148. člen ZUP

Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice. Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.

Legalizacija objekta oziroma pridobitev gradbenega dovoljenja za obravnavani objekt ni vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti zadeve, tj. ali so v zadevi podani pogoji za izrek ukrepa gradbenega inšpektorja. Bistveno je bilo namreč vprašanje, ali je objekt v času izdaje izpodbijane odločbe brez ustreznega gradbenega dovoljenja, kar je bil in je še. Če bo tožnik gradbeno dovoljenje pridobil, bo lahko pri pristojnem inšpekcijskem organu sprožil ustrezne postopke za zaključek inšpekcijskega postopka. Že na prvi pogled pa tudi ne gre za primer(e) iz 148. člena ZUP, kjer bi bila prekinitev postopka obvezna.

ZUP/86 ne predpisuje izdaje posebnega sklepa v primeru nadaljevanja postopka po njegovi prekinitvi na podlagi 144. člena, temveč določa le, da se postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu, nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna. Ne-odprava oziroma ne-razveljavitev sklepa o prekinitvi postopka zato ne predstavlja kršitve določb postopka, kot to menijo tožniki, izostanek oprave tega procesnega dejanja, ki ga - kot povedano - zakon ne predpisuje (tj. izdaje sklepa o razveljavitvi ali odpravi sklepa o prekinitvi postopka) pa tudi ne predstavlja ovire, da postopek denacionalizacije zato ne bi mogel biti pravnomočno zaključen. Predloga za nadaljevanje postopka ni bilo mogoče obravnavati po vsebini, torej nadaljevati s postopkom, saj za to ni bilo več pogojev, ker je bil postopek že zaključen. Ker pa je bila vsebina tega predloga, kot je pravilno ocenil že drugostopni organ, jasna in razumljiva, poziv prvostopnega organa na njegovo dopolnitev ni imela podlage v določbah ZUP. Upoštevajoč slednje, pa tudi predloga, ki je bil primarno še vedno predlog za nadaljevanju postopka, zgolj podrejeno pa predlog za obnovo po

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. V zadevi je sporna odločba, s katero je bil zavrnjen zahtevek za denacionalizacijo solastninskega deleža do 6/72 na tam navedenih zemljiščih. V tej odločbi pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato izpolnjevanje uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano. Vprašanje, ki se ne nanaša na vsebino konkretne zadeve, po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V tem primeru gre za odločanje o upravičenosti do vračila premoženja po ZDen, pri čemer je odločitev med drugim odvisna od ugotovljenega državljanstva osebe, za katere premoženje gre. O tem pa kot o predhodnem vprašanju (147. člen ZUP) v posebnem samostojnem postopku z ugotovitveno odločbo odloči organ, pristojen za notranje zadeve in je organ, ki odloča o denacionalizaciji, na njegovo pravnomočno odločbo vezan. Da bi bila odločba o državljanstvu nična, odpravljena ali razveljavljena pa revidentka ni izkazala.

Organ, ki vodi postopek, mora če naleti na predhodno vprašanje, ki se nanaša na obstoj kaznivega dejanja, na obstoj zakonske zveze ali na ugotovitev očetovstva ali če zakon tako določa, stranko zelo jasno in nedvoumno obvestiti, da je v skladu z določbo prvega odstavka 148. člena ZUP, dolžan (s posebnim sklepom) postopek prekiniti, dokler ga ne reši pristojni organ. Stranki je organ dolžan dati tudi zelo jasna, natančna in točna navodila, pri katerem organu in v zvezi s čim mora začeti ustrezen postopek, kajti samo tako lahko stranka učinkoviti uveljavlja svoje pravice. Le navajanje zahtev po predložitvi določenih dokazov, kar je organ storil v konkretnem primeru, brez pojasnila glede določbe 148. člena ZUP in njenega vpliva na izvajanje dokaznega postopka v primerih, ko gre za vprašanje rešitve predhodnega vprašanja na matičnem področju, pa ne zadosti zahtevi iz 7. člena ZUP.

Zaradi vložene tožbe zaradi ugotovitve ničnosti služnostne pogodbe upravni organ po ZUP ni dolžan prekiniti postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

Davčni zavezanec za davek od dobička od prodaje vrednostnih papirjev je darovalec, če z namenom, da bi se izognil plačilu tega davka, sklene navidezno darilno pogodbo.

Prvostopenjski upravni organ je imel za obravnavo poteka meje kot predhodnega vprašanja ustrezno pravno podlago v 1. odstavku 147. člena ZUP. Ker Odlok o PUP nima določb o odmiku ograje od parcelne meje, bi bilo treba uporabiti določbo 2. točke 1. odstavka 20. člena Pravilnika, po kateri je treba v primeru odmika, manjšega od 0,5m, pred začetkom gradnje pridobiti pisno soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Ker je v obravnavni zadevi prvostopenjski upravni organ zaslišal tožečo stranko in izvajal dokaze, tožeči stranki pa je do določene faze postopka tudi omogočil, da se izjasni o ugotovljenih dejstvih in dokazih, nima nobene zakonske podlage, da bi se na pravila skrajšanega postopka skliceval zgolj glede posameznih procesnih dejanj.

Predlog za obnovo postopka ugotavljanja državljanstva za osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, ne zadrži odločanja o denacionalizaciji.

Za odločanje o obstoju zadržka javnega reda po 1. odstavku 36. člena ZZasV so torej pomembna le kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. V tem pogledu pozna slovenska kazenska zakonodaja le dve vrsti kaznivih dejanj: kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti in kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo. Formalno razlikovanje med obema vrstama kaznivih dejanj opredeljuje 2. odstavek 19. člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa, da je za dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, upravičeni tožilec državni tožilec, za dejanja, za katera se storilec preganja na zasebno tožbo, pa zasebni tožilec.

V primeru sproženega upravnega spora glede ugotovitve državljanstva osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pa po presoji pritožbenega sodišča določbe 148. člena ZUP (1986) ni mogoče uporabiti, saj bi z odločanjem o denacionalizaciji na podlagi nepravnomočne odločbe o državljanstvu, tej osebi lahko nastala nepopravljiva škoda. Sicer pa je med tem upravnim sporom negativna ugotovitvena odločba o državljanstvu na podlagi sodbe VSRS postala tudi že pravnomočna, zato je odločitev o zavrnitvi tožnikove denacionalizacijske zahteve kljub temu pravilna.

Pri vprašanju vezanosti sodišč in drugih organov na pravnomočne sodne odločbe (s katerimi je rešeno predhodno vprašanje) je potrebno izhajati iz materialne pravnomočnosti, ki se nanaša na vsebino odločbe. Le-ta pa je razvidna iz izreka, kjer se konkretna pravna posledica ugotavlja ali odreja. V obravnavanem primeru pa sodišče ničnosti pogodbe ni ugotavljalo, temveč je tožbo zavrglo, torej o spornem vprašanju ni bilo materialno pravnomočno odločeno in izdana sodba ne veže drugih organov. Ker predhodno vprašanje vsebinsko ni bilo rešeno, je bila tožena stranka v skladu z določbama 144. in 146. člena ZUP upravičena sama obravnavati in rešiti navedeno vprašanje za potrebe upravnega postopka. Ker pa ima po določbi 2. odstavka 144. člena ZUP rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek samo v tej konkretni stvari, je ravnala nepravilno, ko je rešitev povzela v dispozitivu izpodbijane odločbe. Tožena stranka namreč ne more predhodnega vprašanja rešiti na splošno, zato je odločitev o predhodnem vprašanju le sestavni del obrazložitve odločbe.

Zamenjava obstoječega delovnega dovoljenja za nedoločen čas po 54. členu ZZDT je možna le, če je imel prosilec ob uveljavitvi ZZDT delovno dovoljenje za nedoločen čas, pridobljeno po prej veljavnih predpisih, in dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji. Če prosilec ob uveljavitvi ZZDT ni imel dovoljenja za prebivanje v RS, ne izpolnjuje pogoja za zamenjavo delovnega dovoljenja za nedoločen čas, zato je prvostopni upravni organ, ko prosilec niti po naknadnem pozivu ni predložil dovoljenja za bivanje, ravnal pravilno, ko je njegovo vlogo kot nepopolno zavrgel.

Z odločanjem o denacionalizaciji na podlagi nepravnomočne odločbe o predhodnem vprašanju (državljanstvu osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno), bi tej osebi lahko nastala nepopravljiva škoda, ki jo tožnica v tožbi izkazuje, in sicer nemožnost vrnitve premoženja v naravi, kar je njen interes, izražen v zahtevi o denacionalizaciji. Zato je treba postopek denacionalizacije prekiniti do pravnomočnosti odločbe o državljanstvu tožnice, ki je vložila zahtevek po 12. členu ZDen.

Ne gre za odločitev v škodo tožnika, če je tožena stranka tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja zavrnila iz istih razlogov, iz katerih jo je pred tem zavrgel že prvostopni upravni organ.

Če je izdaja odločbe v obnovljenem postopku vezana na rešitev predhodnega vprašanja, o katerem je odločal drug upravni organ, se lahko odločba izda šele, ko postane odločba o predhodnem vprašanju dokončna.