VDSS sodba Psp 97/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokonča odločba toženca, št. … z dne 23. 11. 2006 in odločba št. … z dne 14. 6. 2006 in naloži tožencu, da izda novo odločbo, v kateri mu bo odmerjena starostna pokojnina, upoštevajoč kot pokojninsko osnovo tudi del osebnega dohodka, izplačanega v obliki vrednostnih papirjev v letih 1990 in 1991 in mu izplača znesek v višini, ki predstavlja razliko vsakomesečne pokojnine med dejansko prejeto pokojnino in pokojnino, ki bi mu pripadala od 1. 2. 1998 do 1. 7. 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne razlike pokojnine do plačila. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je tožnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da ima pravico do novo odmerjene pokojnine samo za naprej, to je od dneva, ko je vložil predlog za obnovo postopka, pa ga je toženec obravnaval kot zahtevo za ponovno odmero pokojnine. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da za izplačevanje višje pokojnine od dneva upokojitve ni podlage v predpisih. Ugotovitev sodišča je diametralno nasprotno pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 211/98 med L. d.d. in ZPIZ Slovenije. Za ta spor tudi ni vedel, ampak je leta 2006, ko je za to zvedel, sprožil postopek. Meni, da gre pri njem za zavarovanje, ki je obstajalo že ob prvi upokojitvi in da ne gre za stanje iz 180. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Vztraja, da je pravilno zahteval obnovo postopka, ki bi jo toženec moral obravnavati v smislu 4. točke 260. člena in ne po 1. točki te določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Ne strinja se oziroma mu ni jasno razlogovanje sodišča prve stopnje. Sodišče bi lahko glede izplačila razlike zadevo obravnavalo v smeri obogatitve, ker so tudi od dela plače v obliki delnic bili plačani prispevki, ki jih je toženec zadržal. Ni jasno, zakaj toženec po pravnomočni sodbi opr. št. Ps 211/98 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, svoje napake ni saniral. Glede na to, da je tekel spor, bi toženec vsem zavarovancem moral izdati začasne odločbe in ne le nekaterim, ki so dobili v celoti izplačane vse zneske pokojnin za nazaj. Meni, da je toženec zavarovance ob enakem dejanskem in pravnem stanju obravnaval različno, s čimer je posegel v ustavo zavarovane pravice. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnik šele v pritožbi navaja razloge, ki niso izhajali iz zahtevka iz pripravljalne vloge. Meni, da ni bilo podanega njegovega protipravnega ravnanja, saj je v letu 1998 izdal odločbo v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Poudarja, da je sodba, na katero se sklicuje tožnik, bila izdana šele v letu 2003, prav tako pa tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki se je do tega vprašanja opredeljevala. Navaja, da je bila odločba izdana na podlagi tedaj veljavnih predpisov in da je postala pravnomočna, ker zoper njo tožnik ni vložil pritožbe. Tako tudi ne more biti nezakonito stanje, ki izvira iz takšne odločbe. V zvezi z odločbo ustavnega sodišča iz leta 2002 pa navaja, da lahko vpliva le na postopke, ki takrat še niso bili pravnomočno zaključeni, ne pa na odločbo, ki je postala pravnomočna v letu 1998. Prav tako je sodba Delovnega in socialnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, postala pravnomočna 12. 9. 2003. Tudi sicer je imel tožnik takrat na razpolago vsa pravna sredstva in tudi sodno varstvo, česar pa ni uveljavljal. Zgolj iz previdnosti se sklicuje tudi na zastaranje, saj glede na to, da je bila tožba vložena v letu 2006, so zastarali vsi možni povračilni zahtevki, ki naj bi zapadli pred 27. 12. 2003. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Po oceni pritožbenega sodišča pa v obravnavani zadevi tudi ni prišlo do kršitev določb Ustave Republike Slovenije.

V konkretnem primeru je spor v tem, od kdaj dalje je tožnik upravičen do na novo odmerjene predčasne pokojnine na podlagi plač, ki so bile v letu 1990 v obliki obveznic oziroma v letu 1991 v obliki delnic, izplačane pri delodajalcu L. d.d..

Kot izhaja iz dokumentacije je toženec tožniku najprej z začasno odločbo št. … z dne 5. 3. 1998 priznal pravico do predčasne pokojnine v znesku 149.925,48 tedaj veljavnih SIT na mesec od 1. 2. 1998, nato pa z odločbo iste opravilne številke z dne 31. 3. 1998 dokončno odmeril predčasno pokojnino v znesku 160.133,20 SIT na mesec od 1. 2. 1998. Z odločbo št. … z dne 6. 12. 2002 pa je bila tožniku predčasna pokojnina odmerjena od 19. 12. 2002 dalje, ko je tožnik dopolni 63 let, brez zmanjšanja po 4. odstavku 40. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) v višini 241.785,35 tedaj veljavnih SIT na mesec. Tožnik pa ne zoper začasno odločbo in tudi ne zoper odločbo z dne 31. 3. 1998 ali zoper odločbo z dne 6. 12. 2002, ni vložil pritožbe, niti ni vztrajal, da se mu izda začasna odločba. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, kakor tudi sklicevanje na druge primere in na to, da so bili na podlagi enakega dejanskega in pravnega stanja obravnavani različno, čeprav dejstvo, da so nekateri zavarovanci imeli začasne odločbe, ne predstavlja enakega ne dejanskega in tudi ne pravnega stanja. V tožnikovem primeru pa je pomembno prav to, da so zgoraj citirane odločbe z dne 5. 3. 1998, 31. 3. 1998 in z dne 6. 12. 2002, ker tožnik ni uveljavljal varstva pravic, postale pravnomočne.

Dne 6. 6. 2006 pa je tožnik pri tožencu vložil predlog oziroma prošnjo za obnovo postopka, v katerem se je skliceval na obvestilo delodajalca, da je ugodno rešen spor s tožencem glede vštevanja plač, izplačanih v obliki vrednostnih papirjev v letu 1990 in 1991 v pokojninsko osnovo in na zapisnik o reviziji št. … z dne 21. 3. 2006. Toženec je takšno zahtevo obravnaval kot nov zahtevek za odmero predčasne pokojnine in pri izračunu pokojninske osnove za leto 1990 in 1991 upošteval plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev ter s prvostopno odločbo, št. … z dne 14. 6. 2006, potrjeno z drugostopno odločbo št. … z dne 23. 11. 2006 odločil, da ima tožnik pravico do predčasne pokojnine v znesku 289.978,79 tedaj veljavnih SIT na mesec od 1. 7. 2006 dalje. Obenem je odločil, da se izplačani zneski pokojnine poračunajo in da se s to odločbo nadomesti odločba št. … z dne 6. 12. 2002.

Glede na to, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka dne 6. 6. 2006, je pravna podlaga za presojo sporne zadeve Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta zakon ne pozna določbe, ki bi urejala ponovno odmero pokojnine v primeru naknadno izplačanih ali ugotovljenih plač, kot jo je vseboval ZPIZ/92, veljaven do 31. 12. 1999. V 3. odstavku 185. člena ZPIZ/92 je bilo določeno, da se naknadno izplačana ali ugotovljena plača, ki se v skladu s tem zakonom upošteva za izračun pokojninske osnove, lahko uživalcu pokojnine upošteva za novo odmero že uveljavljane pokojnine. Ker je ZPIZ/92 prenehal veljati 31. 12. 1999 in z njim tudi citirana določba in ker ZPIZ-1 nima posebne določbe za primer, ko je vložen zahtevek za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno ugotovljenih plač, je potrebno uporabiti splošne določbe, ki urejajo pridobitev, uživanje in izgubo pravic, hkrati pa je potrebno upoštevati v zvezi z odločanjem tudi določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1).

V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče, čeprav za novo odmero višje predčasne pokojnine, zgolj na podlagi naknadno ugotovljenih plač, ni jasne zakonske podlage, upoštevalo, da sodišče prve stopnje glede na določbo 3. odstavka 81. člena ZDSS-1 ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. Obenem se je postavilo na stališče, da kljub pomanjkanju formalnopravne podlage, odločitev toženca, da se tožniku prizna višja predčasna pokojnina od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve, ni v nasprotju s temeljnimi načeli pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po katerih so pravice odvisne od plačanih prispevkov, in pa od višine dohodkov, od katerih so bili prispevki obračunani in plačani. Odločitev, da je tožnik upravičen do višje predčasne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vloženi zahtevi, pa tudi ni v nasprotju z določbo 263. člena ZPIZ-1. Tožnik namreč ni v slabšem položaju, če bi se zadeva obravnavala kot obnova postopka, še zlasti, če bi se ugotavljalo, če so izpolnjeni vsi kumulativno določeni pogoji za obnovo postopka.

Tožnik se je namreč v predlogu za obnovo postopka skliceval zgolj na obvestilo delodajalca in na zapisnik o reviziji z dne 21. 3. 2006, ni pa izkazal, če so kumulativno izpolnjene vse predpostavke za obnovo postopka. Torej ne le, iz katerega obnovitvenega razloga predlaga obnovo postopka, ampak tudi, ali obnovo postopka vlaga v subjektivnem in če je določen, tudi v objektivnem roku. Po 263. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/2006, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP-UPB2), ki se uporablja v skladu z določbo 249. člena ZPIZ-1, stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu in sicer v primeru iz 1. točke 260. člena – od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze in v primeru iz 4. točke 260. člena ZUP-UPB2, na katerega se sklicuje pritožba, od dneva, ko je stranka mogla uporabiti novi akt (sodbo, odločb), torej sodbo opr. št. Ps 211/98 oziroma opr. št. Psp 25/2002 z dne 12. 9. 2003. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, ko le eden izmed kumulativno določenih predpostavk za obnovo postopka ni izpolnjen, obnova postopka ni dovoljena. Pomeni, da v primeru, če obnova postopka ni predlagana v subjektivnem roku 30 dni, le-ta ni dovoljena in se v skladu z 267. členom ZUP-UPB2 zavrže, ne da bi se dokončno ali pravnomočno končan postopek obnovil in da bi se odločalo o tem, od kdaj dalje odločba izdana v obnovi postopka, učinkuje oziroma od kdaj dalje gredo pravice, priznane v obnovi postopka. Sicer pa je učinek obnove postopka v postopku odločanja o pravicah iz obveznega zavarovanja tudi v 263. členu ZPIZ-1 določen tako, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od 1. dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, Torej tudi, če bi toženec izpeljal obnovo postopka, ob predpostavki, da bi bili kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, določeni za obnovo postopka, bi enako odločba, izdana v obnovi postopka, učinkovala od 1. 7. 2006 dalje, to je od prvega naslednjega meseca po danem predlogu za obnovo postopka. Tako je toženec, ki sicer res ni izpeljal obnove postopka, tudi odločil in tožniku kljub pomanjkanju formalnopravne podlage za takšno odločitev oziroma za novo odmero pokojnine, priznal pravico do višje predčasne pokojnine iz naslova vštetja plač, izplačanih v vrednostnih papirjih za leti 1990 in 1991, od 1. 7. 2006 in na ta način nedvomno ni odločil v tožnikovo škodo, ampak nasprotno.

Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, torej tudi pri uveljavljanju pravice do pokojnine, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca. Pravice iz obveznega zavarovanja (5. člen ZPIZ-1) so osebne pravice, ki jih ne more pridobiti nihče, razne zavarovanca, ker so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljive osebne materialne pravice, in ne zastarajo. To pomeni, da zavarovanec pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko uveljavlja kadarkoli, tudi potem, ko je zanje že izpolnil pogoje, vendar v takšnem primeru zavarovanec ne more zahtevati, da se mu izplačajo dajatve za nazaj, oziroma za ves čas od izpolnitve pogojev dalje. Pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja tudi ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakona. Torej je tudi pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja mogoče priznati le od dneva, ko tako določa zakon in na podlagi zahteve zavarovanca. Zato je neutemeljen očitek, zakaj toženec ni saniral napake po pravnomočni sodbi, izdani v postopku, v katerem tožnik sploh ni bil pravdna stranka.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom ZDSS-1 pravilno presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca z dne 23. 11. 2006 in 14. 6. 2006 in odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku (list. št. 6), ne pa ob uporabi instituta obogatitve oziroma neupravičenega prikrajšanja ter vračila prispevkov ali plačila neizplačanih pokojnin, pri čemer odločbe o priznanju predčasne pokojnine niso bile odpravljene tako, da je obstajal tudi temelj za izplačevanje predčasne pokojnine v višini, določeni v pravnomočnih odločbah. Po 190. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembo, v nadaljevanju OZ) oziroma po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom OZ, obveznost vrnitve nastane, če je nekdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, obveznosti vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti pa nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Takšnega pravnega stanja tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, zaradi česar so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje zadeve ni obravnavalo kot obogatitev toženca, neutemeljene.

Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo preizkusiti, ali ne obstaja pravna podlaga za priznanje odškodnine, pa so glede na določbo 337. člena ZPP, neupoštevne. Po tej določbi velja namreč prepoved navajanja novih dejstev v pritožbi. Nove dokaze ali dejstva pritožnik v pritožbi lahko navaja le, če izkaže, da novih dejstev ali novih dokazov ni mogel navesti oziroma predlagati brez svoje krivde do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma ob izpolnjenih pogojih iz 2. odstavka 286. člena ZPP, do konca glavne obravnave. Pritožnik tega v pritožbi ni izkazal, zato pritožbeno sodišče teh navedb ne more upoštevati. Kot izhaja iz tožnikovega tožbenega zahtevka, je predlagal odpravo odločb toženca in izplačilo vsakomesečnih razlik med dejansko izplačano pokojnino in pokojnino, ki bi mu pripadala, ni pa uveljavljal odškodnine tako, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene pravne podlage, da bi odločalo o morebitni odškodninski odgovornosti toženca.

Glede na vse navedeno in ker tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni nikakršne pravne podlage, da bi bil tožnik upravičen do višje predčasne pokojnine že od 1. 2. 1998 dalje, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.