VSRS Sodba X Ips 1109/2006

I. Revizija se zavrne.
II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo z dne 4. 11. 2005, s katero je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Novo mesto z dne 19. 5. 2004. S slednjo je prvostopenjski davčni organ (v obnovljenem postopku) revidentu za leto 2002 odmeril davek od dobička iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev in deležev v kapitalu od osnove 11.771.471,00 SIT po stopnji 30% v znesku 3.531.441,00 SIT.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke, tožbene ugovore pa zavrača kot neutemeljene.

3V reviziji (prej pritožbi) revident uveljavlja kršitve materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje oziroma da v zadevi odloči samo. Priglaša stroške postopka.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8V obravnavanem primeru ni sporno, da je revident dne 30. 10. 2002 svojemu sinu podaril 800 delnic A. v vrednosti 82.394.384,00 SIT, da je sin delnice dne 5. 11. 2002 prodal za 84.000.000,00 SIT in dne 27. 11. 2002 nakazal 84.000.000,00 SIT na revidentov račun. Tudi ni sporno, da od pridobitve delnic s strani revidenta do njihove prodaje, ki jo je opravil revidentov sin, ni preteklo tri leta. Sporno je, ali je od prenosa omenjenih delnic revident dolžan plačati davek od dobička iz kapitala po (tedaj veljavni) določbi 58. člena Zakona o dohodnini – ZDoh.

9ZDoh v 58. členu določa, da je zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki dosega dobiček s prodajo vrednostnih papirjev ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug, če je bila prodaja izvršena pred potekom treh let od dneva, ko je bil vrednostni papir oziroma delež v kapitalu pridobljen, zmanjšan za davke, ki jih je plačal zavezanec. Osnova za davek od dobička iz kapitala je razlika med prodajno ceno vrednostnega papirja ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug in valorizirano nabavno vrednostjo vrednostnega papirja ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug v času pridobitve (58.b člen ZDoh).

10Na podlagi določb Obligacijskega zakonika – OZ in Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR lahko starši in otroci med seboj sklepajo vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepali tudi z drugimi osebami, in na tej podlagi ustanavljajo pravice in obveznosti. Pri sklepanju obligacijskih razmerij pa morajo vsi udeleženci – tudi starši in otroci – spoštovati načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), predmet pogodbenega razmerja ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (37. člen OZ), vsaka pogodbena obveznost pa mora imeti dopustno podlago (39. člen OZ).

11Revizijsko sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje in obeh davčnih organov, da je revident s sinom sklenil navidezno darilno pogodbo z namenom, da se izogne plačilu davka od dobička iz kapitala. Pri sklenitvi navidezne pogodbe po 50. členu OZ gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov in izjavo volje navzven, namenjeno drugim, tako, da bi pri slednjih nastala zmotna predstava, da gre za dovoljen posel. Obe stranki navideznega posla pa stremita za tem, da simulirani posel nastane le na videz in da prikrije disimulirani posel, ki sta ga stranki dejansko izvedli.

12Javno objavljena in splošno znana je bila v kritičnem času ponudba družbe B. za prevzem družbe A. d.d., kar je imelo za posledico visok porast vrednosti delnic A., na podlagi objavljenih stališč v nekaterih medijih pa je bilo imetnikom teh delnic znano stališče, da se plačilu davka od prodaje delnic lahko izognejo s podaritvijo delnic bližnjim sorodnikom. Ker je revidentov sin “podarjene“ delnice prodal v kratkem času po prejemu in nato kupnino nakazal revidentu, je bil po presoji Vrhovnega sodišča sprejet pravilen sklep, da je revident sklenil darilno pogodbo s sinom z namenom, da se izogne plačilu davščin. Navidezna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama, velja pa prodajna pogodba nasproti kupcu delnic, kot da je delnice prodal revident. Zato je bilo po presoji revizijskega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v sodbah X Ips 395/2006 z dne 7. 5. 2009, X Ips 347/2006 z dne 7. 5. 2009, X Ips 709/2006 z dne 9. 4. 2009, X Ips 130/2007 z dne 7. 5. 2009, X Ips 426/2006 z dne 7. 5. 2009 in drugih.

13Ni utemeljen revidentov ugovor, da je davčni organ odločal o stvari iz sodne prisojnosti. Vprašanje veljavnosti pogodbe lahko davčni organ obravnava kot predhodno vprašanje v skladu s prvim odstavkom 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, saj ne gre za vprašanje, zaradi katerega bi moral organ obvezno prekiniti postopek (prvi odstavek 148. člena ZUP) in počakati na rešitev pristojnega organa.

14Ni utemeljen revidentov ugovor, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb o nepopolnosti podatkov o načinu revalorizacije nabavne vrednosti delnic iz prvostopenjske davčne odločbe, saj se je glede tega sklicevalo na razloge tožene stranke (drugi odstavek 67. člena ZUS), ki se je do navedenega izčrpno opredelila.

15Ni utemeljeno niti revidentovo sklicevanje na 147. člen Ustave RS, ki v prvem odstavku določa, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve, saj po presoji revizijskega sodišča te določbe ni mogoče razlagati, kot da dopušča ravnanja, ki predstavljajo zlorabo pravic, prav takšno nedovoljeno ravnanje pa je bilo ugotovljeno v obravnavnem primeru.

16Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

17Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.