40. člen ZPIZ

Tožniku ne pripada pravica do predčasne pokojnine po 2. alineji 1. odstavka 396. člena ZPIZ-1 v prvi vrsti že zato, ker pred brezposelnostjo sploh ni bil v delovnem razmerju, temveč je bil samostojni podjetnik, drugič pa zato, ker iz navedene določbe izhaja, da ta ne ureja primera prenehanja delovnega razmerja na sploh, temveč le prenehanja zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov. 396. člen ZPIZ-1 v zvezi z uveljavljanjem pravice do starostne ali predčasne pokojnine ne izključuje samostojnih podjetnikov in jih ne postavlja v neenakopraven položaj.

V primeru, ko v matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic za posamezna obdobja brez krivde zavarovanca ni podatkov, pomembnih za izračun pokojninske osnove, je te podatke mogoče ugotoviti tudi na podlagi primerjave s plačami primerljivih sodelavcev.

Izdaja sicer nepravilne odločbe, ki je bila odpravljena s sodbo sodišča, s katero je toženec zasledoval legitimen namen pravilne odmere pokojnine, ne predstavlja krivdnega ravnanja toženca, oziroma prekršitve tiste skrbnosti, ki se zahteva pri delovanju pravne osebe v danih okoliščinah. Ker manjkata elementa odškodninskega delikta, odškodninska odgovornost toženca ni podana.

Ker tožnik ni bil v delovnem razmerju, temveč samostojni podjetnik, in mu zato delovno razmerje ni moglo prenehati zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov, ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravice do predčasne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1999, določenih v 2. alinei 1. odstavka 396. člena ZPIZ-1, po kateri je mogoče predčasno pokojnino ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe priznati zavarovancu, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov do vključno 31. 12. 1999 in je do navedenega dne ostal dejansko nezaposlen.

Ker je tožnici zadnje delovno razmerje prenehalo z iztekom roka, določenega v pogodbi o zaposlitvi sklenjen za določen čas in ji torej ni prenehalo delovno razmerje, ki bi bilo sklenjeno za nedoločen čas, brez lastne krivde, kot to določa zakon, eden od pogojev po 4. alinei noveliranega 1. odst. 396. čl. ZPIZ-1 za pridobitev predčasno pokojnine po ZPIZ/92 ni izpolnjen. Zato tožnici na podlagi te predhodne določbe (396. čl. ZIZ/99) ni mogoče priznati pravice do predčasne pokojnine po starem zakonu (ZPIZ/92), saj morajo biti za priznanje pravice izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

Po določbi prvega odstavka 40. člena ZPIZ (1992) je imel pravico do predčasne pokojnine zavarovanec, ki je dopolnil najmanj 35 let pokojninske dobe in 58 let starosti (moški) oziroma 30 let pokojninske dobe in 53 let starosti (ženska), če mu je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, redne likvidacije organizacije ali zaradi stečaja nad obratovalnico delodajalca in mu ni bilo možno zagotoviti druge zaposlitve, če mu je delovno razmerje prenehalo iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih, če je bil zavarovanec invalid II. ali III. kategorije invalidnosti ali če je bil v zadnjih 12. mesecih najmanj 12 mesecev prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve.

Delavcu lahko delovno razmerje preneha le po enem temelju: ali zaradi trajnega presežka ali pa zaradi upokojitve. Zato je delavec lahko upravičen le do ene odpravnine - ali na podlagi 36f. člena ZDR ali na podlagi 3. tč. 44. čl. SKPgd. V primeru, ko se delavec predčasno upokoji po 40. čl. ZPIZ, je potrebno šteti, da mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu. Delavec se ne bi mogel predčasno upokojiti (v skladu s 40. čl. ZPIZ), če mu delovno razmerje ne bi prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, to pa se lahko zgodi le, če mu delodajalec dokupi delovno dobo, zato mu ne gre odpravnina po 3. odst. 36f. čl. ZDR.

Skladno z 269. členom ZPIZ/92 lahko drugostopni organ toženca pravnomočno odločbo razveljavi ali spremeni tudi v primeru, če so bile očitno kršene materialne določbe zakona v škodo zavoda (toženca). Od okoliščin vsakega posameznega primera je odvisno, kdaj je očitana kršitev podana. Za tako kršitev gre, če je materialni zakon v formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati in razumeti samo v enem smislu, uporabil pa se je v nasprotju s tem smislom ter v primeru, če je organ uporabil za pravno razmerje napačen materialni zakon ali, če je bil na podlagi dejanskega stanja napravljen očitno napačen pravni zaključek.

Tožnik je invalid III. kategorije. Če mu je sodišče zaradi ekonomičnosti postopka, na podlagi dejanskega zdravstvenega stanja, že priznalo status invalida III. kategorije, bi moralo presojati tudi pogoje o uveljavljani pravici do sorazmernega dela predčasne starostne pokojnine.

Predčasno pokojnino je treba presojati po 40. v zvezi s spremenjenim in dopolnjenim 202. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in 7/96). Zahtevek ni utemeljen, ker je tožnik ob vložitvi zahteve dne 19.8.1996 sicer dopolnil pogoj predpisanih 57,5 let starosti in pogoj prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih, ne pa tudi pogoja najmanj 35 let pokojninske dobe. Po dopolnjenem 2. odst. 202. člena ZPIZ-92, veljavnem od 22.2.1996, se v zavarovalno dobo osebi, ki ni državljan Republike Slovenije, šteje le čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do 31.3.1992, razen če ni z zakonom ali z mednarodnim sporazumom drugače določeno. Tožniku, ki ni državljan R Slovenije, v pokojninsko dobo ni mogoče všteti zavarovalne dobe, ki jo je pred 31.3.1992 dopolnil pri nosilcu zavarovanja v BIH. Ker ima v R Sloveniji dopolnjenih le 26 let in 1 mesec pokojninske dobe, mu glede na predpisanih najmanj 35 let pokojninske dobe iz 1. odst. 40. člena cit. ZPIZ pravice do predčasne pokojnine ni mogoče priznati.

Če se stranki ne dogovorita o drugačni odpravnini, kot jo določa 3. odst. 36. f člena ZDR, je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki mu je prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, nato pa se je predčasno upokojil, in je bil pri njem zaposlen najmanj dve leti, odpravnino po 3. odst. 36. f člena ZDR in ne odpravnino ob upokojitvi po kolektivni pogodbi.

Za priznanje pravice do predčasne pokojnine, ki naj bi jo zavarovanec pridobil kot tehnološki višek, ob izpolnjenih ostalih pogojih glede starosti in delovne dobe, je bistveno, ali so bili za tožnika izpolnjeni vsi pogoji, predpisani v določbah ZDR, ki urejajo pogoje in postopek za prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oz. pri delodajalcu. Obhajanje zakonodajalčeve volje, celo z na zunaj pravilnim ravnanjem, ne more uživati pravnega varstva, saj nasprotuje temeljnim načelom civilnega prava o poštenem izvrševanju pravic.

Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da v zakonodaji, veljavni do 31.3.1992 kot tudi v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki velja od 1.4.1992, ni pravne podlage za znižanje starostne meje, kot pogoja za pridobitev pravice do predčasne pokojnine, ker se starost zniža le pri uveljavitvi pravice do starostne pokojnine. Zato je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje pravice do predčasne pokojnine, ker ne izpolnjuje pogoja starosti, čeprav med strankama ni bilo sporno, da mu je priznan beneficiran staž.