181. člen KZ

Primer, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ki je svoja izvid in mnenje podal pisno, lahko pomeni zgolj kršitev pravil pravdnega postopka relativnega značaja. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi protipravnega posega v spolno nedotakljivost.

Sodišče, ki je v opisu dejanja zamenjalo abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja po spremenjeni pravni opredelitvi, pri svoji odločitvi pa je ostalo v okvirih v obtožbi navedene dejstvene podlage in odločilo o dejanju, ki je obseženo z obtožbo, ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo.

O presoji, da je priča sposobna pričati, sodišče ni dolžno izdajati posebnega sklepa. Zadošča, da je pravni pouk dan obdolžencu ali pričam v celoti na enem od narokov glavne obravnave, četudi se ta sicer odvija na več narokih.

Pri izvedenih pričah gre za dejanski položaj, ko osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu ter o drugih pomembnih okoliščinah, hkrati razpolagajo s strokovnimi znanji, ki jih sodišče sicer potrebuje za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva in ko zato običajno odredi izvedenstvo. Razlika med (absolutnimi) bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in (relativnimi) bistvenimi kršitvami tega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je ta, da se v primeru prvih dejanska ali pravna nepravilnost sodbe domnevata, v primeru drugih pa ju je treba ugotavljati. Zadnje je brez vsebinske obrazložitve kršitve in njenega vpliva na pravilnost sodbe praktično nemogoče.

Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če sodišče izključi javnost glavne obravnave tudi v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje, ki nima nobene povezave s kaznivim dejanjem, glede katerega je sodišče zakonito izključilo javnost glavne obravnave zaradi varovanja oškodovankine zasebnosti.

Tožena stranka je za kršitev izvedela najkasneje, ko je tožniku podala pisno obdolžitev, saj je v pisni obdolžitvi natančno opisala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja spolnega nasilja. Iz tega razloga bi morala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati v nadaljnjih 15-ih dneh, da bi bila zakonita.

Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče presoditi, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila očitano kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. - 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi.

Sodišče druge stopnje je v nasprotju z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, na seji pritožbenega senata ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje in ugotovilo popolnoma drugačno dejansko stanje.

Blokiranje kljuke zaprtih vrat vozila in posledično možnost izvajanja psihičnega prisiljenja pomeni uporabo sile.

Pomagač je kazensko odgovoren le v mejah svojega naklepa, ki je obstajal v času storitve kaznivega dejanja in ki obsega zavest in voljo (pomagača) glede lastnega prispevka v sklopu tujega kaznivega dejanja. Vnaprejšnji dogovor med storilcem in pomagačem o združitvi moči za storitev kaznivega dejanja je sicer možen, ni pa nujna sestavina krivdnega odnosa pomagača.

Obt. kot storilca kaznivega dejanja. katero ima sicer vse znake kaz. dej. spolnega nasilja, ne more izključiti v postopku pojasnjena okoliščina, zakaj je oškdovanka storjeno dejanje prijavila z časovno zakasnitvijo. To velja tudi za s strani obt. uveljavljani, vendar ovrženi alibi in okoliščine, zakaj dejanja fizično naj ne bi bil sposoben storiti, saj so se izkazale za neresnične. V nasprotju s tem pa tudi v postopku angažirana izvedenca psihiatrije in klinični psiholog pri obt. ugotavljata takšno osebnostno strukturo, da ga kot storilca ne izključuje.

Kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP sodišče stori, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. Če pa sodišče glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine obsojencu izreče neprimerno vrsto kazni ali pa kazen, ki je sicer v zakonskih mejah, ni pa primerna po višini, ne gre za kršitev kazenskega zakona iz te točke, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP. Sodišče v konkretni zadevi ni dajalo nobenega obvestila javnim glasilom, temveč je skladno z določbo 2. odstavka 18. člena Sodnega reda na oglasni deski objavilo tedenski razpored glavnih obravnav. Ker že iz besedila te zakonske določbe izhaja, da ga tedensko pripravi vodja sodne oziroma oddelčne pisarne in je tako za objavo podatkov o glavnih obravnavah zadolženo sodno osebje in ne sodnik, objava podatkov iz 2. odstavka 18. člena Sodnega reda na oglasni deski sodišča oziroma spletni strani ne daje podlage za dvom v nepristranskost razpravljajoče sodnice, ki je vodila postopek pred sodiščem prve stopnje.

Obsojenec je zoper oškodovanko uporabil grožnjo z neposrednim napadom na njeno telo (z večjim kuhinjskim nožem v roki ji je pretil) in silo tako, da jo je, ker je želela z barke oditi, porinil nazaj na sedež, jo z eno roko zgrabil za vrat in jo na ta način prisilil, da je trpela spolno dejanje - njegovo otipavanje po prsih. V takšnem opisu ravnanja je sila kot zakonski znak kaznivega dejanja, zadostno opisana. Pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) v povezavi z 22. členom (enako varstvo pravic) med drugim pomeni, da sodišče vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. S sklicevanjem na primer iz sodne prakse, ki je vsebinsko drugačen od obravnavanega, zagovornica zatrjevane kršitve Ustave ni izkazala.

Grožnja je v izreku sodbe tako natančno opredeljena, da je iz prikazanega dogodka v zadostni meri razpoznavna ter da je grožnjo z nadaljnjo uporabo sile razumeti kot sestavni del obsojenčevega obračunavanja z oškodovanko. Glede na ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da stanja stvari ne spreminjajo, jih sme zavrniti. Dokazni predlog pa mora sprejeti, kakor hitro se izkaže, da bi lahko neizvedeni dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe.

Na podlagi opisa dejanja v izreku, ko je opisana sila s strani obsojenca napram oškodovancu kot tudi spolni stik s potiskanjem penisa v anus oškodovanca in dajanje penisa v usta oškodovanca, se lahko zastavi vprašanje, ali je opisano dejanje potrebno pravno opredeliti kot kaznivo dejanje spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ in ne kot posilstvo po 1. odstavku 180. člena KZ.

Dejanje, kot je opisano v izreku, vsebuje le abstrakten namen obtoženčevega ravnanja, ni pa konkretno opisano, kakšna spolna dejanja je želel storiti obtoženec. Za to dejanje, ki ga je obtoženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje.

Sodišče prve stopnje je dovolj prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo glede vseh treh kaznivih dejanj vsem trem oškodovankam in ostalim pričam, ki so potrjevale njihove izpovedbe, ne pa obtožencu. Izrečena je ustrezna kazenska sankcija - pogojna obsodba.

Ravnanje obdolženega, ko je oškodovanko z eno roko prijel okoli ramen, z drugo pa ji segel pod majico, ne da bi jo stisnil ali kako drugače povlekel ter jo nato, ko je zakričala, tudi takoj spustil, ne predstavlja uporabe sile (torej moči) proti oškodovanki z namenom, da bi jo prisilil ali poskusil prisiliti, da trpi kakšno spolno dejanje.

Obtoženec je oškodovanko od zadaj močno stisnil za pas, ter jo nato zagrabil za prsi in jo otipaval proti njeni volji, ter se jo pri tem nag in s svojim spolnim udom v erekciji dotikal po zadnjici, torej jo je z uporabo sile prisilil, da je trpela spolno dejanje (otipavanje) zaradi zadovoljitve njegovega spolnega nagona. Ker je dokazano, da je za dosego svojega cilja, to je zadovoljitve spolnega nagona, uporabil silo, ni utemeljena pritožba, ki meni, da bi ravnanje obtoženca lahko pomenilo le kaznivo dejanje grdega ravnanje ali pa razžalitve.