185. člen ZPIZ

V predmetni zadevi je tožena stranka štela, da gre v primeru naknadno izplačanih plač in s tem povezanih prispevkov za nova dejstva, torej za novo dejansko stanje. Kot to izhaja iz strokovne literature, pa kasnejša sprememba dejanskega stanja lahko vpliva le na rešitev stvari v novem postopku. Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilen datum, ko je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač in s tem v zvezi tudi plačanih prispevkov. Ta vloga pa je bila vložena 21. 3. 2016. Višji znesek tožnici tako ne pripada šele od 1. 4. 2016 dalje, temveč od naslednjega dne po vložitvi zahteve, torej od 22. 3. 2016 dalje.

Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica prejela kot del plače v obliki vrednostnih papirjev in ki so bili namenjeni notranjemu odkupu podjetja v postopkih lastninskega preoblikovanja. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, temveč je kasneje pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine. To zahtevo je tožena stranka ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla, saj je bilo o zadevi dokončno in pravnomočno odločeno, medtem ko ZPIZ-1 ponovne odmere ne ureja.

Glede na to, da za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem spornih zneskov plač izplačanih v letih od 1990 do 1994 v obliki komercialnih zapisov, ni pravne podlage in da je bilo o pokojnini že pravnomočno odločeno, je odločitev tožene stranke, da se takšna zahteva zavrže, pravilna.

Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica prejela kot del plače v obliki vrednostnih papirjev in ki so bili namenjeni notranjemu odkupu podjetja v postopkih lastninskega preoblikovanja. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, temveč je kasneje pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine. To zahtevo je tožena stranka ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla, saj je bilo o zadevi dokončno in pravnomočno odločeno, medtem ko ZPIZ-1 ponovne odmere ne ureja.

Toženec je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine pravilno zavrgel. O starostni pokojnini je bilo namreč dokončno in pravnomočno odločeno, ZPIZ-1 pa ponovne odmere (pri kateri bi se v pokojninsko osnovo všteli zneski, izplačani v obliki delnic) ne predvideva.

Toženec je zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine pravilno zavrgel. O starostni pokojnini je bilo namreč dokončno in pravnomočno odločeno, ZPIZ-1 pa ponovne odmere (pri kateri bi se v pokojninsko osnovo všteli zneski, izplačani v obliki delnic) ne predvideva.

Glede na opredelitev pokojninske osnove v 43. in 44. členu ter glede na določbe 298. člena ZPIZ/92 je tožnica utemeljeno zahtevala, da se pri izračunu pokojninske osnove ob novi odmeri pokojnine upošteva tudi dodatek iz naslova redoljubnosti, in da se ji na tej podlagi pokojnina na novo odmeri, saj je to kazalo na ugodnejšo določitev pravice do pokojnine v smislu navedenega člena ZPIZ/92.

Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnik dejansko uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Ker so v času vložitve te zahteve toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1 in ZUP, bi tožnik z uveljavljanim pravnim varstvom lahko uspel le, če bi bila v ZPIZ-1 ali ZUP podana pravna podlaga za to, da se starostna pokojnina, ki mu je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo v letu 1993, ponovno odmeri, tokrat z upoštevanjem zatrjevane ugodnejše pokojninske osnove.

Zaradi enakopravnosti zavarovancev je treba tudi tožniku, ob izpolnjenih ostalih pogojih, priznati pravico do vštetja plač na podlagi udeležbe v dobičku v pokojninsko osnovo in s tem do novega izračuna pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za ponovno odmero dalje.

Tožnik, ki mu je bila predčasna pokojnina že pravnomočno priznana in odmerjena, je do na novo odmerjene pokojnine na podlagi plač, ki so bile izplačane v letu 1990 v obliki obveznic in v letu 1991 v obliki delnic, upravičen od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in ne vse od upokojitve dalje.

Od kdaj pripada tožniku pravica do ponovno odmerjene pokojnine, temelji na določbi petega odstavka 185. člena ZPIZ, ki določa, da gre taka pravica zavarovancu od prvega dne po vložitvi zahteve in največ še šest mesecev za nazaj.

V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče s spisom ZPIZ-a ni razpolagalo v obdobju od 29.10.2001 do 18.4.2002 (ko je bil priložen k drugemu spisu, saj je imel tožnik več sporov). Nevedeno ni odločilno, ker v tem obdobju sodišče ni opravilo nobene od obeh obravnav. Iz obravnavnega zapisnika je razvidno, da so se v soglasju s tožnikom šteli za prebrane vsi doslej izvedeni dokazi (torej tudi dokumentacija v tem upravnem spisu), zato ne gre za kršitev načela ustnosti po 1. odst. 4. čl. ZPP. Za obravnavanje tožnikove zadeve ni odločilno, kakšno pokojnino (upoštevajoč nadure) ima njegova nekdanja sodelavka, saj gre pri oblikovanju pokojninske osnove z upoštevanjem plače za delo preko polnega delovnega časa za popolnoma različen pravni institut od instituta po 3. odst. 185. čl. ZPIZ (naknadno izplačana ali ugotovljena plače, ki se upošteva pri pokojninski osnovi).

Inštitut ponovne odmere že uveljavljene pokojnine zaradi naknadno izplačane ali ugotovljene plače, ki se v skladu z zakonom upošteva za izračun pokojninske osnove, urejata tudi 185. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98) in 180. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99) kot pravico zavarovanca, ki jo uveljavlja v rednem postopku in ne v obnovi postopka pri zavodu.

Po določbi 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 s poznejšimi spremembami) pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja načeloma ne zastarajo, razen dospelih neizplačanih zneskov pokojnin in drugih denarnih prejemkov. To načelo je konkretizirano v določbi 5. ostavka 185. člena ZPIZ-92, ki določa, da gre pravica do ponovne odmere pokojnine od prvega dne po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Čeprav se je tožnica upokojila v času veljavnosti zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju iz leta 1977 (Uradni list SRS, št. 19/77), lahko zahteva novo odmero pokojnine po sedaj veljavnem zakonu, take zahteve pa ne gre šteti za predlog za obnovo za obnovo postopka. Zavod mora ponovno odmeriti pokojnino po določbah sedaj veljavnega zakona in ne po ZPIZ-77, po katerem je lahko zavarovanka zahtevala ponovno odmero pokojnine na podlagi zavarovalne dobe, pridobljene po nastanku invalidnosti, če je bilo to zanjo ugodnejše.

Na podlagi tretjega odstavka 185. člena ZPIZ se lahko uveljavlja ponovna odmera pokojnine, če se naknadno ugotovi, da niso bila upoštevana vsa izplačila, ki spadajo v pokojninsko osnovo.

Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da se v primeru naknadnega priznanja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba v skladu z 2. odst. 185. čl. ZPIZ upošteva le za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. V predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni nobene zakonite podlage za oblikovanje pokojninske osnove zaradi odmere višje družinske pokojnine na način, kot to zahteva tožnica, zaradi česar je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo zahtevek utemeljeno zavrnilo.