovornice, da ne obvlada slovenskega jezika, izjavil, da obvlada ruski jezik ter na njeno vprašanje, ali ga razume toliko, da bi lahko s pomočjo tolmača za ruski jezik neovirano sodeloval v postopku, odgovoril pritrdilno (listovna št. 71). Na podlagi dopisa izvedenke dr. P. M. z dne 7. 3. 2007 (listovna št. 74), je bila na klinično psihološki pregled dne 5. 10. 2007 vabljena prevajalka za ruski jezik J. D. (uradni zaznamek na listovni št. 74). Na glavni obravnavi 5. 2. 2009 je sodeloval tolmač za ruski jezik. Glede na obsojenčeva in zagovorničina pojasnila (listovna št. 137 in 138) v zvezi z obvladanjem ruskega jezika, je sodišče preložilo glavno obravnavo in nato nanjo vabilo tolmača za azerbajdžanski oziroma azerski jezik. Tolmač je pojasnil, da govori turški jezik 100 %, azerski pa 95 %. Po nadaljnjih obsojenčevih navedbah (listovna št. 151 in 152) je sodišče znova preložilo glavno obravnavo in jo po neuspešnem iskanju tolmača za azerski jezik nadaljevalo 2. 4. 2009. Na tej glavni obravnavi je obsojenec izjavil, da razume turški jezik in tudi soglašal, da se vodi postopek s pomočjo tolmača za ta jezik (listovna št. 178). Sodišče je postavilo za tolmača A. P., ki je bil navzoč do odločitve sodišča prve stopnje.

10Ustavna pravica do uporabe svojega jezika (62. člen Ustave RS) je uzakonjena v 8. členu ZKP, ki v prvem odstavku predpisuje, da imajo stranke, priče in drugi udeleženci v postopku pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik ter da jim je treba zagotoviti prevajanje, če sodno dejanje ali glavna obravnava ne teče v njihovem jeziku. Vendar to ne pomeni, da se morajo procesna dejanja prevajati v njihov materni jezik, temveč se lahko zagotovi prevajanje v jezik, ki ga procesni udeleženec razume. Ob upoštevanju take razlage in glede na pouke, ki so bili dani obsojencu ter njegove izjave (drugi odstavek 8. člena ZKP), ni mogoče sklepati, da je bilo obsojencu preprečeno v postopku uporabljati jezik, ki ga razume. Slednje velja tudi za ponovljeno trditev, da je izvedensko mnenje o obsojenčevi osebnosti, tudi Rorschachov test, bilo opravljeno v prisotnosti tolmača za ruski jezik, ki ga obsojenec ne obvlada. Ne glede na dejstvo, da obsojenec prevajanju v ruski jezik ni nasprotoval, so ta vprašanja bila razjasnjena na glavni obravnavi z zaslišanjem izvedenke P. M. in ostalih izvedenih dokazov. Obsojencu zato ni bila onemogočena materialna obramba, prav tako niso bile bistveno kršene določbe 3. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v protispisnosti razlogov prvostopenjske sodbe v zvezi z zaključkom o obsojenčevi zavesti, da je oškodovanka stara manj kot 10 let in v zvezi s pomanjkljivostmi v izreku sodbe. Glede na vsebino obsojenčevega zagovora, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sodbe, ne gre za protispisnost, temveč za presojo okoliščine, ki se nanaša na oškodovankino starost in zaključek o obstoju obsojenčeve zavesti glede tega dejstva. Izrek pravnomočne sodbe, kot je utemeljeno presodilo že sodišče druge stopnje, ni nejasen in prav tako nima drugih pomanjkljivosti, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je tudi zavzelo stališče do obsojenčevega zagovora, utemeljitev, ki jo napada zahteva z očitkom, da je nepopolna, pa je treba povezati z ostalimi dokazi, v katerih sodišče ugotavlja danost vseh relevantnih dejstev ter obrazloži, na katere dokaze jih opira in kako presoja njihovo verodostojnost. Iz tega jasno sledi, zakaj sodišče ni sprejelo obsojenčevega zagovora.

12Po določbi petega odstavka 331. člena ZKP neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena tega zakona, na glavni obravnavi ni dopustno. Sodišče mora v teh primerih odločiti, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb. V tem primeru gre za kaznivo dejanje, povezano s spolnim nasiljem (tretji odstavek 65. člena ZKP). Zato zaslišanje oškodovanke na glavni obravnavi ni bilo dopustno, pri čemer je povsem jasno, da za branje zapisnika o oškodovankini izpovedbi ni bilo potrebno soglasje strank. Vse navedbe zahteve, ki se sklicujejo na določbe 236. člena in prvega odstavka 335. člena ZKP in ustavno sodno prakso v položaju, ki ga procesni zakon ureja na navedeni način, niso utemeljene.

13Očitek, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in neposrednosti ter pravico do učinkovite obrambe, ker da sta izvedenki na glavni obravnavi izključno prebrali vsaka svoje mnenje, ki sta ga pisno izdelali v fazi preiskave, je presodilo že sodišče druge stopnje. S stališčem, obrazloženem v drugostopenjski sodbi, soglaša tudi Vrhovno sodišče, pri čemer je treba poudariti, da obširno zaslišanje obeh izvedenk na glavni obravnavi obsega več kot le povzeti pisni izvedenski mnenji. Obramba, vključno z obsojencem, ki je zaslišanje spremljal s tolmačem za turški jezik je imela vse možnosti, da se opredeli do teh dokazov. Zato ni mogoče sklepati, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ki je imela za posledico nezakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

14Pritožba zoper prvostopenjsko sodbo je uveljavljala kršitev kazenskega zakona. Bistvo njenih navedb je v trditvi, da ni dokazan bistveni element, da je obsojenec uporabil silo za dosego zadovoljitve spolnega nagona in da izvedeni dokazni postopek dopušča dvom o ravnanju obsojenca zoper oškodovanko na način, kot izhaja iz opisa v izreku. Vse to in utemeljitev, ki temu sledi, vsebinsko predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Do odločilnih dejstev, povezanih s pravilnostjo in popolnostjo dejanskega stanja pa se je sodišče druge stopnje glede na pritožbene navedbe opredelilo. Presojo, ki jo je pri tem opravilo, je tudi v zadostnem obsegu obrazložilo (prvi odstavek 395. člena ZKP). Sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge o tem, zakaj sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, tudi oceno verodostojnosti oškodovankine izpovedbe in izpovedbe priče M. S. (3. stran sodbe sodišča druge stopnje) in prav tako razloge v zvezi z zavrnjenimi dokazi (drugi in četrti odstavek na 4. strani sodbe). Kadar sodišče druge stopnje ne presodi pritožbenih navedb, krši določbo prvega odstavka 395. člena ZKP (in ne 383. člena ZKP kot navaja zahteva), pri čemer mora vložnik zahteve glede na že ustaljeno sodno prakso izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in nezakonitostjo sodbe.

15Zavrnitev dokaznih predlogov je v pravnomočni sodbi obrazložena. Stališče, ki ga je sodišče v zvezi s takšno odločitvijo zavzelo, je povezano z za obsojenca obremenjujočimi dokazi, katerih vsebina je v prvostopenjski sodbi povzeta, obrazložena pa tudi presoja njihove dokazne vrednosti. Sodišče sme zavrniti izvedbo nadaljnjih dokazov, če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da ne spreminjajo stanja stvari. V tem smislu je sodišče presodilo dokazne predloge obrambe, pri čemer ni stvarne podlage za sklepanje, da je to storilo z vnaprejšnjo dokazno oceno, ki praviloma predpostavlja, da je vsebina dokaza znana in ocenjena z vidika njegove verodostojnosti. Kot je razvidno iz zahteve za varstvo zakonitosti bi se z izvedencem pedopsihiatrom preverilo, ali je možno, da si je oškodovanka kaznivo dejanje izmislila, z zaslišanjem prič P. in L. L. bi se ugotovilo, ali je izpovedba priče M. S. verodostojna ali ne, predlog za postavitev izvedenca pa zahteva povezuje z okoliščino, da obsojencu ni bil zagotovljen pri eksploraciji, ki jo je opravila dr. P. M., tolmač za jezik, ki ga razume obsojenec.

16Nižji sodišči sta navedli razloge, s katerimi sta zavrnili pomisleke obrambe glede verodostojnosti oškodovankine izpovedbe in tudi izpovedbe priče M. S. Zaradi razumnosti in zanesljivosti takšne ocene, ki se opira tudi na izvid in mnenje izvedenke B. M. ter izsledke rekonstrukcije na kraju inkriminiranega dogodka, ni podlage za sklepanje, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico obrambe in da je takšna odločitev vplivala na nezakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Enak zaključek velja tudi za dokazni predlog, ki se nanaša na postavitev drugega izvedenca, posebej še, ker iz razlogov, ki jih navaja zahteva in ob vseh dejstvih, ki jih je presodilo sodišče, ni podlage za sklepanje, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko odločilno vplivala na drugačno presojo obsojenčeve osebnosti, kot jo je sprejelo sodišče.

17Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega E. Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

18Glede na obsojenčeve premoženjske razmere, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa, je Vrhovno sodišče odločilo, da je dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).